Jedro

Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe ali sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so konkretne in se nanašajo na odločilna dejstva in navesti kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih M.K. in F.I. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenca se oprostita plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 31.8.2007 obsojena M.K. in F.I. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter izreklo, prvemu kazen sedem let in šest mesecev zapora, drugi pa štiri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ jima je v izrečeno kazen vštelo čas, ki sta ga od 25. 5. 2007 od 10.05 ure dalje prebila v priporu. Po četrtem odstavku 196. člena KZ je obsojencema odvzelo 31.142 g heroina, po prvem odstavku 69. člena istega zakona je obsojenemu M.K. odvzelo osebni avtomobil znamke F.M. in mobilna telefona znamke N., obsojeni F.I. pa mobilni telefon znamke N. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se potrebni izdatki in nagradi zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.1.2008 zavrnilo pritožbe obtoženega M.K., njegovega zagovornika in zagovornika obtožene F.I. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati vsak po 800 EUR povprečnine.

Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojenega M.K. iz razlogov 420. člena ZKP, zagovornik obsojene F.I. pa zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeno pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik obsojene F.I.A. pa se podrejeno zavzema za razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Po njegovem obširno obrazloženem stališču niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva zagovornika obsojenega M.K. in prav tako ne kršitve zakona, na katere se sklicuje v zahtevi zagovornik obsojene F.I. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencema in zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

1. iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo na nezakonito pridobljene dokaze, to je na zapisnik o zasegu predmetov in potrdilo o zasegu predmetov, izdano s strani policije ter na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave GPU z dne 5.6.2007. Policisti za odpiranje skritih delov osebnega avtomobila niso imeli potrebne sodne odločbe;

2. iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, – ker obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih drugostopenjske sodbe o vsebini dokaznih listin in med samimi temi listinami. Razlogi drugostopenjske sodbe v zvezi z ugotovitvijo, da so cariniki opravili preiskavo osebnega avtomobila in da so policisti opravili zgolj nadaljnje samostojno preiskovalno dejanje, to je zaseg predmetov, so tudi nepopolni in nerazumni, kar predstavlja kršitev ustavne pravice obsojenca do primerno obrazložene sodne odločbe v smislu določbe 22. člena Ustave RS; – ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na konkretne ugovore, s katerimi je pritožba v okviru uveljavljanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijala „subjektivni dejanski stan“ obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Obrazložitev drugostopenjske sodbe je zgolj navidezna in ne ustreza pojmu primerno obrazložene sodne odločbe v smislu 22. člena Ustave RS;

3. iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje zbranih dokazov ni dovolj pazljivo preizkusilo ter je zato zmotno zaključilo, da je „subjektivni del dejanskega stanu“ kaznivega dejanja obsojencu dokazan, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

Zagovornik obsojene F.I. se sklicuje na:

1. kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker obsojenkino dejanje ni kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili iz prvega odstavka 196. člena KZ. Po navedbah vložnika zahteve na podlagi zbranega dokaznega gradiva ni mogoče zaključiti, da obstajajo neposredni ali posredni dokazi, da je obsojenka sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja s soobsojenim M.K. Tudi obtožba ne očita obsojenki ravnanje, ki bi ustrezalo izvršitvenemu ravnanju obravnavanega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja ne zadostuje obsojenkino védenje, da soobsojenec prevaža drogo. Zahteva v nadaljevanju navaja pogoje, ki morajo biti ugotovljeni oziroma izpolnjeni pri sostorilstvu. V takšnih primerih gre za dogovor med dvema ali več osebami, vendar v tem primeru ni nobenih dokazov, da bi se obsojenca med seboj dogovarjala za izvršitev kaznivega dejanja. Očitno je, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tudi sodišče druge stopnje je kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ko soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, čeprav tega ne obrazloži in na pritožbene navedbe zlasti glede pravnih vprašanj niti ne odgovori;

2. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ker sodišče izvaja zaključke na predpostavkah. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni, ker ne obrazloži, v čem naj bi bilo izvršitveno dejanje obsojenke, zlasti ne obrazloži, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obsojenka storila dejanje v sostorilstvu. Na pritožbene očitke prvostopenjskemu sodišču ne odgovarja ali jih pomanjkljivo in le pavšalno navaja. Zmotno zaključuje, da napadena sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave kot dokaz, da je soobsojenec prevažal mamilo, kar ni sporno. Sodbi prve in druge stopnje sta pomanjkljivi in se zato ne moreta preizkusiti.

K zahtevi zagovornika obsojenega M.K.: Trditev, da napadena sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, vložnik zahteve opira na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče na podlagi zapisnika Generalnega carinskega urada, Sektorja za preiskovalne zadeve ter ostalih izvedenih dokazov in prav tako na drugačno lastno presojo le-teh. Zato z navedbami, s katerimi prikazuje, da so opravili preiskavo osebnega avtomobila policisti in ne carinski delavci in z očitkom, da so „preostali zapisniki o preiskavi vozila in zasegu predmetov glede zapisanega časa dejansko prilagojeni potrebam zakonitosti izvajanja pooblastil“, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča glede navedenega odločilnega dejstva. S tem pa v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je sodišče ugotovilo, da so preiskavo vozila opravili carinski delavci v skladu s pooblastili 27. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 in 113/2005, ZCS-1), ki ne zahteva odredbe o hišni preiskavi, je smelo opreti sodbo na dokaze, ki jih navaja zahteva ter zato ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva zagovornika obsojenega M.K. v precejšnjem nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o dejanski vsebini dokaznih listin. Opozarja na vsebino policijskega zapisnika o zasegu predmetov in zapisnika o ogledu, ki so ga sestavili policisti. Po razlagi zahteve nasprotij glede okoliščine, navedene v zapisniku o zasegu, da je bilo mamilo zaseženo v bunkerju osebnega avtomobila in v zapisniku o ogledu, da so policisti ob pričetku ogleda mamila našli na vozičku ob osebnem avtomobilu že razložena iz bunkerja, kjer naj bi jih našli cariniki, potrjujeta obsojenčev zagovor, da so preiskavo opravili policisti, cariniki pa le začeli z njo in jo v nadaljevanju prepustili policistom. Tudi v tem delu se vložnik zahteve spušča v presojo vsebine navedenih listin. Celoten potek postopkov carinskih organov je povsem jasno razviden iz kazenskemu spisu priloženih listin, katerih vsebino je razumno presodilo tudi sodišče druge stopnje. Ni namreč nobenega dvoma glede tega, katera dejanja so opravili carinski delavci in katera policisti. V takem položaju navedbe v zapisniku o zasegu predmetov ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je v njem zapisana ugotovitev, ki so jo policistom posredovali carinski delavci. Zato pomanjkljivosti, ki jih zahteva očita izpodbijani sodbi, niso podane in s tem tudi ne zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva tudi neutemeljeno očita sodbi sodišča druge stopnje, da ni presodilo pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na subjektivni del dejanskega stanja obsojencu očitanega kaznivega dejanja. V okviru obravnavanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, presodilo pritožbene ugovore tudi v navedenem obsegu. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ali sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. Gre za presojo konkretnih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, do katerih pritožbeno sodišče zavzame stališče in jih ustrezno obrazloži. Glede procesnega standarda, ki zadeva obrazložitev, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča z dne 7. 6. 2007, opr. št. I Ips 422/2006), po katerem je nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Pri tem je tudi poudarilo, da sodišču druge stopnje ni potrebno ponavljati razlogov prvostopenjske sodbe, če z njimi soglaša. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da obsojeni M.K. in njegov zagovornik zatrjujeta, da je bilo mamilo v obsojenčevo vozilo podtaknjeno in da zato ni vedel, da prevaža mamilo. V nadaljevanju je obrazložilo, zakaj soglaša z oceno dokazov, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče in razloge, s katerimi jo je utemeljilo. S temi razlogi je v celoti soglašalo ter hkrati dodalo razloge, ki po njegovi presoji nasprotujejo trditvi, da obsojenec ni vedel, kaj prevaža v vozilu. Na podlagi takšnih razlogov ni mogoče sklepati, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni presojalo v obsegu, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Obrazložitev drugostopenjske sodbe ustreza standardom, ki jih je osvojila sodna praksa in zato ni v nasprotju z 22. členom Ustave, prav tako pa utemeljitev presoje pritožbenih navedb glede odločilnih dejstev ni tako pomanjkljiva, da bi predstavljala kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po drugi strani obrazložitev zahteve ne vsebuje navedb konkretnih pritožbenih ugovorov, ki jih v zvezi z odločilnimi dejstvi sodišče druge stopnje ni presodilo.

Očitek zahteve, da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 371. člena v povezavi z drugim odstavkom 17. člena ZKP, vsebinsko pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na slednje kaže tudi navedba, da sodišče prve stopnje zbranih dokazov ni dovolj pazljivo preizkusilo in je posledično zmotno zaključilo, da je subjektivni del dejanskega stanu obsojencu očitanega dejanja dokazan.

K zahtevi zagovornika obsojene F.I.: Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. V tej določbi so zajeti primeri, v katerih obtoženčevo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če je izključena njegova protipravnost zaradi okoliščin, ki po 11. do 14. členu KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona po tej določbi ni podana, če gre za nepravilno oceno o tem, ali so konkretna odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravna presoja, dokazana ali ne.

Opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Gre namreč za konkreten očitek, da je obsojenka s sodelovanjem pri izvršitvi in po poprejšnjem dogovoru z namenom dajanja v promet skupaj s soobsojenim M.K. v prirejenem prostoru v osebnem avtomobilu znamke F.M. prevažala 31.142 g heroina. Opis kaznivega dejanja zato ne predstavlja kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Z navedbami, da iz zbranega dokaznega gradiva ni mogoče zaključiti, da obstajajo neposredni ali posredni dokazi, da je obsojenka sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja s soobsojenim M.K., da ni nobenih dokazov, da je sodelovala s kakšnim drugim dejanjem, s katerim bi odločilno prispevala k njegovi izvršitvi, vključno s prepovedano posledico, tako da ni uresničila niti objektivnih niti subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, da v tem primeru ni nobenih dokazov, da bi se obsojenca med seboj dogovarjala za izvršitev kaznivega dejanja ter da gre za očitno zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zahteva napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe in z njimi povezano dokazno oceno. Tega pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ne more storiti.

Razlagi sostorilstva, predstavljeni v obrazložitvi zahteve, z načelnega vidika ni mogoče ugovarjati. Po določbi 25. člena KZ gre za sostorilstvo, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Obsojenki je očitana prvonavedena oblika sostorilstva, to je, da je sodelovala pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer se ta očitek veže na predhodni dogovor med njo in soobsojenim K. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kako presoja zagovora obeh obsojencev in ostale dokaze ter navedlo tudi dejstva, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojenka naklepno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je takšno presojo sprejelo in jo v razlogih svoje sodbe tudi utemeljilo (tretji odstavek četrte strani sodbe sodišča druge stopnje). V bistvu vložnik zahteve ne soglaša s takšnimi razlogi, po drugi strani pa nakazuje, da ugotovljena dejstva, ki se nanašajo predvsem na osebno razmerje obeh obsojencev, ne zadostujejo za zaključek o obsojenkini krivdi. Sicer pa kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP na način, kot jo zahteva očita sodišču druge stopnje, ni storjena. Tudi s temi navedbami zahteva napada ugotovljeno dejansko stanje.

Obrazložitvama sodb nižjih sodišč vložnik zahteve očita odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in njihovo nejasnost, razlogom prvostopenjske sodbe pa tudi, da so v precejšnji meri s seboj v nasprotju (protispisnost). Glede na utemeljitev, da sodišče prve stopnje izvaja zaključke le na predpostavkah ter prezre dejstvo, da četudi bi obsojenka vedela za drogo, slednje ni odločilno dejstvo, ki bi pomenilo, da je obsojenka storila kaznivo dejanje, ni podlage za sklepanje, da gre za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč kvečjemu za drugačno presojo navedenega dejstva. Naloga sodišča druge stopnje je, da preizkusi sodbo sodišča prve stopnje predvsem v obsegu razlogov, ki jih uveljavlja pritožba v zvezi z odločilnimi dejstvi. Takšno presojo je sodišče druge stopnje opravilo in jo tudi v zadostni meri utemeljilo, pri čemer je soglašalo s prvostopenjsko oceno tako obsojenkinega zagovora kot tudi okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo na njeno sostorilstvo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obsojenih M.K. in F.I.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi Vrhovno sodišče oba obsojenca oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).