Jedro

Stalno prebivališče in spremembo stalnega prebivališča mora posameznik prijaviti pristojnemu organu, kadar se v nekem naselju stalno naseli ali spremeni naslov stanovanja, odjaviti pa v primeru, kadar se stalno odseli z območja Republike Slovenije.

Tožnik ni predložil dokaza, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano vlogo zavrnil vlogo tožnika s stalnim prebivališčem A., za prijavo stalnega prebivališča na naslovu B. Prvostopni organ je podvomil v resničnost v prijavi navedenih podatkov oziroma fotokopiji dokazila, zato je v skladu s sedmim odstavkom 7. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) prijavo stalnega prebivališča na omenjenem naslovu odklonil in je za čas 60 dni na navedeni naslov tožniku prijavil začasno prebivališče. Navaja, da je tožnik je v postopku predložil fotokopijo dokazila, katerega podatki pa so se razlikovali od podatkov, ki so razvidni iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Velenju. Tam je navedeno, da je lastnica nepremičnine v B., C.C. Zaradi ugotavljanja dejanskega stanja je tožnik zaslišal C.C., ki je povedala, da je bila izročilna in darilna pogodba ter pogodba o dednem odpravku dejansko izdana, sama pa je bila na podlagi te pogodbe vpisana v zemljiško knjigo. Vendar pa je bila pogodba v delu, ki se nanaša na tožnika, v celoti pravnomočno razveljavljena. Nadalje je povedala, da tožnik ni nikoli prebival na naslovu B., oziroma, da tam ni bilo središče njegovega življenja. V namen razjasnitve dejanskega stanja je upravni organ zaslišal tudi Č.Č. ter D.D., oba s stalnim prebivališčem v kraju B. Oba sta izpovedala, da tožnik na tem naslovu ni nikoli prebival, da ga nista videla že več let, ko pa je prihajal, je na ta naslov hodil le občasno. Upravni organ je v postopku zaslišal tudi tožnika, ki je izjavil, da je po njegovem mnenju odklanjanje uporabe nepremičnine na naslovu neupravičeno, saj je po razveljavitvi izročilne darilne pogodbe postal solastnik sporne nepremičnine, postal je dedič po pokojnem očetu D.D., ki je umrl leta 2000. Zapuščinski postopek je še v teku, vendar miruje. V kraj B. je prihajal od leta 1970 in vse do leta 1996, ko mu je bilo prihajanje onemogočeno. Njegovo prebivališče je A., kjer ima svoje osebne stvari, prav tako je to prebivališče tudi naslov za vročanje.

Na podlagi 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku je upravni organ tožnika seznanil, da njegova vloga za prijavo stalnega prebivališča na naslovu B., ne more biti zanj ugodno rešena, dana mu je bila tudi možnost, da se o stališču organa izjavi. Tožnik je na to odgovoril, da se s stališčem organa ne strinja. Zavrnitev njegove prijave je tudi v nasprotju z ustavo in zakonodajo Republike Slovenije. Meni, da je lastnik vsaj do 1/3 sporne nepremičnine in je dedič po očetu.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je upravni organ ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu B., kar pa je pogoj za prijavo stalnega prebivališča in je določen v 3. točki prvega odstavka 3. člena ZPPreb. Tožnik v postopku ni predložil dokazila, da ima pravico do prebivanja na spornem naslovu, kar bi moral storiti v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZPPreb. Nadalje je upravni organ tožniku pojasnil, da je prijava prebivališča namenjena le registraciji posameznika na naslovu, kjer dejansko živi in mu omogoča pridobitev osebnih dokumentov in uveljavljanje nekaterih pravic, ki so na prijavo stalnega prebivališča vezana. Na druga pravna razmerja pa ne vpliva. Glede očitkov kršitve ustave upravni organ meni, da ima v skladu z 32. členom Ustave RS vsak pravico prosto izbirati svoje prebivališče, vendar pa Ustava RS v 15. členu določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa zakon.

Zoper odločitev upravnega organa prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, katero pa je drugostopni organ kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in se v tožbi sklicuje na pravno nesposobnost. Pojasnjuje, da se mu že dolgo dogajajo krivice, enakost pred zakoni mu ni priznana. Predlaga, naj mu sodišče postavi začasnega zastopnika oziroma odvetnika. Nadalje meni, da odločbi tako prve kot druge stopnje nista pravilni in zakoniti, obremenjeni sta z absolutno bistveno kršitvijo postopkovnih predpisov, neugotovljenim dejanskim stanjem in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Prijavo stalnega prebivališča ureja ZPPreb, ki v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Obveznost prijave stalnega prebivališča pa je določena v prvem odstavku 6. člena ZPPreb, ki določa med drugim, da mora stalno prebivališče in spremembo stalnega prebivališča posameznik prijaviti pristojnemu organu, kadar se v nekem naselju stalno naseli ali spremeni naslov stanovanja, odjaviti pa v primeru, kadar se stalno odseli z območja Republike Slovenije. Zato je prvostopni organ pravilno ugotavljal ali tožnik prebiva in uresničuje svoje življenjske interese na naslovu B. Po presoji sodišča je pravilno ocenil izjave zaslišanih, da tožnik že več let ne prihaja na omenjeni naslov, prav tako, da ko je prihajal, je le to počel občasno. To je na zaslišanju potrdil tudi tožnik sam. Izjavil je namreč, da v kraju B. ni bil že od leta 1996, pred tem pa je prihajal le ob vikendih. To pa ne ustreza opredelitvi pojma stalnega prebivališča iz 3. točke 3. člena ZPPreb.

Po presoji sodišča je prvostopni organ tudi pravilno tudi ocenil, da tožnik ni predložil dokaza, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, se šteje dokazilo o lastništvu, najemna in podnajemna pogodba ali pisno soglasje lastnika oziroma solastnika stanovanja oziroma upravljalca nastanitvenega objekta. Tožnik dokazila o lastništvu ni predložil, dejstvo, da zapuščinski postopek še ni končan, pa na to ne more vplivati. Lastnik je glede na podatke zemljiške knjige C.C., le ta pa mu dovoljenja za prebivanje na naslovu ni podelila. Prav tako v postopku tudi ni sporno, da je bila izročilna in darilna pogodba ter pogodba o dednem odpravku v delu, ki se nanaša na E.E. pravnomočno razveljavljena. Obveznost predložitve dokazil je opredeljena v četrtem odstavku 7. člena ZPPreb in je na strani prosilca.

Tožbeni ugovori, da je prvostopni organ kršil določila postopka, da dejanskega stanja ni pravilno ugotovil in je zmotno uporabil materialno pravo, sodišče niti ne more preizkusiti, ker teh ugovorov tožnik ni konkretiziral v takšni meri, da bi jih sodišče lahko presojalo.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, naj mu postavi začasnega zastopnika, saj je tožniku začasni zastopnik že postavljen, in sicer z odločbo Centra za socialno delo Domžale št. 12210-6/2008-9 z dne 17. 7. 2012. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.