Jedro

Pritožbeno navajanje, da je odškodninska obveznost zakonska (obveznost) ter da zato sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževano terjatvijo ne bi smelo upoštevati (v 376. člen OZ urejenega) pravila ne ultra alterum tantum, ne drži. Določba 376. člena OZ je namreč vse od uveljavitve OZ (1. 1. 2002) do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum (črtal je 376. člen), veljala tako za pogodbene kot (zakonske) zamudne obresti. To pa (z drugimi besedami) pomeni, da je veljala tudi za tek (zakonskih) obresti od t.i. zakonskih (oziroma neposlovnih) obligacij.

ZPP ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja pretežni, pa tudi izrazito dražji del dokaznega postopka.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj se je (spričo neobstoja za izdelavo zanesljive cenitve potrebnih podatkov) kljub angažiranju dveh izvedencev izkazalo, da se uporabi prostega preudarka pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ni moč izogniti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2.12.2015: - tožencu naložilo, da v roku 15-ih dni tožnikom kot solidarnim upravičencem in upnikom plača 7.386,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.386,08 EUR oziroma 1.770.000,00 SIT od 6.9.2001 dalje do plačila, kolikor ne presegajo 7.386,08 EUR (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.381,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.381,96 EUR oziroma 1.529.372,89 SIT od 6.9.2001 dalje do plačila ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.386,08 EUR oziroma 1.770.000,00 SIT od 6.9.2001 dalje do plačila, kolikor presegajo 7.386,08 EUR (II. točka izreka), - tožnikom naložilo, da morajo v roku 15-ih dni vsak tožencu povrniti pravdne stroške v višini 110,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožniki se iz vseh pritožbenih razlogov z izjemo njenega ugodilnega dela zoper sodbo pritožujejo v celoti in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da njihovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Smatrajo, da je tožbeni tudi po višini v celoti utemeljen. Poudarjajo, da je odškodninska obveznost zakonska obveznost ter da za terjatve, ki imajo izvor v zakonu, ne velja omejitev, da se zakonske zamudne obresti ustavijo pri višini vrednosti nastale premoženjske škode. To pravilo namreč velja le za poslovne obveznosti, ki imajo podlago v pravnem poslu. Zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je omejilo tek zakonskih zamudnih obresti. Navajajo, da znaša nastala premoženjska škoda 13.768,04 EUR, kot je bil tudi postavljen tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju višine nastale premoženjske škode upoštevati izvedene dokaze, to je izvedeniško cenilno mnenje izvedenca Ž. K. Slednje ni imelo razlogov, da je o višini tožbenega zahtevka odločalo po prostem preudarku v skladu z določbo 216. člena ZPP oziroma nasploh zgolj po prostem preudarku. Lahko bi upoštevalo ugotovljeno vrednost zadevne nepremičnine na dan 31.7.2001, ki jo je ocenil izvedenec Ž. K. na takratnih 7.251.526,90 SIT. Ta denarni znesek je potrebno revalorizirati v EUR na dan pretvorbe SIT v EUR. Napačno je odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je tožeča stranka že v tej fazi uspela v celoti glede temelja tožbenega zahtevka, kot tudi glede višine tožbenega zahtevka. Moralo bi tudi odločiti o založenih predujmih za izvedence, kar je v celoti plačala tožeča stranka.

4. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico) oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugega sodnika. Ne iz vmesne sodbe in ne iz sodbe pritožbenega sodišča ne izhaja, kakšna je bila tržna vrednost sporne nepremičnine v času njene prodaje. Zato naj bi se izpostavljalo pravno logično vprašanje, kako je možno, da je toženec s prodajo sporne nepremičnine za kupnino v višini 19.737,94 EUR prodal le-to pod tržno vrednostjo, če pa ta ob izdaji vmesne sodbe še sploh ni bila ugotovljena. Prepričan je, da v konkretnem primeru zakonskih pogojev za izdajo vmesne sodbe ni bilo. Čeprav se zaveda, da je ta pravnomočna, to izpostavlja, ker meni, da so njegovi očitki relevantni tudi za kasnejši postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo tržno vrednost sporne nepremičnine v septembru 2001 in na tej podlagi napačno ugotovilo višino odškodnine, ki naj bi pripadala tožnikom. V nadaljevanju pojasnjuje, da pogoji za uporabo prvega odstavka 216. člena ZPP niso bili podani. Že povsem jasna gramatikalna razlaga omenjene določbe nakazuje, da za to ni bilo podlage. Sodišče je namreč z namenom ugotavljanja odločilnega dejstva v zadevi (tržne vrednosti nepremičnine v letu 2001) imenovalo kar dva izvedenca gradbene stroke, ki sta izdelala pisna izvedenska mnenja in podala tudi ustna pojasnila, pri čemer so stranki nastali določeni (ne zanemarljivi) stroški. Prav tako je imelo tudi na podlagi drugih dokazov in navedb pravdnih strank povsem dovolj podatkov za ugotovitev tržne vrednosti sporne nepremičnine v septembru 2001. Ne strinja se s (skopo) obrazložitvijo izpodbijane sodbe (6. točka), da se je tekom postopka izkazalo, da tržne vrednosti sporne nepremičnine v septembru 2001 zaradi objektivnih razlogov (pomanjkanja podatkov o primerljivih prodajah v takratnem času) ni bilo moč ugotoviti. Takšen zaključek naj bi bil rezultat pristranosti naslovnega sodišča, ki ga je izkazovalo ves čas postopka. Tržno vrednost nepremičnine v relevantnem obdobju je bilo moč ugotoviti z izvedbo edinega ustreznega dokaza, to je z izvedencem gradbene oziroma nepremičninske stroke, kar je sodišče nenazadnje tudi storilo. Tržno vrednost premoženja v preteklem obdobju se v pravdnem postopku vedno ugotavlja z izvedencem ustrezne stroke. Zato je v takšnih primerih prosta presoja sodišča, ki nima ustreznih znanj glede cenitev premoženja, povsem neprimerna (neustrezna) in vedno tudi nujno arbitrarna. Poudarja, da je ves čas postopka (tudi po imenovanju izvedencev in izdelavi njihovih mnenj) zahteval, da se pri ocenjevanju sporne nepremičnine dosledno spoštujejo pravila in imperativi cenilne stroke, ki so v bistvenem določeni v Mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti (MSOV), Hierarhiji pravil ocenjevanja vrednosti in nenazadnje tudi Slovenskemu poslovno finančnemu standardu št. 2. Iz omenjenih dokumentov izhaja, da cenilna stroka glede ocenjevanja nepremičnin v grobem pozna naslednje metode oziroma načine ocenjevanja vrednosti nepremičnin, in sicer način tržnih primerjav, na donosu zasnovan način in nabavno-vrednostni način (v nadaljevanju pojasnjuje vsebino vsakega od njih). Za ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine v konkretni zadevi bi bila najprimernejša metoda tržnih primerjav. Z uporabo te metode je izvedensko mnenje utemeljil izvedenec J. K., ki je ugotovil, da tržna vrednost sporne nepremičnine v relevantnem trenutku znaša 38.000,00 DEM. Pritožba opozarja, da bi morala ta vrednost zaradi očitne računske napake (napačnega zmnožka) pri izračunu vrednosti preostalega zemljišča znašati 41.242,95 DEM (oziroma glede na preračun 19.289,48 EUR). Ne strinja se z očitki sodišča, da je izvedenec J. K. v nabor vzel prodaje, ki niso primerljive. Iz v mnenju navedenih prodaj je jasno razvidno, da gre za prodaje, ki so glede na lokacijo in vrsto sporne nepremičnine povsem primerljive. Ni moč pričakovati, da izvedenec kot primerljive vzame samo tiste prodaje, ki so se vršile v neposrednem sosedstvu, saj bi šlo v takem primeru za metodo enakih in ne zgolj primerljivih prodaj. Pri tem je sodišče tudi prezrlo, da je izvedenec upošteval določene prilagoditve, kot je to pri uporabi te metode tudi pravilno. Poudarja, da je potrebno J. K. mnenje kot edino strokovno v tem postopku tudi upoštevati. Zato naj bi bil na dlani zaključek, da razlike med tržno in doseženo ceno nepremičnine v letu 2001 ni. Pritožnik nasprotuje stališču sodišča, ki je v celoti poklonilo vero izvedencu Ž. K. in njegovemu mnenju, ki kriterijev za status izvedenskega mnenja sploh ne izpolnjuje. To pritožnika samo dodatno utrjuje v prepričanju, da je bilo sodišče pri sojenju pristransko v korist tožeče stranke. V nadaljevanju izpostavlja, da je postavitvi dodatnega (drugega) izvedenca nasprotoval, saj za njegovo postavitev (glede na mnenje izvedenca J. K.) ni bilo nobene podlage. Sodišče se do njegovega nasprotovanja takšnemu dokazu (že na samem naroku, kar pa ni bilo zapisniško zabeleženo) sploh ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb procesa, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz vsebine mnenja izvedenca J. K. izhaja, da ne temelji na nobeni izmed priznanih cenilnih metod, ki so v uporabi v času ocenjevanja sporne nepremičnine v predmetnem postopku. Slednji je oceno podal na podlagi tehnike izračuna po Pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin, ki v trenutku ocenjevanja vrednosti sporne nepremičnine sploh ni več veljaven. Zato takšna cenitev ne more dati zanesljive ocene vrednosti sporne nepremičnine. Poleg tega je izvedenec po lastnih navedbah (zaslišan na naroku dne 2.12.2015) podatke za določitev cene kvadratnega metra sporne nepremičnine jemal iz Odloka Občine Metlika o določitvi povprečne gradbene cene stanovanj, vrednosti zemljišč in povprečnih stroških komunalnega omrežja iz 2001, kar je napačna osnova za določanje cene kvadratnega metra sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja počitniški objekt – zidanico. Poudarja, da ne gre za stanovanje v ... Izvedenec pri oceni nepremičnine tudi ni ustrezno upošteval dejanskega stanja nepremičnine, saj je velik del zemljišča ocenil kot stavbno zemljišče, čeprav gre za kmetijsko zemljišče. Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da je razmerje med ceno kmetijskega in stavbnega zemljišča približno 1 : 15. Izvedenec je bil na to pomanjkljivost opozorjen, vendar sodišče teh vprašanj tožencu ni dopuščalo z obrazložitvijo, da gre za navajanje novih dejstev, čeprav je jasno, da ne gre za nobena nova dejstva temveč za dejstva, ki jih mora pri cenitvi upoštevati sam izvedenec v okviru oprave cenitve. Izvedenec J. K. je nadalje okolico sporne nepremičnine ocenil celo 4,5 krat več, kot jo je ocenil izvenpravdni izvedenec N., katerega mnenje je bila podlaga tožbenega zahtevka in je bilo očitno motivirano k čim višjemu uspehu tožbenega zahtevka. Iz opisanih razlogov je toženec v postopku do izdaje izpodbijane sodbe odprl tudi vprašanje pristranosti izvedenca Ž. K., ki sicer geografsko izhaja iz istega okoliša kot tudi pooblaščenec tožeče stranke. V nadaljevanju pritožba navaja, kako naj bi ta okoliščina skupaj z drugimi vzbujala dvom v izvedenčevo objektivnost pri ocenjevanju sporne nepremičnine. Na te očitke izvedenec ni podal zadovoljivih odgovorov, do tega toženčevega ugovora pa se tudi ni z ničemer izreklo naslovno sodišče. V kolikor bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da zgolj na podlagi mnenja izvedenca J. K. izpodbijane sodbe ne more spremeniti, pritožnik predlaga razveljavitev z vrnitvijo v nov postopek, kjer naj se imenuje nov izvedenec z nalogo ugotovitve tržne vrednosti spornih nepremičnin v septembru 2011. Takšen predlog je podal že na naroku dne 2.12.2015, a ga je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, kar je sam pravočasno grajal. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče tržno vrednost ugotavljalo samo po prostem preudarku, izhaja ravno nasprotno, to je, da dejansko stanje očitno ni dovolj razčiščeno, saj sicer ocene na podlagi prostega preudarka ne bi uporabilo. Zavrnitev tega dokaznega predloga zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je bil ves čas postopka s strani sodišča obravnavan neenako. Sodišče mu ni dovolilo navajanja in postavljanja vprašanj, njegovih procesnih graj pa ni evidentiralo v zapisnik. Vse to naj bi vzbujalo dvom v objektivnost sodeče sodnice, zaradi česar predlaga, da se eventualno ponovno sojenje odvije pred drugim sodnikom. Podrejeno navaja, da naj bi bil prosti preudarek napačno uporabljen. Pojasnjuje, kaj naj bi sodišče na podlagi prostega preudarka ocenilo in kaj naj bi izhajalo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšen način določitve cene je nepravilen, saj temelji na analizi mnenja izvedenca K., ki sploh nima statusa cenilnega mnenja. Sodišče je pri edinem razhajanju med mnenjema K. in O., ki se je pojavilo pri cenitvi stavbnega zemljišča, v celoti prisluhnilo izvedencu J. K., kljub temu da se je ta pri pojasnjevanju razhajanja skliceval na določilo 10. člena PEM, za katerega je tudi samo sodišče ugotovilo, da gre za neveljaven akt (tudi ta okoliščina naj bi kazala na pristranskost sodišča). Slednje bi lahko svojo oceno vrednosti sporne nepremičnine, dobljeno s prostim preudarkom, oprlo izključno na mnenje J. K. Sodišče se je pri določanju tržne vrednosti sporne nepremičnine po prostem preudarku (kot to izhaja iz 10. točke obrazložitve) oprlo tudi na vrednost nepremičnine, ki je bila kot začetna cena dogovorjena v ugotovitvenem sporazumu z dne 28.4.2008, ki med pravdnima strankama ni veljal. Navedena ocena pri določanju tržne cene ne more merodajna prav iz razloga, ki ga sodišče samo navaja. Če pa se že opira na to vrednost, potem naj se na sporazum opira v celoti in upošteva tudi dogovorjena znižanja cene v primerih, ko nepremičnine v določenem času ni mogoče prodati. Pritožnik navaja, kaj je v zvezi s tem v sporazumu določeno. Okoliščina, da naj bi sodišče upoštevalo zgolj del sporazuma, naj bi bila nesprejemljiva. Toženec nasprotuje zaključku sodišča, da je bil z navajanjem dejstev glede urejenosti dostopa do spornih nepremičnin, velikosti in vlaganj vanje prekludiran, saj naj bi tovrstne navedbe podal po prvem naroku za glavno obravnavo (9.2.2007). Ta dejstva je izpostavil, ko je sodišče postavilo izvedenca ter opredelilo naloge, ki naj jih ta opravi. V tem trenutku je zgolj opozoril na določena dejstva v zvezi z nepremičninami, ki so relevantna zgolj za pravilno oceno nepremičnin in nikakor ne morejo predstavljati prepoznih navedb. Poudarja, da ugotavljanje povprečne vrednosti spornega predmeta (28.571,50 EUR), kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni v skladu z določili ZPP. Slednje bi moralo posamezne stroške obračunavati od vsakokrat določenega spornega predmeta in ne zgolj na podlagi povprečja vseh spornih predmetov. Ker je sodišče predhodno ugotovilo, da je uspeh tožeče stranke v postopku zgolj 26%, tožene pa 74%, je napačna tudi odločitev, da nosita stroške izvedencev pravdni stranki vsaka do polovice. V skladu s pravdnim uspehom bi bilo potrebno razdeliti tudi stroške izvedencev. Nadalje graja tudi odločitev, da mu za sestavo pripravljalne vloge z dne 5.10.2015 in zastopanje na naroku z dne 2.12.2015 pripada zgolj 250 točk za vsako posamezno storitev, saj iz določil tedaj veljavne odvetniške tarife izhaja, da je upravičen do 500 točk za vsako od navedenih storitev.

6. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnikov:

8. Pritožbeno navajanje, da je odškodninska obveznost zakonska (obveznost) ter da zato sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževano terjatvijo ne bi smelo upoštevati (v 376. člen OZ(1) urejenega) pravila ne ultra alterum tantum(2), ne drži. Določba 376. člena OZ je namreč vse od uveljavitve OZ (1.1.2002) do dne 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika(3) (OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum (črtal je 376. člen), veljala tako za pogodbene kot (zakonske) zamudne obresti(4). To pa (z drugimi besedami) pomeni, da je veljala tudi za tek (zakonskih) obresti od t.i. zakonskih (oziroma neposlovnih) obligacij.

9. Pritožbeno poudarjanje (vztrajanje), da znaša nastala premoženjska škoda 13.768,04 EUR, ne vzbudi nobenega pomisleka v zaključke sodišča prve stopnje. Enako velja za (preveč splošno) navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine nastale premoženjske škode upoštevati izvedene dokaze (to je mnenje izvedenca Ž. K.) ter da ni imelo razlogov, da je o višini tožbenega zahtevka odločalo po prostem preudarku. V kakšnem obsegu je (lahko) upoštevalo posamezne izvedene dokaze (kar velja tudi za mnenje/ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca gradbene stroke Ž. K.), kot tudi zakaj je o višini škode/odškodnine (upravičeno) odločilo ob uporabi prostega preudarka (torej v skladu z določbo 216. člena ZPP(5)), je sodišče prve stopnje konkretno in prepričljivo obrazložilo (glej predvsem točke 6 – 14 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. V zvezi s stroškovno odločitvijo je pritožbeno poudarjanje, da so tožniki v celoti uspeli glede temelja tožbenega zahtevka neutemeljeno. Ločeno ugotavljanje pravdnega uspeha po temelju in višini je sprejemljivo samo v primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. ZPP namreč ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja pretežni, pa tudi izrazito dražji del dokaznega postopka. Ker v konkretnem primeru za takšno situacijo ne gre(6), tudi ni bilo nobenega razloga za takšno (ločeno) ovrednotenje pravdnega uspeha. Ker je iz 19. in 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je dolžan toženec tožnikom povrniti polovico stroškov (in sicer znesek 1.248,03 EUR), nastalih z angažiranjem obeh izvedencev, je neutemeljen tudi v tem oziru postavljeni pritožbeni očitek.

V zvezi s pritožbo toženca:

11. Ker je vmesna sodba (kot ugotavlja sam pritožnik) pravnomočna, je pritožbeno oporekanje, češ da za njeno izdajo ni bilo zakonskih pogojev, brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je na drugi strani prepričljivo obrazložilo (glej 6. – 14. točko izpodbijane sodbe), zakaj tržne vrednosti nepremičnine v konkretnem primeru ni bilo moč ugotoviti oziroma zakaj je to vrednost (upravičeno) ocenjevalo ob uporabi prostega preudarka (v skladu z 216. členom ZPP). Pritožbeno navajanje, da naj bi sama gramatikalna razlaga omenjene določbe nakazovala, da za njeno uporabo v konkretnem primeru ni bilo podlage, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (glej predvsem 11. – 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj se je (spričo neobstoja za izdelavo zanesljive cenitve potrebnih podatkov) kljub angažiranju dveh izvedencev izkazalo(7), da se uporabi prostega preudarka ni moč izogniti. Pritožnik se sicer s temi razlogi ne strinja, a v njihovo pravilnost ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka. Očitek, da naj bi bil takšen zaključek sodišča prve stopnje posledica pristranskosti le-tega, je ne le neustrezno pojasnjen, ampak tudi sicer neizkazan. Presplošno in zato neupoštevno je nadalje zatrjevanje, da naj bi imelo sodišče prve stopnje tudi na podlagi drugih dokazov in navedb pravdnih strank dovolj podatkov za ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine v septembru 2001(8). Ob jasnih razlogih sodišča prve stopnje pa ne more prepričati (zgolj) vztrajanje, da je bilo moč tržno vrednost nepremičnine v relevantnem obdobju ugotoviti z izvedencem gradbene (nepremičninske) stroke, kot tudi ne pojasnjevanje, da se tržna vrednost premoženja v preteklem obdobju v pravdnem postopku skoraj vedno ugotavlja z izvedencem ustrezne stroke. S strani pritožnika uporabljena besedna zveza „skoraj vedno“ sama za sebe pove, da obstajajo primeri (kot je predmetni), ko vrednosti (cene) s pomočjo izvedenca ni moč ugotoviti. Ker pritožnik nadalje ne uspe ustrezno pojasniti, zakaj naj bi bila uporaba prostega preudarka v primeru, kot je predmetni(9), (sama po sebi) neprimerna (neustrezna) oziroma zakaj bi bila manj ustrezna (primerna) kot v ostalih situacijah, ko se sodišče pri ugotavljanju višine zneska (količine nadomestnih stvari) posluži tega instituta, neprepričljivo izzveni tudi njegov (sam po sebi presplošen) očitek o arbitrarnosti takšnega ugotavljanja.

12. Iz predhodno navedenih razlogov je brezpredmetno tudi pritožnikovo pojasnjevanje, da naj bi ves čas postopka zahteval(10), da se pri ocenjevanju sporne nepremičnine spoštujejo pravila in imperativi cenilne stroke. Zakaj niso bili ustrezni podatki (o prodajah), iz katerih je pri svoji cenitvi izhajal v postopku angažirani izvedenec J. K., je sodišče prve stopnje konkretno (in prepričljivo) pojasnilo v 11. točki obrazložitve. Navajanje, da je slednji upošteval prodaje, ki naj bi bile glede na lokacijo in vrsto sporne nepremičnine povsem primerljive, je nekonkretizirano in zato neupoštevno(11), pojasnjevanje, da naj bi šlo ob upoštevanju zgolj prodaj, ki so se vršile v neposrednem sosedstvu, za metodo enakih in ne zgolj primerljivih prodaj, pa napačno(12). Posledično pritožnik ne prepriča niti z navajanjem, da naj bi bilo potrebno J. K. mnenje kot edino strokovno upoštevati, oziroma zaključkom, da naj razlike med tržno in doseženo ceno nepremičnine v letu 2001 ne bi bilo.

13. Da je v celoti poklonilo vero izvedencu Ž. K., kot to zatrjuje pritožnik, očitno ne drži. Če bi držalo, potem bi se tudi pri ključni okoliščini (to je oceni vrednosti nepremičnine) oprlo nanj, a se ni. Glede le-te je v skladu z 216. členom ZPP uporabilo prosti preudarek, čemur pritožnik prav tako nasprotuje. Iz tega razloga je navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje v celoti poklonilo vero izvedencu Ž. K.(13), v očitnem protislovju s hkratnim pojasnjevanjem, zakaj uporaba prostega preudarka s strani sodišča prve stopnje ni bila upravičena. Ker nadalje ne uspe pojasniti, kakšen vpliv naj bi to imelo na pravilnost (zakonitost) izpodbijane sodbe, je brezpredmetno pojasnjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega (zapisniško nezabeleženega) nasprotovanja postavitvi drugega izvedenca. Ker se sodišče prve stopnje ni naslonilo na oceno vrednosti Ž. K., ampak je o njej odločilo po prostem preudarku, je pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi omenjeni izvedenec oceno (neutemeljeno) podal ob uporabi Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin(14), ki v trenutku ocenjevanja vrednosti sporne nepremičnine sploh ni več veljal, nadalje da je ob zaslišanju na naroku dne 2.12.2015 navedel, da je podatke za določitev cene kvadratnega metra sporne nepremičnine jemal iz Odloka Občine Metlika o določitvi povprečne gradbene cene stanovanj, vrednosti zemljišč in povprečnih stroških komunalnega omrežja iz 2001,(15) kot tudi da pri oceni nepremičnine ni ustrezno upošteval dejanskega stanja nepremičnine, katerega velik del je (čeprav gre za kmetijsko zemljišče) ocenil kot stavbno zemljišče, nebistveno(16). Glede uporabe predhodno omenjenega odloka je izvedenec ob zaslišanju na naroku dne 2.12.2015(17) tudi sicer pojasnil (do tega pojasnila se pritožba konkretizirano ne opredeli in zato v pravilnost le-tega pomisleka ne vzbudi), da naj bi uporabil določene elemente(18), ki naj bi se v skladu z metodologijo uporabljali tudi za vikende, industrijske objekte, kmetijske objekte in ostale objekte. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru zemljišča okrog objekta (čeprav je opredeljeno kot takšno) ni moč vrednotiti kot „običajnega“ kmetijskega(19). Pritožba zgolj z navajanjem razmerja med ceno kmetijskega in stavbnega zemljišča (ki ga opredeljuje ko splošno znano dejstvo) tega konkretno obrazloženega zaključka sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Iz predhodno omenjenih razlogov, pa tudi sicer zaradi njihove neprepričljivosti(20), ni bilo moč slediti trditvam o pristranskosti izvedenca J. K. Poleg tega je na tovrstne (splošne in neprepričljive) očitke v sklepu z dne 26.5.2015, s katerim je toženčevo zahtevo za izvedenčevo izločitev zavrnilo, odgovorilo že sodišče prve stopnje(21).

14. Pritožnik izpodbijane odločitve ne omaje niti z očitkom, da naj bi bil prosti preudarek s strani sodišča prve stopnje napačno uporabljen Tudi v tem oziru namreč izhaja iz napačnega zaključka o ključni povezanosti med oceno vrednosti sodišča prve stopnje in mnenjem izvedenca J. K. V kolikor bi to držalo (glej predhodno točko obrazložitve te sodbe), potem bi se tudi pri ključni okoliščini (to je sami oceni vrednosti nepremičnine) oprlo nanj. Upoštevaje, da se v tem oziru ni naslonilo nanj, pa pritožba ne uspe konkretno pojasniti, glede katere druge za odločitev pomembne okoliščine naj bi to storilo. Ob tem, da je v našem pravu uveljavljeno načelo proste presoje dokazov(22) (8. člen ZPP), toženec tudi sicer (kot je bilo prav tako poudarjeno že v prejšnji točki) prepričljivih vsebinskih razlogov za zaključek, da J. K. ugotovitvam značilnosti izvedenskega mnenja ni moč priznati (oziroma da naj bi bilo to neupoštevno), ni uspel podati(23).

15. Sodišče prve stopnje se na ugotovitveni sporazum, sklenjen dne 28.4.2008 med D. Š. (pravnim prednikom tožnikom) in družbo F. d.o.o. (priloga B5), ne sklicuje kot na dogovor, saj je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno poudarilo, da ta med pravdnima strankama ni veljal. Upravičeno pa se je pri določanju tržne vrednosti sporne nepremičnine po prostem preudarku oprlo na vrednost nepremičnine, ki je bila kot začetna (prodaji namenjena) cena dogovorjena v 4. členu omenjenega sporazuma. Ker pri tem, kot je bilo poudarjeno, ne gre za upoštevanje pogodbenih obveznosti, ampak (v skladu z načelom proste presoje dokazov) iz dogovora izhajajoče dejanske (in za odločitev v tem postopku nedvomno relevantne) okoliščine, je pritožbeno navajanje, da omenjena (začetna) cena v tem postopku ne more biti merodajna oziroma da bi moralo sodišče prve stopnje v nasprotnem primeru upoštevati tudi dogovor o možnosti znižanja cene v primerih, ko nepremičnine v določenem času ni mogoče prodati, napačno. Ta dogovorjena možnost znižanja je veljala za družbo F. d.o.o. in ne za toženca(24).

16. Ker pritožnik ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bila iz razloga, ker je sodišče prve stopnje (glede na spreminjanje le-tega tekom pravde) ugotavljalo povprečno vrednost spornega predmeta(25), odločitev o stroških napačna oziroma (pravilneje) zakaj naj bi bil sam iz tega razloga prikrajšan, je njegovo navajanje v tem oziru brezpredmetno. Zakaj je odločilo, da vsaka od pravdnih strank nosi polovico stroškov, nastalih s postavitvijo izvedencev, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba zgolj z nestrinjanjem oziroma sklicevanjem na upoštevanje siceršnjega pravdnega uspeha v napačnost tega pojasnila ne uspe prepričati. Upoštevaje določbe 3. točke tar. št. 19 in 2. točke Tar. št. 20 relevantne Odvetniške tarife(26) pa je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno priznalo povračilo odvetniških stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 5.10.2015 in zastopanje na naroku z dne 2.12.2015 v višini 250 točk (za vsako od opravil).

17. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo(27) (353. člen ZPP). Upoštevaje, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje z njuno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Toženec pa sam krije tudi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi tožnikov (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Ki pomeni, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 40/2007 Op. št. (4): Glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (6): Izvedenca gradbene stroke sta bila namreč angažirana šele po pravnomočnosti vmesne sodbe (oziroma odločitve o temelju zahtevka).

Op. št. (7): In hkrati šele po njunem angažiranju oziroma izdelavi mnenj (v zvezi s pritožbeno navedbo, da so za stranki z njunim angažiranjem nastali (nezanemarljivi) stroški).

Op. št. (8): Pri čemer pritožnik ne pojasni, katere konkretne dokaze oziroma trditve ima v mislih. Trditve tudi sicer ne predstavljajo dokaznega vira, saj so same predmet dokazovanja.

Op. št. (9): Ko gre torej za ugotavljanje pretekle vrednosti nepremičnine.

Op. št. (10): Kaj konkretno in na katerem mestu (vlogi oziroma naroku) točno naj bi v tem oziru navajal, pritožnik ne pojasni.

Op. št. (11): Enako velja za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da je izvedenec upošteval določene prilagoditve. Kakšne prilagoditve ima v mislih, pritožnik ne pojasni.

Op. št. (12): O enakih prodajah bi bilo moč govoriti (kvečjemu) v primeru (več) prodaj iste nepremičnine.

Op. št. (13): Ki zato tudi ne more biti argument (za neizkazan) očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje.

Op. št. (14): Uradni list SRS, št. 8/1987, s kasnejšimi spremembami Op. št. (15): Pravilno Odloka Občine Metlika o določitvi povprečne gradbene cene stanovanj, vrednosti zemljišč in povprečnih stroških komunalnega urejanja zemljišč na območju Občine Metlika (Uradni list RS, št. 11 z dne 16.2.2001).

Op. št. (16): Kar velja tudi za navajanje, da naj bi izvedenec K. okolico sporne nepremičnine ocenil 4,5 krat več kot jo je ocenil izvenpravdni izvedenec N. (K. je tudi sicer ob zaslišanju dne 2.12.2015 pojasnil, zakaj naj bi bilo temu tako – glej l. št. 450).

Op. št. (17): Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje vprašanj (v zvezi z opozarjanjem na pomanjkljivosti) ni dopuščalo. Vendar pa je iz zapisnika o naroku, na katerem je bil zaslišan izvedenec K., razvidno, da sodišče prve stopnje ni dopustilo (zgolj) vprašanj v zvezi z dostopom (glej l. št. 450). Zakaj teh vprašanj ni dopustilo, je konkretno pojasnjeno tudi v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnikovo pojasnjevanje, da je to dejstvo začel izpostavljati šele, ko je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca (in določilo njegove naloge) takšnega prepoznega navajanja ne more upravičiti (saj ne gre za razlog, ki bi ga bi bilo moč uvrstiti v okvir četrtega odstavka 286. člena ZPP).

Op. št. (18): V zvezi s čimer je nadalje pojasnil (glej l. št. 448), da se je v mnenju skliceval na mnenje cenilca O. (glej peto stran K. mnenja z dne 1.9.2015), ki naj bi po K. besedah tudi uporabil te podatke (oziroma podatke iz odloka za eno leto prej, to je 25.2.2000).

Op. št. (19): Kot naj bi to storil izvedenec O. Op. št. (20): Okoliščine, ki jih v tej zvezi ponuja pritožba, so namreč takšne same po sebi neprepričljive.

Op. št. (21): Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 2.12.2015 je razvidno, da naj bi sodišče prve stopnje z utemeljitvijo, da naj bi bilo dejansko stanje zadosti razčiščeno zavrnilo (pred tem morebitne) predlagane, a ne dopuščene dokaze. Toženec je šele po tem podal predlog za postavitev tretjega izvedenca gradbene stroke, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, nato pa naj bi v nadaljevanju (kot je razvidno iz zapisnika) glede sprejetega sklepa podalo kratko obrazložitev, ki pa iz zapisnika ni razvidna. Sodišče prve stopnje pa je v okviru 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je omenjeni dokazni predlog zavrnilo. Tega naj ne bi storilo iz razloga, ker bi bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno, ampak ker (kot pojasnjuje) takšna postavitev novega izvedenca zaradi neobstoja podatkov o primerljivih prodajah ne bi bila smiselna. Iz tega razloga pritožbenemu očitku o (protislovnosti) uporabe prostega preudarka oziroma sklicevanju na kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP ni bilo moč slediti.

Op. št. (22): In z vidika dokaznega pomena (njihove vsebinske prepričljivosti) sama opredelitev določenih ugotovitev kot „izvedenskega mnenja“ ni ključna.

Op. št. (23): To velja tako glede njegovega (splošnega) pojasnjevanja o običajnih načinih ocenjevanja vrednosti nepremičnin kot (domnevnih) nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil izvedenec K. Op. št. (24): Kar je sodišče prve stopnje pojasnilo že v vmesni sodbi z dne 18.9.2013. Op. št. (25): Pri čemer tudi konkretno ne obrazloži, zakaj naj bi bilo takšno postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določili ZPP.

Op. št. (26): Uradni list RS, št. 67/2003, s kasnejšimi spremembami (v zvezi z 20. členom sedaj veljavne Odvetniške tarife, Uradni list. RS, št. 2/2015).

Op. št. (27): Zaradi česar se seveda tudi ni opredeljevalo do toženčevega predloga (v zvezi s tudi sicer neizkazanim navajanjem, da je bil v postopku na prvi stopnji obravnavan neenako), da se nov postopek opravi pred drugim prvostopenjskim sodnikom.