4. 7. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 509/00 z dne 17. 5. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1415/99 z dne 9. 5. 2000 in sodbo Okrožnega v Kopru št. P 125/96 z dne 8. 7. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode v višini 25 474 920 SIT, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila Republika Slovenija z izdajo nepravilne in nezakonite odločbe, s katero je bil tožnik neupravičeno spoznan za hrvaškega državljana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna ugotovitvena odločba izdana na podlagi podatkov iz uradne evidence o državljanstvu, ki je imela značaj javne listine. Pri izdaji te odločbe organ odločanja ni ugotavljal pravne podlage vpisa, vendar pa sodišče meni, da se je zaradi domneve o resničnosti podatkov, navedenih v javni listini, utemeljeno zanesel na pravilnost podatkov v uradni evidenci. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je sporna odločba zakonita. Ker po mnenju sodišča ravnanja tožene stranke ni mogoče označiti za protipravno, tožeča stranka ni upravičena do povračila škode. Sodišče prve stopnje pri tem poudarja, da je nastalo škodo pripisati izključno tožeči stranki, ki se zoper materialno nepravilno odločitev ni pritožila niti ni vložila vloge za pridobitev slovenskega državljanstva v skladu s predpisi, ki so po osamosvojitvi omogočili pridobitev slovenskega državljanstva vsem osebam, ki so na dan 23. 12. 1990 imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so v Sloveniji tudi dejansko živele. Iz enakih razlogov sta bili zavrnjeni tudi pritožba in revizija. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da tožnik tudi potem, ko je bila njegovi materi leta 1992 izdana odločba o slovenskem državljanstvu, tega podatka ni takoj sporočil pristojnemu upravnemu organu, temveč je to storil šele leta 1995. Tako je po mnenju Vrhovnega sodišča tožnik sam prispeval k napačni odločitvi in k dolgotrajnosti postopka.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da sodišča niso odgovorila na njegove navedbe o tem, zakaj mu upravni organ v postopku ni zagotovil pravice do izjave, zakaj mu je upravni organ z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici [odvzel hrvaško državljanstvo[, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo vpogleda v državljanske knjige. Navaja, da se je odgovoru na njegove pritožbene navedbe najprej izognilo Višje sodišče z obrazložitvijo, da ni dolžno odgovarjati na nepomembna dejstva, kasneje pa še Vrhovno sodišče, ki je stališče Višjega sodišča grajalo, ni pa na navedbe odgovorilo. Meni, da se Vrhovno sodišče tudi ni opredelilo do revizijskega ugovora glede uporabe procesnega predpisa. Ocena Vrhovnega sodišča, da sporna odločba ni nična, je po mnenju pritožnika brez razumne pravne obrazložitve in arbitrarna. Meni, da je bila edina zakonita pot v zvezi z njegovim državljanstvom uvedba ugotovitvenega postopka, ki bi ga moral uvesti upravni organ prve stopnje in ne organ, ki je odločal po nadzorstveni pravici. Prav tako pa po navedbah pritožnika ne drži resne presoje stališče Vrhovnega sodišča, da je upravni postopek o ugotavljanju državljanstva lahko tekel le na zahtevo stranke.

Odločanje Vrhovnega sodišča naj bi bilo po oceni pritožnika pristransko, saj sodišče v obrazložitvi ne omenja odločbe Ministrstva za notranje zadeve iz leta 1995, s katero je bila prvotna ugotovitvena odločba odpravljena po nadzorstveni pravici ter je bilo z njo pritožniku ponovno priznano slovensko državljanstvo. Pritožnik tudi opozarja, da ima uradni zaznamek v upravnem postopku pravni značaj odločbe, zato naj ga ne bi mogla razveljaviti zgolj pavšalna ocena Vrhovnega sodišča o njegovi napačnosti. Prav tako po mnenju pritožnika ne držijo navedbe Vrhovnega sodišča, da je sam prispeval k zavlačevanju postopka s tem, ko upravnemu organu ni dostavil vseh relevantnih podatkov.

Navaja, da je celo Upravno sodišče pri odločanju ravnalo pristransko. Z vsem tem naj bi sodišča pritožniku kršila pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Kot utemeljen bi se lahko izkazal pritožnikov očitek o kršitvi 22. člena Ustave, da sodišča niso odgovorila na vse pritožnikove navedbe. Vendar Ustavno sodišče ocenjuje, da so sodišča odgovorila na vse navedbe, ki so bistvenega pomena za odločitev. Ker preostale navedbe v konkretnem primeru ne bi pripeljale do drugačne odločitve, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila v tej zadevi izločena. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata

Jože Tratnik