Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljal mobilni telefon, po katerem je prejemal navodila od drugih članov organizirane skupine in po katerem jih je obveščal o svojem ravnanju, prav tako pa je pravilno ugotovilo, da je osebni avto, ki ga je uporabil, bil posebej prirejen v te namene.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. Z. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311.člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. V njo mu je po določbi prvega odstavka 49.člena KZ vštelo čas, ko mu je bila po odločbi o pridržanju odvzeta prostost. Po drugem odstavku 69.člena KZ je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer osebnega avtomobila Zastava Jugo 55 Skala Poli reg.štev. MS ...., last E. S., po prvem odstavku 69.člena KZ pa še, da se mu odvzame mobilni telefon znamke Benefon. Po določbi prvega odstavka 69.člena (prav: 96.člena) KZ je odločilo, da se mu odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v tolarski protivrednosti 1.000,00 DEM. Po četrtem odstavku 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženec. Iz njegove pritožbe je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da "primer temeljiteje obdela", nato pa "omili kazen, kolikor je največ mogoče".

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Bistvo pritožbe je v trditvah, da obdolženec nikogar ni spravil čez državno mejo, in da tudi ni prejel 1.000 DEM za prevoz tujcev.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Obtožba obdolžencu ni očitala, da je tuje državljane sam osebno prepeljal preko državne meje mimo mejnega prehoda, temveč, da je kot član organizirane skupine, ki je to storila, imel nalogo, da te ljudi odpelje proti Italiji, da jih torej prepelje iz območja ene državne meje, ki so jo nezakonito prestopili, proti območju druge državne meje, kjer bi ravnali enako. To pa je storil iz koristoljubnosti, in sicer proti nagradi 1.000 DEM, ki jih je prejel od drugega, sodišču neznanega člana organizirane skupine, ki je tuje državljane pripeljal v L. in jih izročil obdolžencu. Da je obdolženec tako opisano dejanje storil, pa je sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov nedvomno pravilno ugotovilo. Ne samo, da je bil obdolženec zaloten s strani policije pri izvršitvi kaznivega dejanja, njegovo ravnanje in tudi prejem denarne nagrade je jasno, določno in zato prepričljivo opisala priča I. Š., eden od tujcev, ki so ilegalno prestopili hrvaško - slovensko mejo in bili namenjeni v Italijo. Sodišče prve stopnje je zato tej priči utemeljeno verjelo in na njeno izpovedbo oprlo svoje dejanske ugotovitve, razen tega pa tudi ni našlo nobenega razloga, zaradi katerega bi lahko podvomilo v verodostojnost njenih navedb. Takega razloga pa ne navaja niti pritožba, ki zgolj pavšalno, brez kakršnegakoli argumenta trdi, da sodišče prve stopnje navedeni priči ne bi smelo verjeti. Zato pritožba pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more niti malo omajati. Enako velja za pritožbene navedbe, v katerih obdolženec zatrjuje, da so bile njegove izjave v zapisnik o glavni obravnavi netočno podane ali celo izmišljene. Obdolženec namreč ne pove, kaj konkretno naj bi bilo v zapisniku netočno ali pa celo lažno zapisano, pa tudi tega ne, kako bi naj to vplivalo na pravilnost prvostopnih dejanskih ugotovitev. Zato takim nedoločnim, pavšalnim in z ničemer podkrepljenim pritožbenim izvajanjem ni bilo mogoče slediti.

Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba obdolženca, uperjena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Prvostopno odločbo o kazenskih sankcijah pritožba izpodbija le glede izrečenega varnostnega ukrepa odvzema predmetov, pritožbeno sodišče pa jo je glede na določbo 386.člena ZKP preizkusilo tudi v delu, ki se nanaša na izrečeno kazen zapora. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo tega dela sodbe obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ocenilo težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih je bilo storjeno in osebnost obdolženca ter njegovo prejšnje življenje ter izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazen. Pri tem je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo skrb za otroka kot olajševalno okoliščino, prevelikega poudarka pa ni dalo niti dejstvu, da je obdolženec enako kaznivo dejanje storil tudi približno tri mesece pred obravnavanim, in da torej to ni bilo prvo.

Kar zadeva izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov, pa je potrebno povedati, da ga pritožba neutemeljeno napada. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljal mobilni telefon, po katerem je prejemal navodila od drugih članov organizirane skupine in po katerem jih je obveščal o svojem ravnanju, prav tako pa je pravilno ugotovilo, da je osebni avto, ki ga je uporabil, bil posebej prirejen v te namene. Ob tem tudi ni prezreti, da je ta isti osebni avto obdolženec že uporabil pri izvršitvi enakega kaznivega dejanja dne 30.09.1998, kakor je to razvidno iz sodb Okrajnega sodišča v L. z dne 14.01.1999, opr.štev.

K 111/98 in Višjega sodišča v Mariboru z dne 08.07.1999, opr.štev.

Kp 245/99, pa zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za predmet, ki je uporabljen in tudi namenjen za izvrševanje kaznivih dejanj, ni netočna, temveč ji je mogoče le pritrditi. Glede na to, da je bil mobilni telefon znamke Benefon obdolžencu že zasežen (kot to izhaja iz potrdila o zasegu predmetov - list.štev.17), so neutemeljeni tudi pritožbeni pomisleki, da obstaja dvom, na konkretno kateri mobilni telefon se nanaša prvostopni izrek, glede na to, da v njem ni navedena številka aparata. Sicer pa bo to pomanjkljivost prvostopno sodišče odpravilo, če se bo to pokazalo za potrebno, z izdajo sklepa po določbi 133.člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 386.člena ZKP preizkusilo napadeno sodbo tudi v izreku, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi. Pri tem je ugotovilo, da je ta izrek, ki temelji na določbi prvega odstavka 96.člena KZ, utemeljen. Po določbi 95.člena KZ namreč ne sme nihče obdržati premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 91.člena ZKP).