Jedro

Verjetnost obstoja terjatve ni izkazana zgolj s tem, da je bil tožnik v času postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v tujini in da se zagovora ni udeležil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožniku do pravnomočnosti odločitve o predmetnem sporu omogoči opravljanje dela s polovičnim delovnim časom, na istem delovnem mestu kot ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi t.j. na delovnem mestu razvojnega nevrologa na P.K. v ... ter s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi ter mu povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka (1. točka 1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku), zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter zahteva, da mu tožena stranka povrne vse stroške postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik v zavarovanje nedenarne terjatve predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi bila tožena stranka dolžna do pravnomočne odločitve v predmetnem sporu tožniku omogočiti opravljanje dela s polovičnim delovnim časom, na istem delovnem mestu kot ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi t.j. na delovnem mestu razvojnega nevrologa na P.K. v ... ter s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi. V predlogu je tožnik izkazal obstoj vseh predpostavk v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter poleg tega bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče ni ravnalo v skladu z 8. členom ZPP, ki določa, da sodišče vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je izpostavilo posamezne dokaze, ki jim je sledilo, pri čemer pa se ni opredelilo oziroma je v celoti prezrlo nasprotne dokaze. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovorov v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to določa zakon. Tožnik je pojasnil, da mu je tožena stranka določila zagovor na dan 15. 7. 2010, torej na dan za katerega je vedela, da je tožnik odsoten, saj je tožnik toženo stranko istega dne, ko je prejel vabilo na zagovor obvestil, da bo tega dne odsoten, ker se bo nahajal v tujini in je hkrati predlagal preložitev zagovora. Tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika po preložitvi datuma zagovora, čeprav je torej tožnik zato imel opravičljiv razlog. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da neudeležba tožnika na zagovoru ni opravičljiva oziroma je neutemeljena. Takšno stališče je sodišče zavzelo na podlagi obvestila tožene stranke z dne 18. 6. 2010, iz katerega izhaja, da tožniku redni dopust od 12. 7. 2010 do 18. 7. 2010 ni bil odobren iz razloga, ker je bilo v tistem času veliko zdravnikov na dopustu in zato ni bilo nikogar, ki bi prevzel delovne obveznosti v ambulanti. Sodišče pa je pri tem v celoti prezrlo vlogo tožnika za odobritev letnega dopusta od 12. 7. do 18. 7. 2010, ki jo je tožnik izpolnil dne 8. 6. 2010. Dopust za te dni je bil tožniku dne 8. 6. 2010 tudi odobren, saj se je vodja z dopustom strinjal, kasneje pa je bilo na vlogi dne 18. 6. 2010 dopisano, da dopust ni odobren iz istega razloga kot dne 30. 6. 2010 do 4. 7. 2010, 5. 7. 2010 do 7. 7. 2010. Iz tega dopisa ni jasno ali je dopust odobren ali preklican ali je preklican preklic. Sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo. Tožena stranka je tožnika namerno zavajala tako, da mu je najprej dopust odobrila, nato pa preklicala in prav tako ni bil podan razlog za preklic, češ da bo zaradi odsotnosti tožnika moten delovni proces. Poleg tega je nesporno, da je tožnik dopust za predmetne dneve napovedal že dne 8. 6. 2010 in da mu je istega dne bil dopust tudi odobren. Tožniku ni jasno, kako so se lahko pogoji, na podlagi katerih je tožena stranka odločala o odobritvi dopustov, samo 10 dni kasneje tako drastično spremenili in to le za tožnika. Jasno je, da gre za šikaniranje ter mobbing ter so preklic napovedanih rednih letnih dopustov podali izključno iz teh razlogov, kar pa je nezakonito. Tožena stranka pa je tudi sama priznala, da je bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi slabo delo tožnika, majhno število ambulantnih pregledov in neopravljanje drugih obveznosti. Tožnik je odpoved prejel zaradi neopravičene odsotnosti z dela, isti razlog za odpoved je naveden tudi v vabilu na zagovor, zato tudi, če bi se tožnik zagovora dne 15. 7. 2010 udeležil, na zagovor ne bi bil ustrezno pripravljen, saj ni bil seznanjen, da je bil razlog za odpoved tudi domnevno slabo delo. Sicer pa tožniku zagovor sploh ni bil omogočen, čeprav je pravočasno in iz opravičljivih razlogov zaprosil za nov datum zagovora, saj je tožnik želel osebno pojasniti okoliščine, ki naj bi bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka in sicer 8. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje izpostavilo posamezne dokaze, ki jim je sledilo, pri čemer pa se ni opredelilo oziroma je v celoti prezrlo nasprotne dokaze. Kršitev 8. člena ZPP (načelo proste dokazne ocene) je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP, saj je dokazna ocena tudi vsebinsko dovolj prepričljiva. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh relevantnih dejstev, glede vseh navedb pa se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča, do izvajanja vseh predlaganih dokazov in opredeljevanja do vsake izjave ter vseh navedb strank.

Pritožbeno sodišče soglaša z ustrezno obrazloženo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku in izkazal za verjetno, da njegova nedenarna terjatev, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu obstoji. Iz navedb tožnika in listinske dokumentacije, ki jo je vložil v spis, zaenkrat še ni mogoče zaključiti, da bi mu tožena stranka nezakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je razvidno, da je tožnik brez odobritve predstojnika Kliničnega oddelka za otroško, mladoletniško in razvojno nevrologijo neopravičeno izostal z dela od 26. 5. do 28. 5. 2010, od 1. 6. 2010 do 2. 6. 2010 in 3. 6. 2010 ter dne 31. 5. 2010 predčasno zapustil delovno mesto ob 9.55 uri. Tožnik v tem času ni imel odobrenega koriščenja letnega dopusta in mu tudi ni bila odobrena druga oblika opravičene odsotnosti z dela, kar pomeni, da je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki predstavljajo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alinea 1. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Pri tem ni bistveno, ali je tožnik zaprosil za koriščenje letnega dopusta za sporne dni, saj bi za izrabo letnega dopusta vsekakor potreboval izrecno odobritev nadrejenega delavca (predstojnika Kliničnega oddelka za otroško, mladoletniško in razvojno nevrologijo). Prav tako ni bistveno ali mu je tožena stranka, na podlagi njegove vloge z dne 28. 1. 2010, koriščenje dopusta prvotno odobrila in mu ga kasneje, z dopisom z dne 15. 2. 2010, preklicala ter ga pisno obvestila, da mu letnega dopusta v terminih, ki jih delavec predlaga ne more odobriti, ker bi to zelo motilo delovni proces.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal verjetnost obstoja terjatve. Verjetnost obstoja terjatve je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Če predlagatelj začasne odredbe temeljne predpostavke ne izkaže, sodišče ne more izdati začasne odredbe ne glede na to, da sicer predlagatelj izkaže za verjetno obstoj enega od pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 2. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004) oziroma, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Če ni verjetno izkazano, da terjatev obstoji oziroma da bo nastala, začasne odredbe ni mogoče izdati.

Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka (trditev tožnika v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov), temveč mora v skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) o predlogu odločiti najkasneje v 3 dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji in v kolikor ugotovi, da je ta verjetnost izkazana, nadalje ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tej fazi postopka še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve in se zato sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno opredeljevati do vseh tožbenih navedb, ki zadevajo dejansko stanje.

Verjetnost obstoja terjatve prav tako ni izkazana zgolj s tem, da se tožnik zagovora ni udeležil in da je v času, ko ga je tožena stranka vabila na zagovor bil v tujini. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni (2. odstavek 83. člena ZDR) in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnika vabila na zagovor z vabilom dne 8. 7. 2010, v katerem je bil zagovor predviden dne 15. 7. 2010 v prostorih tožene stranke. Tožnik je vabilo na zagovor prejel dne 9. 7. 2010 in istega dne je generalnemu direktorju tožene stranke poslal obvestilo, da se zagovora ne more udeležiti, ker bo v času od 12. 7. 2010 do 16. 7. 2010 na sestanku v Švici in da bo v tem času koristil letni dopust. Iz obvestila tožene stranke z dne 18. 6. 2010 izhaja, da tožniku dopust od 12. 7. 2010 do 18. 7. 2010 ni bil odobren, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikova neudeležba na zagovoru dne 15. 7. 2010 ni opravičljiva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da ni podan s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlog, prav tako pa tudi niso podani razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.