Jedro

Tožnik ni bil uživalec nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ. To pa pomeni, da navedene določbe ni mogoče uporabiti pri presoji sporne zadeve. Tožnik je namreč pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu pridobil po določbah ZPIZ, torej v letu 1993, vendar pa ni uživalec navedene pravice, saj je že od 30. 9. 2008, ko mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje, brez zaposlitve. Prav tako ni uživalec nobenih drugih pravic. To pa pomeni, da sprememba v stanju invalidnosti v primeru tožnika ni pogoj za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ... št. dosjeja ... z dne 20. 1. 2022 in št. dokumenta ..., št. dosjeja ... z dne 24. 12. 2021. Tožniku je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, ki se izplačuje od 1. 1. 2022 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 30 dni izdati odločbo o odmeri nadomestila za invalidnost in tožniku izplačati že zapadle in neizplačane zneske nadomestila. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 297,96 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev uporabilo napačno pravno podlago, saj določba 121. člena novele ZPIZ-2G1 ne ureja dejanskega položaja, kot je podan v obravnavanem primeru. Med strankama je dejansko stanje nesporno in ga je sodišče pravilno povzelo v točki 4 obrazložitve. Ključno za nadaljnjo presojo pravilnosti sodne odločitve pa je, da je bil tožnik leta 1993 na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ)2 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Navedena odločba učinkuje še danes. Zadnja odločba tožene stranke z dne 4. 11. 2008, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, je postala pravnomočna. Od tedaj je dejansko stanje ostalo nespremenjeno, tako delovno pravni status (ves čas je brezposeln), enako pa tudi invalidnost. Glede na to, da tožnik črpa pravico do nadomestila iz odločbe o invalidnosti iz leta 1993, ki je bila izdana po prej veljavnih predpisih, bi bila določba 85. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 relevantna pravna podlaga le v primeru, če bi prišlo bodisi do spremembe v stanju invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2) in bi bila tožniku na primer priznana nova pravica do premestitve, bodisi do spremembe delovnopravnega statusa (92. člen ZPIZ-2). Pri tožniku ne gre za nobenega od navedenih pravnih položajev, zato mu pravica do nadomestila za invalidnost po mnenju tožene stranke ne pripada. Tudi prehodne določbe ZPIZ-2 in kasneje sprejetih novel, ne dajejo pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Prehodna določba 396. člena ZPIZ-2 namreč za priznanje novih pravic postavlja pogoj poslabšanja invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti, kar pa v tej zadevi ni podano. Enak pogoj ohranja tudi prehodna določba 121. člena novele ZPIZ-2G. Navedena določba ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po predpisih veljavnih do 31. 12. 2002. Sprejeta je bila v okviru implementacije sodbe Evropskega sodišča v zadevi Krajnc proti Sloveniji, in sicer z namenom zagotavljanja enakega položaja uživalcev pravic iz invalidnosti, pridobljenih po določbah ZPIZ, katerih invalidnost se je poslabšala po uveljavitvi nove (strožje) zakonodaje. Posledično so z novo zakonodajo pridobili pravico do novih nadomestil, ki pa so bile praviloma priznane v nižjem znesku, v primerjavi s tistimi invalidi, katerih invalidnost se ni poslabšala in so ohranili višje nadomestilo po določbah ZPIZ. To pa ni tožnikov primer. Kot že rečeno, tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja spremembe oziroma poslabšanja invalidnosti. V kolikor pa bi bil navedeni člen ustrezna pravna podlaga pa tožena stranka meni, da je sodišče z zavzeto interpretacijo te določbe prekoračilo institut razlage zakona, saj je z njo razširilo vsebino navedene določbe tudi na osebe, ki niso uživalci pravic in na primere, ko ne gre za spremembo v stanju invalidnosti. Če je sodišče podvomilo v ustavno skladnost te določbe, bi moralo prekiniti postopek in na ustavnem sodišču zahtevati presojo ustavnosti tega zakonskega določila. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo določbe postopka. Stališče, kot ga zavzema tožena stranka, je zavzelo tudi že pritožbeno sodišče v zadevi Psp 144/2020 z dne 2. 9. 2020. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno ugovarja zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa se ne opredeli. Tožnik je v postopku dokazal, da mu pripada pravica do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje namreč z interpretacijo 121. člena ZPIZ-2G ni prekoračilo instituta razlage zakona. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 20. 1. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 24. 12. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 7. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporne, izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 1993 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo s stvarnimi razbremenitvami in s polnim delovnim časom od 27. 10. 1993 dalje. Z odločbo z dne 18. 5. 1994 je bilo tožniku priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. 8. 10. 2008 pa je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do ponovne odmere nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kajti drugega dela – čiščenje, tožnik ni bil zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz istega razloga je tožena stranka 4. 11. 2008 tudi odločila, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožniku s 30. 9. 2008 prenehalo delovno razmerje zaradi izteka pogodbe sklenjene za določen čas pri delodajalcu A. A. s. p. Tožnik po 30. 9. 2008 ni bil več vključen v obvezno zavarovanje.

9. ZPIZ-2 v prvem odstavku med drugim določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerem dela, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali ni bil obvezno zavarovan ali mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali neodvisno od njegove volje ali krivde ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu.

10. V zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali tožnik, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo v letu 1993, in sicer po določbah takrat veljavnega ZPIZ in je kasneje ostal brez zaposlitve neodvisno od njegove volje ali krivde, kar med strankama tudi ni sporno in tudi ni bil upravičen do prejemanja nadomestila po prej veljavnih predpisih, lahko uveljavlja priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po določba ZPIZ-2. 11. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da v takem primeru ni zakonskih ovir, da tožnik ne bi mogel uveljavljati navedene pravice.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi lahko tožnik pridobil pravico do nadomestila za invalidnost le če bi prišlo do spremembe v stanju invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2) in bi bila tožniku na primer priznana nova pravica do premestitve oziroma če bi prišlo do spremembe delovnopravnega statusa (92. člen ZPIZ-2). Navedene določbe po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti, saj se postopek za uveljavljanje pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnik pa v času zahteve ni bil uživalec nobene od pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Do tega vprašanje se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi,5 kjer poudarja, da tožnik ob vložitvi zahteve za priznanje pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije (tudi v navedeni zadevi je bila vloga vložena že po uveljavitvi določb ZPIZ-2) ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-2, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več6. Iz enakih razlogov tudi ni uporabljiva določba 390. člena ZPIZ-2. 13. Glede sklicevanja na 396. člen ZPIZ-2 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni člen v prvem odstavku določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjen obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

14. Tožnik ni bil uživalec nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ. To pa pomeni, da navedene določbe ni mogoče uporabiti pri presoji sporne zadeve. Tožnik je namreč pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu pridobil po določbah ZPIZ, torej v letu 1993, vendar pa ni uživalec navedene pravice, saj je že od 30. 9. 2008, ko mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje, brez zaposlitve. Prav tako ni uživalec nobenih drugih pravic. To pa pomeni, da sprememba v stanju invalidnosti v primeru tožnika ni pogoj za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost. 15. Glede pritožbenih navedb, da naj bi se sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na določbo 121. člena novele ZPIZ-2G, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer pravilno opozarja, da se navedena določba ne nanaša na predmetno zadevo. Kot izhaja že iz naslova 121. člena novele ZPIZ-2G le-ta ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2002. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik v času vložitve nove zahteve ni bil uživalec nobenih pravic po prej veljavnih predpisih. Vendar pa omenjeno ni vplivalo na rešitev sporne zadeve in so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do kršitve procesnih določb, neutemeljene. Sodišče je očitno zgolj poskušalo svojo odločitev dodatno utemeljevati tudi ob sklicevanju na navedeno določbo, ki je bila, kot to poudarja tudi tožena stranka v pritožbi, sprejeta v okviru implementacije sodbe Evropskega sodišča v zadevi Krajnc proti Sloveniji, in sicer z namenom zagotavljanja enakega položaja uživalcem pravic iz invalidnosti, pridobljenih po ZPIZ, katerih invalidnost se je poslabšala po uveljavitvi nove (strožje) zakonodaje. V tem primeru torej tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prekinilo postopek in pred Ustavnim sodiščem RS vložilo zahtevo za presojo ustavnosti navedene zakonske določbe. Prav tako za odločitev ni odločilna pritožbena zadeva, ki jo omenja tožena stranka, saj gre za drugačen primer.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker je bila tožniku za vložitev odgovora na pritožbo po odločbi Delovnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 368/22 priznana BPP, je pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP ob ugotovitvi, da odgovor na pritožbo za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji ni bil potreben, odločilo, da stroški odgovora na pritožbo bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Ur. l. RS, št. 75/19 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej VIII Ips 6/2015 z dne 24. 2. 2015. 6 Glej VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011.