Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala biti vestna in skrbna ter analitično pripeljati do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Take dokazne ocene sodišče prve stopnje ni opravilo, kot pravilno pa jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Pavšalen zaključek sodišča druge stopnje – kljub pritožbenim navedbam v tej smeri – da je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov in svoje zaključke napravilo na podlagi pravilne dokazne ocene, ni utemeljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2016 nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 4. 2016, temveč je trajalo do 1. 8. 2016, višji zahtevek (za priznanje delovnega razmerja do 14. 11. 2016) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki za čas od 7. 4. 2016 do vključno 1. 8. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto nadomestilom plače v znesku 986,24 EUR, od tega zneska obračuna davke in prispevke ter tožeči stranki izplača ustrezno neto nadomestilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izplača denarno povračilo v bruto znesku 7.889,92 EUR, od tega zneska obračuna davke in prispevke ter nato tožeči stranki izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). S sklepom je zaradi umika tožbe z zahtevkom za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust v tem delu postopek ustavilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 1.371,95 EUR (VI. točka izreka). Navedeno odločitev je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka tožeči stranki ni uspela dokazati, da bi slednja v spornem obdobju (v času bolniškega staleža) opravljala pridobitno delo v družbi A. A., d. o. o. To, kar je dokazano tam počela tožeča stranka, ni pridobitno delo, saj v zvezi s tem ni pridobivala nikakršnih materialnih dobrin.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških v VI. točki izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je stroške znižalo na 978,40 EUR, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih dokazov in jih ni vestno in skrbno presodilo, sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do številnih ugotovitev (ki jih našteva). To naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Nadalje naj bi kršitev pravice do poštenega sojenja in do enakopravnosti strank predstavljala tudi uporaba nerazumno visokega dokaznega standarda, ki toženi stranki v celoti onemogoča sodno varstvo. Tožena stranka je z med seboj trdno povezanimi posrednimi in tudi neposrednimi dokazi po svojem prepričanju uspela dokazati svoje trditve za pretežno verjetne (in tudi verjetnejše od trditev tožeče stranke), vendar pa naj bi bile zaradi uporabe previsokega dokaznega standarda te izenačene z neresničnimi. Z uporabo neustreznega dokaznega standarda je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišči zagrešili z napačnim tolmačenjem pridobitnega dela (v zvezi s stališčem, da naj bi bilo za opravljeno pridobitno delo potrebno prejeti plačilo ter s stališčem, da spoznavanje delovnega procesa ne pomeni aktivnega dela in s tem ne pridobitnega dela) in v zvezi s presojo okoliščin, ki narekujejo višje denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1. V zvezi z odmero denarnega povračila zatrjuje tudi bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb glede okoliščin, ki so pomembne pri odmeri nadomestila.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka izpodbija predvsem zaključke glede ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v postopku revizije ni dovoljeno. Tožena stranka naj bi tako – pod krinko zatrjevanih kršitev postopkovnih določb – pravzaprav izpodbijala dokazno oceno. Njeni očitki, da se sodišče do sicer izvedenih dokazov ni konkretno opredelilo in jih ovrednotilo, niso utemeljeni. Enako se je do vseh odločilnih pritožbenih navedb opredelilo višje sodišče. V zvezi z domnevno uporabo previsokega dokaznega standarda tožeča stranka navaja, da tožena stranka tudi v tem delu ponovno izpodbija dokazno oceno in nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Izvedeni dokazi so namreč sodišči pravilno prepričali v ugotovitev, da tožeča stranka ni opravljala pridobitnega dela. Tudi v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava tožena stranka po naziranju tožeče stranke dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, da je tožena stranka v postopku navedla trditve v zvezi z obstojem odpovednega razloga, tj. opravljanja pridobitnega dela, podkrepljene z dokazi ter izpodbijala trditve tožeče stranke oziroma verodostojnost njene izpovedbe in nekaterih prič, vendar se do navedenega nista konkretneje opredelili ne sodišče druge ne prve stopnje (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP).

8. 8. člen ZPP določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Prosta dokazna ocena pa vendarle sodišču ne omogoča, da jo izvede zgolj na podlagi notranjega prepričanja, pač pa z ustrezno skrbnostjo in obrazložitvijo le-te. Ta mora razumno in argumentirano prepričati, izvedena pa mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična)1. 9. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe (v zvezi z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP) zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Presodilo je, da je tožena stranka z navedbo teh kršitev dejansko nasprotovala ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ne drži. Resda ima sodišče druge stopnje prav, da dokazne ocene po vsebini ne gre prerekati. Vendar pa 8. člen ZPP ni usmerjen v vsebino, marveč v metodo ugotavljanja dejanskega stanja. V zvezi s tem pa ima prav revizija (kot prej že pritožba), da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do navedb in dokaznih predlogov tožene stranke in jih ni ustrezno ovrednotilo. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje le skopo dokazno oceno, ki v začetku 9. točke obrazložitve povzame le relevantne navedbe strank in na to navezujoče dokazne predloge, v nadaljevanju pa le še povzame izpoved priče B.B. (pa še to le v delu, ki gre v korist tožeče stranke) ter ugotovi dejstvo, da je bil denar, položen na mizo s strani C. C. (kar je opazil detektiv D. D.), namenjen E. E. in ne tožeči stranki. Temu sledi goli zaključek (10. točka obrazložitve), da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica v spornem obdobju (času bolniškega staleža) opravljala pridobitno delo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera relevantna dejstva je sploh štelo za dokazana (z izjemo pravkar navedenega dejstva), zaradi česar je povsem neprepričljiv pavšalen zaključek sodišča, da to, kar je v poslovnih prostorih družbe A. A., d. o. o. počela tožeča stranka, ni pridobitno delo. Iz obrazložitve ne izhaja, katerim navedbam strank je verjelo in katerim ne. Sodišče se tako ni opredelilo do relevantnih trditev tožene stranke (npr. uporabi multifunkcijske naprave, uporabi prenosnega računalnika in drugih trditev, predstavljenih v reviziji), zaradi česar niti ni razvidno, kaj je v teh prostorih toliko časa (po več ur dnevno) in toliko dni (sedem opazovanih dni) tožeča stranka počela. Iz tega razloga tudi izostane obrazložena in prepričljiva presoja dokazov sodišča, ali je tožeča stranka v poslovnih prostorih družbe A. A., d. o. o., opravljala pridobitno delo ali ne.2 Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala biti vestna in skrbna ter analitično (na podlagi navedenih dokazov) pripeljati do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Take dokazne ocene pa sodišče prve stopnje ni opravilo, kot pravilno (čeprav je pritožba opozarjala na te pomanjkljivosti) pa jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Pavšalen zaključek sodišča druge stopnje – kljub pritožbenim navedbam v tej smeri – da je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov in svoje zaključke napravilo na podlagi pravilne dokazne ocene (ob tem, da je tudi samo napravilo ugotovitev, da se je tožeča stranka seznanjala z delovnim procesom), ni utemeljen. Navedeno predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bila z njo preprečena celovita in izčrpna obravnava zadeve ter posledično tudi presoja vseh tistih okoliščin, ki lahko dokazujejo oziroma omogočajo zaključek o pridobitnem delu tožeče stranke.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 379. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje konkretneje in jasneje oblikovati dokazno oceno in se pri tem opredeliti, katera (relevantna) dejstva šteje za dokazana. Šele ob skrbni presoji vseh relevantnih okoliščin bo mogoče utemeljeno presoditi, ali je tožeča stranka v poslovnih prostorih družbe A. A., d. o. o. opravljala pridobitno delo ali ne.

12. Glede na to, da je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in ugotovilo bistveno kršitev določb postopka že v zvezi s prvo revizijsko navedbo (in na tej podlagi sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje), se ni spustilo v obravnavo preostalih revizijskih navedb in se do njih ni opredelilo.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej npr. sodbo VS RS VIII Ips 409/2008 z dne 3. 12. 2008 in VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009. 2 S tem v zvezi je zelo vprašljivo tudi tolmačenje sodišč nižjih stopenj, da bi morala tožnica za opredelitev pridobitnega dela „pridobivati materialne dobrine,“ oziroma „aktivno opravljati pridobitno delo“ ter da „spoznavanje delovnega procesa“ ne pomeni tega.