Jedro

Upoštevaje celotno ravnanje tožnika do prijetja, torej da je bilo njegovo gibanje v Republiki Sloveniji usmerjeno na prihod do Azilnega doma, kaže, da je želel vložiti prošnjo za azil v Azilnem domu, in mu, ker tega ni storil na svoji poti do Ljubljane, ni moč šteti v škodo oziroma ga bremeniti, da je imel do trenutka prijetja že možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Glede na svoje videnje zadeve, treba pa je izhajati tudi iz tega, je tožnik iskal prvo možnost za podajo prošnje za azil in tudi menil, da jo je s prihodom do Azilnega doma pri varnostniku tudi podal. Ker torej glede na navedeno v obravnavani zadevi objektivni kriterij ni izkazan, je toženka napačno uporabila tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1372/2020/3 (1312-17) z dne 4. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik 14. 7. 2020 prijet s strani Policijske postaje Ljubljana Vič, kjer je povedal, da je 9. 7. 2020 nezakonito vstopil iz Hrvaške v Slovenijo. Po ilegalnem prehodu je pot nadaljeval peš proti Ljubljani 4 dni, večinoma v nočnem času po stranskih gozdnih poteh. Po izdaji odločbe o vrnitvi in omejitvi gibanja na prostore Centra za tujce z dne 14. 7. 2020, izdani s strani policijske postaje, je dne 22. 7. 2020 podal namero za mednarodno zaščito v Sloveniji. Prošnjo je podal 3. 8. 2020 in navedel, da do takrat niti v Sloveniji niti v drugih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito. Okoliščina, da je prosilec imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, preden se je začel postopek odstranitve iz države, je objektivni kriterij, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da je vložil prošnjo z namenom ovirati postopek odstranitve. Enako velja za dejstvo, da se je ves čas poti izogibal stikom s policijo. Sklepa, da je prosilec v Republiki Sloveniji vložil prošnjo le zato, da bi zadržal ali oviral proces odstranitve iz države, zato je podana podlaga za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer, da je zaprosil šele po 8 dneh bivanja v Centru za tujce posledično pomeni, da je utemeljeno pričakovati, da ne bo počakal na odločitev o prošnji, kot tudi ne na izvedbo ustnega razgovora, ampak bo prej samovoljno zapustil azilni dom, saj vložitev prošnje zanj predstavlja zgolj sredstvo, ki mu lahko omogoči svobodno gibanje. Organ zato na podlagi prosilčevih preteklih ravnanj utemeljeno domneva, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, zato so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa pridržanja na Center za tujce, glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. 2. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija sklep zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Opozarja na protest beguncev v Centru za tujce Postojna, ker želi Slovenija begunce protipravno vrniti na Hrvaško, brez možnosti pritožbe. V Centru vladajo nehumane razmere. Pozvema razloge iz izpodbijanega sklepa ter opozarja, da se toženka ni opredelila do navedb tožnika o tem, da doslej še ni zaprosil za mednarodno zaščito in da se je to izrecno bal storiti, ker ga je bilo strah, da bi ga vrnili na Hrvaško in potem nazaj v Bosno. Meni, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja. Gre za hud poseg v človekove pravice ter bi organ moral opraviti strogi test sorazmernosti. Gre tudi za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave. Sklicuje se na sodbe I U 1016/2020, I U 1051/2020 ter I U 1074/2020 iz katerih izhaja, da je omejitev gibanja dopustna le, če bi lahko toženka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je tožnik že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sklepal na obstoj utemeljene domneve, da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Tudi iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se pridržanja ne bi smelo izreči zgolj zato, ker je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito. Pojasnilo Upravnega sodišča je zelo pomembno in sicer, da ZMZ-1 ni opredelil nobenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi toženka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 1/2019 navedlo, da je eno od načel pravne države, da so predpisi jasni in določni. Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja tudi, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti. Tožnik se strinja, da je lahko razlog, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi, ker se boji vračanja na Hrvaško. V Sloveniji zaprti begunci so namreč že dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu in nasilje hrvaške obmejne policije. Slovenska policija sploh ne skriva več dejstva, da izvaja ilegalna verižna vračanja v Bosno in Hercegovino, vedoč, da bodo pri tem ljudje podvrženi najhujšim zlorabam človekovih pravic. Odkrito jim tudi odreka pravno pomoč. V konkretnem primeru je razvidno, da je bila tožniku vročena odločba o vrnitvi brez prevoda, na odločbi tudi ni viden podpis tožnika. S tem se poraja dvom o pravici do pravnega sredstva zoper odločbo o namestitvi v Centru za tujce zaradi njegove odstranitve. V izpodbijani odločbi tudi niso navedeni razlogi, ki se nanašajo na tožnika, glede presoje zakaj je izrekla strožji ukrep. Opozarja tudi, da četrti odstavek 84. člena ZMZ-1 ni bil uporabljen pravilno in tudi ne v duhu določbe. Dodatna vprašanja o tem, ali je tožnik razumel zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, ne zadoščajo in tudi ne nadomeščajo zakonskih dolžnosti organa. Tožnik namreč s pravimi razlogi ni bil seznanjen in mu tudi niso bili obrazloženi. Prav tako ni bil deležen vsebinske presoje svojih navedb, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka ter se iz razlogov, ki jih je navedel, izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podredno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil začasno odredbo s katero predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve v izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

4. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in začasne odredbe. V zvezi z izraženim strahom vračanja na Hrvaško odgovarja, da je ta neutemeljen, saj je tudi Hrvaška članica Evropske unije z urejenim azilnim sistemom. Vztraja tudi pri vseh drugih razlogih iz izpodbijanega sklepa. Poudarja, da Centra za tujce Postojna ni moč enačiti z zaporom. Opisuje opremljenost Centra za tujce in njegovo obsežnost. K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Toženka je svojo odločitev utemeljila s tem, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena.

7. Pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

8. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril (poudarek sodišča), vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

9. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.

10. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-25 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki. S tem je ZMZ-1 določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Recepcijska direktiva II, to je, da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo zaslišanje tožnika v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 ter na tej podlagi opravilo presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tudi na podlagi stališča, da "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" šteje za objektivno merilo v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tako razume uporabljeno 3. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi toženka.

12. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da je za izrek ukrepa obveznega zadrževanja treba ugotoviti tri sklope zakonskih dejanskih stanj: 1. da je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v RS; 2. da je vložil prosilec prošnjo po omejitvi gibanja (le ob takem sosledju teka obeh postopkov je mogoč zaključek, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve); 3. da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito (pri čemer zadnji sklop zahteva tudi sklep o tem, da tega ni storil).

13. V zvezi z razlago tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da za ugotovitev zlorabe azilnega postopka zadostuje že ugotovitev, da je imel prosilec "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" kot edinega objektivnega kriterija, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega akta izhaja, da toženka šteje, da je izpolnjen objektivni kriterij "možnosti zaprositi za mednarodno zaščito" že na podlagi dejstva, da se je na ozemlju Slovenije, preden ga je prijela policija, tožnik nahajal štiri dni, na poti pa se je ves čas izogibal policiji in hodil zato ponoči. Vendar pa je toženka spregledala kot relevantno, da je bil tožnik prijet na naslovu Azilnega doma, kar kaže na resničnost njegovega namena, da v Sloveniji pride do Azilnega doma in tam zaprosi za azil. Zaslišan na sodišču je celo izjavil, da je namero za azil izrazil varnostniku v Azilnem domu pred prihodom policije. Za Azilni dom naj bi slišal že v Bosni ter je tudi mislil, da lahko le v Azilnem domu poda prošnjo za azil. Ob takem mišljenju tožnika je logično, da namere za azil ni podal policiji, ko je bil tam obravnavan. Prvič, ker je menil, da je namero izjavil že varnostniku v Azilnem domu, drugič pa, ker ni vedel, da je to mogoče. Iz dokumentov policijske postaje pa tudi ne izhaja, da bi bil direktno vprašan ali želi vložiti prošnjo za azil in bi vložitev odklonil. 14. Tožnik je namero za azil vložil 22. 7. 2020 in nato prošnjo 3. 8. 2020, kar izhaja iz upravnega spisa (zaslišan na sodišču je sicer izjavil, da jo je vložil pred tremi dnevi, možno, da je s tem menil osebni razgovor, ki ga je imel 11. 8. 2020). Toženka je ob sosledju dogodkov, izdanih odločb z dne 14. 7. 2020 (odločbe o nastanitvi in omejitvi gibanja) in šele nato 22. 7. 2020 vložitev namere za azil sklepala, da je tožnik podal prošnjo zgolj zaradi zavlačevanja postopka vrnitve. Ob neupoštevanju okoliščine, da je tožnik samovoljno prišel v Azilni dom z namero, da bi vložil prošnjo za azil, na kar kaže lokacija prijetja, bi se sodišče celo strinjalo s toženko, da je lahko utemeljeno domnevala, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, torej da je podana podlaga za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Upoštevaje celotno ravnanje tožnika do prijetja, torej da je bilo njegovo gibanje v Republiki Sloveniji usmerjeno na prihod do Azilnega doma, pa kaže, da je želel vložiti prošnjo za azil v Azilnem domu, in mu, ker tega ni storil na svoji poti do Ljubljane, ni moč šteti v škodo oziroma ga bremeniti, da je imel do trenutka prijetja že možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Glede na svoje videnje zadeve, treba pa je izhajati tudi iz tega, je tožnik iskal prvo možnost za podajo prošnje za azil in tudi menil, da jo je s prihodom do Azilnega doma pri varnostniku tudi podal. Ker torej glede na navedeno v obravnavani zadevi objektivni kriterij ni izkazan, je toženka napačno uporabila tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Glede na navedeno, ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabljeno materialno pravo, je sklep toženke nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

16. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K točki II izreka:

17. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo uredi stanje kot predlaga tožnik do izdaje pravnomočne sodne odločbe o zadevi, če bi se tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

18. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato s tem povezano zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu.