Jedro

Sredstva iz zavarovalne police, ki je predčasno razdrta, so (pod pogojem, da so bila vplačana iz skupnega premoženja) skupno premoženje, saj se na ta način zavarovalna pogodba glede samega izplačila sredstev približa obliki varčevanja: sredstva iz skupnega premoženja se „shranjujejo“ pri zavarovalnici, ki jih ta ob prekinitvi pogodbe skladno s svojimi pogoji izplača.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

1.1 v drugi alineji točke III/1 izreka (glede osebnega vozila Renault Clio);

1.2 v IV. točki izreka (zavrnilni del zahtevka po tožbi), kolikor se nanaša na: - motorno kolo Honda ...; - denarna sredstva v vrednosti 4.889,97 EUR po zavarovalni polici ..., sklenjene pri Z. X, d. d.; - vrednost vlaganj v legalizacijo črne gradnje v višini 25.023,63 EUR; - vrednost vlaganj v betonsko ograjo v višini 386,46 EUR; - vrednost prodanih delnic podjetja E., d. d., Ljubljana; - znesek 1.794,18 EUR,

1.3 v V. točki izreka; in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da v premoženje spadajo denarna sredstva v vrednosti 13.000,00 EUR, pravice in denarna sredstva iz police življenjskega zavarovanja Z. Y in 10 vrednostnih papirjev izdajatelja N., ter da je tožnica dolžna tožencu plačati 6.500,00 EUR (II. točka izreka). Ugotovilo je, da skupno premoženje tožnice in prvega toženca predstavljajo osebni vozili Alfa Romeo in Renault Clio, gradbena vlaganja v dvostanovanjsko hišo v vrednosti 17.126,42 EUR ter v izreku našteta pohištvena oprema v stanovanju in da znaša delež vsakega do ½. Razsodilo je, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna tožnici plačati po 1.576,71 EUR, tretja toženka 6.306,86 EUR, vsi toženci pa so dolžni tožnici plačati stroške pravdnega postopka (III. točka izreka). V preostalem je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi (druga alineja prvega odstavka III. točke izreka), zavrnilni del zahtevka po tožbi (IV. točka izreka) in stroške postopka (V. točka izreka). Uveljavlja procesne kršitve, češ da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pridobitvijo podatkov od borzno posredniške hiše V., pri odločanju se je oprlo na prepozno predlagan dokaz glede izplačila zavarovalnine za poškodovano streho, zaradi domnevne prekluzije ni upoštevalo tožničinih navedb glede kritja stroškov, povezanih s pridobivanjem dokumentov za črno gradnjo, ni se opredelilo glede vrednosti strojnih inštalacij in v izreku sodbe v nasprotju z obrazložitvijo ni navedlo, da motorno kolo sodi v skupno premoženje. Pritožnica uveljavlja tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje po njenem prepričanju ni pravilno presodilo, kdaj sta bili izvedeni izolacija in fasada na stanovanjski hiši, kdaj in v kakšni meri se je obnovila streha, kdaj so bili položeni betonski tlakovci in kdaj postavljena betonska ograja. Sodišče je po njenem prepričanju nepravilno zaključilo, da počitniška prikolica ne spada v skupno premoženje. Pritožnica tudi trdi, da je upravičena do dela denarnih sredstev iz zavarovalne police zavarovalnice Z. X. Tožnica je po razvezi zakonske zveze kupila nov avtomobil Clio, ki po njenem mnenju ne more spadati v skupno premoženje. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da je tožnica ves čas zakonske zveze prejemala dohodke, ki so bili vsaj tretjino višji od dohodkov prvega toženca, ter da je izključno skrbela za otroke in gospodinjstvo.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo zavračajo trditve pritožnice in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O procesnih kršitvah

5. Pritožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo poizvedb na borzno posredniško družbo V. glede kupnine za 175 delnic E., ki jih je prodal prvi toženec. Tožnica je svoj dokazni predlog podala v vlogi 5. 2. 2013, v kateri je tudi navedla, da bo po pridobitvi podatkov zvišala svoj tožbeni zahtevek. Tožnica neizvedbe tega dokaza ni pravočasno grajala,(1) zato se na to kršitev ne more sklicevati v pritožbi (286 b člen ZPP). Toda iz spisa je razvidno, da sodišče poizvedb pri družbi V. sploh ni opravilo, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče ocenilo, da tožnica z dokaznim predlogom ni prekludirana in je celo dovolilo spremembo/zvišanje tožbenega zahtevka, ki nikoli ni bil postavljen, saj si je tožnica pridržala pravico prilagoditi prvotno postavljen zahtevek (da delnice sodijo v skupno premoženje), ko bo na podlagi poizvedb jasno, koliko denarja je prvi toženec z njihovo prodajo dobil. Ker o teh delnicah/njihovi vrednosti ni odločeno, da sodijo v skupno premoženje, je torej ta del zahtevka zavrnjen (IV. točki izreka), kar pa je v neposrednem nasprotju z razlogi, navedenimi v 14. točki obrazložitve. Sodba je v tem delu sama s sabo v nasprotju in s podatki v spisu, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo razveljavitev sodbe v tem delu (prvi odstavek 354. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene trditve, da so toženci prekludirani z dokaznim predlogom glede podatkov Z. Y o izplačilu zavarovalnine, saj so jih predložili po prvem naroku.(2) Toženci so že v odgovoru na tožbo (torej pravočasno in skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP) predlagali poizvedbo pri Z. Y, sodišče pa jim je na naroku 24. 1. 2013 naložilo, da poizvedbe opravijo sami, kar so toženci tudi pravočasno storili. Čeprav je bila dokazna listina predložena po prvem naroku, je bila izvedba dokaza predlagana pravočasno, listina pa predložena skladno s pozivom sodišča po 286 a. členu ZPP.

7. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je že pred prvim narokom, v vlogi 21. 5. 2012, zatrjevala, da sta s prvim tožencem uredila vse papirje za legalizacijo črne gradnje. Sodišče prve stopnje je napačno (in očitno protispisno) štelo, da je tožnica trditveno podlago podala prepozno (v vlogah 8. 11. 2012 in 4. 1. 2013), saj je to zatrjevala že prej.(3) Navedbe so bile podane pravočasno, prav tako pa je tožnica postavila zahtevek, ki ga je po tem, ko je bilo na podlagi izvedeniškega mnenja točno ugotovljeno, koliko so znašala gradbena vlaganja v nepremičnino, vključno s stroški legalizacije črne gradnje, le zvišala. Ker sodišče o tem delu zahtevka ni odločalo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo še v tem delu.

8. Pritožnica neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo glede vrednosti strojnih inštalacij. Iz zaslišanja izvedenca izhaja, da je v tabeli, ki jo je predložil na naroku med svojim zaslišanjem, navedena vrednost strojnih inštalacij za celotno hišo, medtem ko so strojne inštalacije, ki so bile napeljane v prizidkih in ki jih zahteva tožnica, že upoštevane v gabaritni oceni za oba prizidka. Del strojnih inštalacij je torej že upoštevan pri preostalih postavkah izvedenskega mnenja (konkretno pri „prvem prizidku na terasi“ in pri „strehi na terasi“ v pisnih izvidih in mnenju ter dveh dopolnitvah, kar je bilo s strani sodišča prve stopnje tožnici tudi prisojeno), glede preostalega dela pa tožnica sploh ni podala trditvene podlage: niti glede del, ki so bila opravljena, niti glede vrednosti teh vlaganj. Za odločanje sodišča v tem delu torej ni bilo nikakršne podlage.

9. Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 41. točki sodbe obrazložilo, da motor spada v skupno premoženje, vendar tega ni navedlo v izreku. Izrek sodbe, ki motorja v ugodilnem delu ne našteva (in je torej vključen v zavrnilni del – IV. točka izreka), je v nasprotju z razlogi sodbe, zato je tudi tu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo razveljavitev sodbe v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je v tretji alineji prvega odstavka III. točke izreka navedlo, da znašajo gradbena vlaganja, ki sodijo v skupno premoženje, 17.126,42 EUR, medtem ko je v 36. in 56. točke obrazložitve zapisalo, da so bila izvedena gradbena vlaganja v vrednosti 18.920,60 EUR. Ker izrek sodbe (delno) nasprotuje njenim razlogom, je glede 1.794,18 EUR podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je zavrnilni del sodbe (IV. točka izreka) razveljavilo tudi za ta znesek (prvi odstavek 354. člena ZPP).

O drugih pritožbenih očitkih

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da sta bili izolacija in fasada na celotni hiši narejeni v času, ko je že živela pri prvem tožencu(4) in ko je že vlagala v nepremičnino. Sodišče je pri tem sledilo izpovedbam prič in ni upoštevalo izpovedbe tožnice, ki ni vedela povedati, koliko naj bi stala izolacija niti kdaj naj bi se delala. Izpovedbe prič je posredno potrdil tudi izvedenec, ki je na naroku izpovedal, da se je takšen tip fasade izvajal med letoma 1990 in 2000. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bila fasada z izolacijo izdelana v letu 1990, in zavrača pritožbene navedbe. Izvedenec je na naroku jasno povedal, da so se take fasade izdelovale daljše časovno obdobje (1990 - 2000) in da ne more oceniti natančne starosti fasade. Sodišče prve stopnje je zato upoštevalo njegovo izpovedbo v kontekstu izpovedb zaslišanih prič in pravdnih strank ter glede starosti fasade napravilo pravilno dokazno oceno. Zavzelo je stališče, da toženci niso uspeli dokazati, da bi dejansko prišlo do podpisa pogodbe z občino in da bi bila odškodnina iz tega naslova plačana (kar v pritožbi ni sporno). Pritožnica ne more dokazovati (ne)verodostojnosti prič in njihovih izpovedb ter dejstev samih z dokumenti, za katere tudi sama trdi, da so neveljavni oziroma da sploh niso bili zavezujoče sklenjeni (pri čemer ji je v tem sledilo tudi sodišče prve stopnje). Pravilna je ocena izpovedi priče B. B., iz katere izhaja, da so bila v času, ko je tožnica živela pri prvem tožencu, izvedena zgolj zaključna dela na fasadi(5), kar v povezavi z ostalimi dokazi v spisu daje jasen zaključek, da se je izolacija izvedla že pred vselitvijo tožnice. Ugotovitev sodišča prve stopnje ne omaje niti pritožbena navedba, da je bila fasada izdelana hkrati s prizidkom leta 1993, saj tožnica kot edini dokaz za to navede račune za siporex elemente in iveral plošče iz leta 1993 in 1994. Iz izvedeniškega mnenja in ostalih dokazov izhaja, da je bila fasada narejena iz kombi plošč in ometana, tožnica pa ni nikjer zatrjevala drugače, prav tako pa ni trdila, da bi se fasada izdelala hkrati s prizidkom, zato s temi trditvami ne more uspeti v pritožbi. Tožbeni zahtevek je v tem delu pravilno zavrnjen (353. člen ZPP).

12. Pritožnica navaja, da je sodišče spregledalo izpovedbo tretje toženke, na podlagi katere bi bilo moč ugotoviti, da se je celotna streha prekrivala v letu 1993, v letu 2001 pa se je streha zgolj popravljala. Tega tožnica tekom postopka ni zatrjevala, izpoved stranke ali priče pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ostale pritožbene navedbe glede obnove strehe (in v zvezi s tem glede upoštevanja po mnenju pritožnice prepozno predložene listine) je pritožbeno sodišče že zavrnilo v 6. točki te odločbe in v tem delu razlogov ne bo ponavljalo. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je tožničin tožbeni zahtevek glede vlaganj v streho zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica svoje pritožbene navedbe o nepravilni oceni sodišč prve stopnje glede skupnih vlaganj v betonske tlakovce utemeljuje z izpovedjo priče A. A., ki je izpovedal, da so tlakovce polagali po nakazilu denarja s strani občine, za kar je sodišče ugotovilo, da se sploh ni zgodilo. Pritožbeno sodišče je v 11. točki že obrazložilo, da do sklenitve pogodbe in nakazila skladno z neizpodbijanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje sploh ni prišlo, ni pa to razlog, da sodišče zaslišani priči (v tem delu) ne bi moglo verjeti. Sodišče je namreč dolžno opraviti oceno vsakega dokaza posebej (8. člen ZPP), nato pa še vseh dokazov skupaj, pri čemer to, da sodišče priči glede enega dela ne sledi, ne pomeni, da ji ne bi moglo slediti v preostalem. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v tem delu povsem prepriča in pritožbeno sodišče ji sledi, zato je sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Utemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb pravdnih strank, ki so ob ogledu izvedencu pojasnile, da je bila betonska ograja zgrajena leta 2000. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je upoštevalo zgolj ustne izpovedbe prvega toženca in prič, ki so bile podane na naroku, ni pa se opredelilo glede ostalih dokazov iz spisa. Dejansko stanje je v tem zato ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu (355. člen ZPP).

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila počitniška prikolica darilo obema zakoncema. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prikolica kupljena z denarjem tretje toženke, ki ga je prejela od prodaje vikenda. Uradno je prikolica na ime prvega toženca napisana zgolj zato, ker ima edini v družini primerno vozniško dovoljenje, in ne zato, ker bi mu jo tretja toženka podarila. Razlogi sodišča prve stopnje so povsem življenjski in pritožbeno sodišče v njihovo pravilnost ne dvomi. Prikolica ni bila kupljena iz sredstev skupnega premoženja niti ni postala skupno premoženje na podlagi darilne pogodbe obema zakoncema skupaj, zato je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen (353. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je glede sredstev iz zavarovalne police Z. X št. ... razsodilo, da ta po predčasnem razdrtju sklenjene zavarovalne pogodbe ne spadajo v skupno premoženje. Zoper tako odločitev se utemeljeno pritožuje tožnica, ki opozarja, da v omenjenem primeru ni nastopil zavarovalni primer, ampak je bila pogodba predčasno prekinjena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista primerljivi z obravnavano zadevo. V zadevi II Cp 3015/2011 je sodišče presojalo, ali v skupno premoženje spadajo zavarovalnine in dnevna nadomestila (do česar v tu obravnavanem primeru sploh ni prišlo), v zadevi II Cp 3426/2009 pa je sodišče zavrnilo zahtevek, ker med pravdnima strankama ni obstajala izvenzakonska skupnost, kar pomeni, da o tem, ali spadajo sredstva iz zavarovalne pogodbe, ki je bila predčasno prekinjena, v skupno premoženje (in ali na to kakorkoli vpliva dejstvo, ali so bile premije vplačane iz posebnega ali skupnega premoženja), sploh ni bilo sojeno. Pritožbeno sodišče meni, da je taka sredstva (pod pogojem, da so bila vplačana iz skupnega premoženja) moč šteti edino kot skupno premoženje, saj se na ta način zavarovalna pogodba glede samega izplačila sredstev približa obliki varčevanja: sredstva iz skupnega premoženja se „shranjujejo“ pri zavarovalnici, ki jih ta ob prekinitvi pogodbe skladno s svojimi pogoji izplača. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (ne ve se, iz katerih sredstev so bile plačane premije), kar je terjalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje (355. člen ZPP).

17. Sodišče je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi glede avtomobila Clio, čeprav je tožnica Clio, ki je bil pridobljen v času zakonske zveze, prodala in z doplačilom po razvezi zakonske zveze kupila novega. Po stališču prvostopenjskega sodišča tako pridobljen nov Clio sodi v skupno premoženje, tako stališče pa je (kot pravilno navaja pritožnica) materialnopravno zmotno. Skupno premoženje nastaja in se oblikuje v času dejanske zakonske skupnosti zakoncev, kasneje pa ne več.(6) Sodna praksa je glede tega jasna: skupni lastnik ima pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojeni skupni stvari.(7) Tudi v tem delu je bilo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepravilno ugotovljeno (kolikšno kupnino je prejela tožnica oziroma kolikšna je bila vrednost prodanega vozila), zato je bilo treba sodbo tudi v tem delu razveljaviti (355. člen ZPP).

18. Pritožnica očita napačno dejansko in materialnopravno odločitev glede deležev na skupnem premoženju. Na podlagi podatkov o neto plačah in ob upoštevanju starševskega nadomestila in nadomestila v času porodniške bi bilo po njenem mnenju treba zaključiti, da je imela tožnica v času zakonske zveze celotno obdobje bistveno višje dohodke. Poleg tega naj bi za otroke izključno skrbela ona, prav tako za celotno gospodinjstvo, sodelovala pa naj bi še pri adaptaciji hiše in stanovanja, kar naj bi utemeljevalo njen delež na skupnem premoženju v višini 70 %. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica res imela nekoliko višje dohodke (predvsem po letu 2003, prej so bili ti primerljivi oziroma je prvi toženec zaslužil nekaj več), vendar ta razlika ni bila tolikšna in ni bila prisotna ves čas trajanja skupnega ustvarjanja, da bi utemeljevala višji delež tožnice. Tudi ob upoštevanju neto dohodkov in izplačil iz naslova starševskega varstva, na kar se sklicuje pritožnica, se izkaže, da ni res, da je tožnica tekom celotnega obdobja imela za 1/3 višje dohodke.(8) Pravilna je tudi dokazna ocena, da je tožnica skrbela predvsem za gospodinjska opravila (vendar ne izključno), medtem ko je prvi toženec več del opravil zunaj hiše. Za otroke sta skrbela oba. Ob upoštevanju vseh okoliščin je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila prispevka tožnice in prvega toženca k pridobivanju skupnega premoženja (upoštevajoč vse oblike vloženega dela) enaka (353. člen ZPP).

Napotki za nadaljnje sojenje

19. Sodišče prve stopnje bo moralo ob novem sojenju pridobiti podatke od borzno posredniške hiše V. glede kupnine za prodane delnice. Če bo glede teh denarnih sredstev nato modificiran zahtevek, bo moralo o njem odločiti. Razsoditi bo moralo tudi o tožničinem zahtevku glede vlaganj v legalizacijo črne gradnje. V izreku bo moralo navesti, da motorno kolo Honda ... spada v skupno premoženje, ter ponoviti razloge za tako odločitev. Ponovno bo moralo napraviti dokazno oceno za ugotovitev, kdaj je bila postavljena betonska ograja, in pri tem upoštevati vse dokaze v spisu, vključno z izvedenskim mnenjem in njegovimi dopolnitvami. Ob upoštevanju obstoječe sodne prakse in drugih materialnopravnih virov bo moralo presoditi, ali v skupno premoženje sodijo tudi sredstva iz zavarovalne police ter osebni avtomobil Clio (oziroma denarna sredstva, pridobljena s prodajo starega Clia, ob morebiti modifikaciji zahtevka, seveda). Nenazadnje bo moralo ponoviti razloge glede vrednosti skupnih gradbenih vlaganj ter v izreku odločiti še o usodi 1.794,18 EUR.

Op. št. (1): Sodišče je na glavni obravnavi 4. 12. 2014 zavrnilo neizvedene dokaze, tožnica pa tega ni grajala.

Op. št. (2): Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 11. 9. 2012. Op. št. (3): Poleg omenjene vloge je tožnica vlaganja v črno gradnjo zatrjevala tudi v vlogi 27. 6. 2012 (tudi še pred prvim narokom), ko je navedla, da je denar za črno gradnjo prispevala, ko je prodala svoje delnice družbe L. Op. št. (4): Sodišče je ugotovilo, da je dejanska življenjska in ekonomska skupnost tožnice in prvega toženca trajala od leta 1993 do 21. 4. 2009 in ta ugotovitev ni pritožbeno sporna.

Op. št. (5): B. B. je izpovedal, da se je fasada delala na novo, da se je ometavala in barvala, za izolacijo so bile že prej gor kombi plošče. Ni vedel, ali so bile kombi plošče na fasadi že pred zakonsko zvezo. Fasada se je delal par dni, za to ni vzel dopusta, ker se je delala med vikendom.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 355/2003 z dne 3. 6. 2004. Op. št. (7): Na odločbo VSL II Cp 3015/2011 z dne 16. 5. 2012 se sklicuje že sodišče prve stopnje. Primerjaj še sodbo VRS II Ips 108/2001 z dne 4. 10. 2001. Op. št. (8): Pri določitvi deležev ne gre za strogo matematično operacijo, ampak je treba upoštevati tudi druge nemerljive okoliščine (primerjaj sodbo VRS 730/2006 z dne 19. 2. 2009.