Jedro

V pravdi zaradi motenja posesti je dokazno breme, da je posestnik, na tistem, ki zatrjuje posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da popravi oziroma usposobi ključavnico na vhodnih vratih v stanovanje tožnika v zgornji etaži stanovanjske stavbe ... ter tožniku omogoči prost vstop v stanovanje, ter zahtevek, s katerim se toženi stranki prepoveduje v prihodnje s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnika. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 976,84 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da za imetništvo posesti kvaliteta njene uporabe oziroma izvrševanje posesti v manjšem obsegu še ne pomeni, da tožnik ni imel več posesti nad stvarjo. Tožnik je resda samo občasno vendar kljub temu vse do motitvenega dejanja nemoteno in po lastni odločitvi izvrševal posest nad stvarjo. Tožnik se pri tem sklicuje na enotno sodno prakso in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 563/98, katere bistvo je, da neposredne dejanske oblasti na stvareh ni mogoče imeti in izvrševati drugače kot da ima posestnik dostop do njih v prostorih, kjer se nahajajo. V konkretnem primeru gre za povsem identično situacijo ter pritožba opozarja, da razmerje izključnosti ni pomembno, ampak je pomembno razmerje posesti med pravdnima strankama. Napačni so zaključki sodišče prve stopnje, da tožnik ni bil posestnik spornega stanovanja in se pri tem sklicuje na dopis z dne 11.7.2007. Neutemeljeno je stališče, da tožene stranke niso pasivno legitimirane, je podana absolutna bistvena kršitev, saj sodišče po drugi strani navaja, da so tožene stranke pasivno legitimirane. Motilno dejanje je bilo storjeno po naročilu in v korist prvo in drugotožene stranke, dejanje pa je storila tretjetožena stranka, kar kaže dopis z dne 11.7.2007. Napačno je tudi sklicevanje sodišča na ekonomski interes, saj se nanj tožena stranka ni sklicevala. Pri tem se tožnik sklicuje na sodno prakso ter tudi, da ima ekonomski interes, da je pustil stvari v stanovanju. Nadalje tožnik očita sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje navedlo cel kup dejstev, ki se nanašajo na M.K., čeprav zato ni imelo podlage, da bi ugotavljalo vlogo slednje v tem sporu. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških glede priznanja stroškov za pristop na narok na Okrajnem sodišču v Kočevju v znesku 82,50 EUR, saj je bil pristop na narok opravljen zgolj samo zato, ker je sodnik na zadevo pozabil in je ni preklical kot je razvidno iz zapisnika z dne 12.2.2008. Gre za stroške, ki so nastali po krivdi sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Posest je neposredno dejanska oblast nad stvarjo (čl. 24 Stvarnopravnega zakonika – SPZ). V primeru neposredne posesti, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožnik se obravnavanje tožbe omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti predmet obravnavanja v okviru te tožbe. Pogoj za posestno varstvo je poleg drugih pogojev tudi, da tožnik dokaže, da je bil posestnik. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal, da je bil posestnik stanovanja v zgornji etaži stanovanjske stavbe ..., saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je iz spornega stanovanja izselil novembra 2006 kasneje pa se je za njim v Kočevje preselila njegova partnerica (hči oziroma sestra tožene stranke s hčerko). Slednja se je kasneje zaradi nesporazumov s tožnikom dvakrat preselila nazaj. Tožnik z ničemer ni dokazal, da je prihajal po odselitvi še naprej v stanovanje in da je posestnik. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v take ugotovitve sodišča prve stopnje in v celoti sprejema tako dokazno oceno sodišča prve stopnje. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami kot že omenjeno tožnik izpodbija dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in je pritožba ko trdi, da je bil tožnik posestnik neutemeljena. Tožnik tudi z ničemer ni dokazal, da je v sporno stanovanje prihajal po izselitvi tako, da se neutemeljeno sklicuje na kvaliteto posesti in v zvezi s tem na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 563/98 in II Cp 482/2000, da gre v konkretnem primeru za identičen primer, ko pa že večkrat povedano tožnik posesti ni dokazal. Sodišče prve stopnje se je nepotrebno ukvarjalo še z ostalimi vprašanji v tem postopku (izključnost, ekonomski interes), ki pa v ničemer ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in v zvezi s tem zaradi nepotrebnosti pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve. Nepomembno je tudi po povedanem, kdo naj bi storil motilno dejanje, kot neutemeljeno poudarja in navaja pritožba. Očitno tožnik ne loči pojma posesti in ugovora pasivne legitimacije, saj v nasprotnem primeru ne bi očital sodišču prve stopnje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka čl. 339 ZPP. Končno je neutemeljena trditev, da sodišče ne bi smelo toženi stranki priznati 82,50 EUR odvetniških stroškov za narok 12.2.2008, saj narok ni bil opravljen po krivdi sodišča, saj to ni pravno upošteven pritožbeni razlog, glede na to, da se pri odmeri stroškov upošteva izključno uspeh v pravdi, ne pa kdo je povzročil dodatne stroške.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (čl. 365 tč. 2 ZPP).