Jedro

Pritožnik verodostojnost izpovedbe B. B. izpodbija tudi z navedbo tistega dela njegove izpovedbe, ko je na vprašanje o konkretnih besedah izrečene grožnje odgovoril, da sedaj ne more več z gotovostjo ponoviti, ker se tega zaradi oddaljenosti ne spomni več. Takšen odgovor priče je skladen z ugotovitvami psihološke stroke, da se izgovorjenega praviloma ne spomnimo dobesedno, pač pa jedra, pomena izrečenega, o čemer pa je B. B. izpovedal. Njegov odgovor glede konkretnih besed kaže kvečjemu na verodostojnost njegove izpovedbe, saj bi ravno navajanje dobesedno izrečenega kazalo na naučenost izpovedbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen štirih mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov tega postopka od 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot ugotavlja tudi prvostopno sodišče za presojo v tej zadevi ni odločilno, ali je oškodovanec povozil mačko obdolženčeve družine, saj to ni del očitanega kaznivega dejanja, pač pa le, ali je dokazano, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje tako, kot se mu očita v izreku obtožnega akta. Glede tega je pomembna presoja verodostojnosti izpovedb prič le v tistem delu, ki se nanaša na izvršitvena ravnanja obdolženca, torej ali je oškodovancu zagrozil, kot je opisano v izreku obtožnega akta. Medtem ko je obdolženec to zanikal, njegova partnerka A. A. pa je navedla le, da obdolženi ni grozil oškodovancu, je oškodovanec podrobno opisal ravnanje obdolženca tako ob podaji ustne kazenske ovadbe neposredno po obravnavanem dogodku (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe 18. 8. 2020 ob 20.25 uri, list. št. 4-5) kot 21. 4. 2022 zaslišan izven glavne obravnave (list. št. 55) in na glavni obravnavi 1. 9. 2022 (list. št. 101-104), kar je prvostopno sodišče utemeljeno ocenilo kot resnično in verodostojno izpoved. Ne samo, da je podrobna in ves čas enaka, razumno je obrazložil tudi zakaj sam ni prijavil tega dogodka, pač pa je to storil šele ob prihodu policistov. Zato pritožbena navedba, da iz same oškodovančeve izpovedi izhaja, da prijave sicer sploh ne bi podal, ne omaje njene verodostojnosti.

5. Pri svoji presoji se je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo tudi na izpovedbi B. B. (očeta oškodovanca) in C. B. (matere oškodovanca), ki sta v bistvenih delih potrdila izpovedbo oškodovanca, vse tri izpovedbe pa so skladne in se dopolnjujejo. Pritožnik verodostojnost izpovedb teh dveh prič izpodbija z zatrjevanjem, da gre za „_naučeni priči_“, kar utemeljuje s tem, da B. B. policiji ni omenjal groženj obdolženca (da bo ubil sina; da oni še imajo orožje; da bo sina dobil, ko bo šel na jago), na zaslišanju 1. 9. 2022 pa je spomin oživel. Podobno navaja za C. B. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnikove navedbe o tem, kaj sta ti dve priči povedali policistom nanašajo na uradna zaznamka o zbranih obvestilih (C. B. list. št. 6, B. B. list. št. 7), ki se sicer oba nanašata na dogodek 18. 8. 2022, vendar sta oba datirana na 1. 9. 2020, torej gre za kasnejši zapis razgovora policistov Č. Č. oziroma D. D. z njima, ki, kot je za tak uradni zaznamek pravilno, nista podpisana s strani navedenih prič, torej nista potrdili pravilnosti in popolnosti zabeležke njune izjave. Poleg tega je razgovor z njima bil opravljen po tem, ko je oškodovanec policistu Č. Č. na zapisnik podal ustno ovadbo (list. št. 4), ko so torej že bile zabeležene bistvene okoliščine obravnavanega dogodka in je bil razgovor s staršema oškodovanca le dopolnitev tega. Res iz navedenih uradnih zaznamkov ne izhajajo takšne podrobnosti, ko sta jih izpovedala na sodišču, vendar iz obeh izhaja tudi navedba groženj obdolženca (C. B.: »_bo sin že še videl_«, B. B.: »_da bo njihov sin že videl, da z njimi ni šale_«). Uradni zaznamki o obvestilih, ki jih je zbrala policija od oseb, ki so bile nato v kazenskem postopku zaslišane kot priče, niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljeni zakonito, nimajo pa dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in so pri ugotavljanju obdolženčeve krivde uporabni samo pri presoji verodostojnosti izpovedbe določene priče. Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na izpovedbi obeh prič kot sta jih podali v kazenskem postopku, glede na to, da se že v obeh uradnih zaznamkih omenja tudi grožnje obdolženca in da so te podrobno opisane v oškodovančevi ovadbi, izpovedbe vseh treh pa so v bistvenem skladne, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da so izpovedbe oškodovanca in njegovih staršev verodostojne.

7. Pritožnik verodostojnost izpovedbe B. B. izpodbija tudi z navedbo tistega dela njegove izpovedbe, ko je na vprašanje o konkretnih besedah izrečene grožnje odgovoril, da sedaj ne more več z gotovostjo ponoviti, ker se tega zaradi oddaljenosti ne spomni več. Takšen odgovor priče je skladen z ugotovitvami psihološke stroke, da se izgovorjenega praviloma ne spomnimo dobesedno, pač pa jedra, pomena izrečenega,1 o čemer pa je B. B. izpovedal. Njegov odgovor glede konkretnih besed kaže kvečjemu na verodostojnost njegove izpovedbe, saj bi ravno navajanje dobesedno izrečenega kazalo na naučenost izpovedbe.

8. Kot ugotavlja prvostopno sodišče v enako smer kaže tudi izpovedba E. E., saj je slišala obdolženca preklinjati, vpiti, da bo vse potolkel, celo vas, med njimi tudi B., torej oškodovanca in njegove starše, kar jo je pripeljalo do tega, da je poklicala policijo.

9. Verodostojnost izpovedbe oškodovanca pritožnik izpodbija tudi z navedbo, da je pred tem, ob dogodku v katerem je bil udeležen tudi obdolženec, oškodovanec s kolom udaril F. F. v zvezi s čimer teče sodni postopek in je torej oškodovanec imel razlog obremeniti obtoženca.

10. Prvostopno sodišče ni spregledalo konfliktnih medsosedskih odnosov (točka 9) vključno z dogodkom, ki ga izpostavlja pritožnik, vendar jih je upoštevalo le v smislu pojasnjevanja razmerij med obdolženci in oškodovancem, ne pa v smislu vpliva izjav danih v tistem predkazenskem postopku, ki se vodi pod opr. št. II Kpr 13719/2020 (priloga B2), na presojo verodostojnosti izjav v tej zadevi. Takemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je verodostojnost izjav treba presojati v kontekstu vsake od teh dveh zadev. Motiv za prirejeno izjavo, ki naj bi izviral iz zadeve, ki jo izpostavlja pritožnik, se lahko nanaša bodisi na obdolženca bodisi na oškodovanca in je odločilna presoja celote dokazov, ali je očitano kaznivo dejanje bilo storjeno ali ne. Šele v tem kontekstu je pomembno tudi navajanje pritožnika, kako in zakaj je prišlo do konflikta, to je zatrjevanega povoženja mačke in s tem povezana presoja verodostojnosti izpovedbe A. A. 11. Pritožnik nasprotuje oceni verodostojnosti izpovedbe priče A. A., obdolženčeve partnerke, ki jo je prvostopno sodišče zaradi neprepričljivosti in nasprotij njeni izpovedbi ter neživljenjskosti in nelogičnosti ocenilo kot neresnično in prilagojeno potrebam obrambe obdolženca. Prvostopno sodišče je svojo oceno oprlo na več ugotovitev.

12. Ugotovitvi, da je izpovedba A. A. že po vsebini sama s seboj v nasprotju pritožnik nasprotuje, ker da iz zapisnika o njenem zaslišanja 8. 12. 2022 izhaja, da njena izpoved v ničemer ne nasprotuje sama sebi, saj je namreč najprej povedala, da je potem, ko je oškodovanec povozil mačko, šla do njega in ga spraševala zakaj je to naredil, saj je videla, da je zanalašč zasukal volan tako, da je zapeljal proti mački, ko je bila podrobneje vprašana pa je še dodala, da je oškodovanec najprej zapeljal domov, nato pa prišel nazaj pogledat kaj je naredil. A. A. torej ni različno izpovedovala, temveč je po tem, ko je bila podrobneje vprašana, le bolj podrobno opisala dogodek in nič drugega.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik nenatančno povzema izpoved A. A., saj iz nje, tako kot je navedlo tudi prvostopno sodišče, izhaja ne samo, da je šla do oškodovanca in ga spraševala zakaj je povozil mačko, pač pa tudi, da je šla o zadevi povedati obdolžencu, ki je bil izza hiše in da je potem šel tudi obdolženec do oškodovanca, posebej vprašana pa je to dogajanje opisala drugače, namreč da je oškodovanec povozil mačko, odpeljal domov in nato prišel peš nazaj pogledat nazaj kaj je naredil in naj bi nadaljnje dogajanje potekalo na tem mestu in torej obdolženec ni šel k oškodovančevi hiši. 14. Pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopnemu tudi glede ocene, da je neživljenjsko in nelogično, da bi oškodovanec najprej namenoma povozil mačko, se odpeljal domov in nato prišel peš prišel nazaj na mesto povoženja pogledati, kaj je naredil. Oškodovanec je bil že doma, avto je parkiral in ni videti razloga, zakaj bi se vračal na kraj povoženja, pred hišo obdolženega, s katerimi je predhodno že bil v konfliktu.

15. Glede pritožbenega zatrjevanja, da je neresnična trditev, da A. A. preusmerja razlog za konflikt v domnevno povoženje mačke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za zaključek, sklep prvostopnega sodišča na podlagi večih ugotovitev in ne golo trditev. Iz listin, ki jih v zvezi s tem navaja pritožnik izhaja le, da je bilo zatrjevano, da je prišlo do povoženja, da naj bi iz njih izhajalo, da je dejansko prišlo do povoženja živali, pa je sklep pritožnika, torej njegova interpretacija dokaznega gradiva. Prvostopno sodišče svoje dokazne ocene glede povoženja mačke ni gradilo le na listinah, ki jih izpostavlja pritožnik, pač pa še na drugih dokazih, ki vsi kažejo v isto smer, da povoženja ni bilo. Tako iz izpovedbe policista G. G. izhaja, da se sicer spomni, da je šlo za nekega mačka, da pa na kraju ni bilo sledov povoženja, saj bi si sicer povoženega mačka gotovo zapomnil. Da do povoženja ni prišlo prvostopno sodišče utemeljeno zaključuje tudi na podlagi ugotovitve, da naj bi se ta dogodek zgodil že okrog 16.00 ure, A. A. pa naj bi dogodek naznanila šele ob 19.50 uri, ko je že prišlo do konflikta med obdolženimi in oškodovancem, saj je skoraj istočasno to prijavila na OKC tudi priča E. E. V enako smer kaže dejstvo, da je A. A. prijavila le povoženje mačke, ničesar pa ni omenjala o tem, da naj bi oškodovanec rekel tako njej kot obdolžencu, da bi enako kot mačku storil njenemu sinu, čeprav naj bi prav to bil glavni razlog obdolženčeve reakcije. V zvezi s temi okoliščinami sicer pritožnik navaja svoje pomisleke, ki pa ostajajo na ravni ugibanja (»_ni nujno_«, »_nepomembno ali je do povoženja prišlo ob 16.00 ali...ob 19.00 ali neposredno pred ...19.50_«, »_ne pomeni...saj je lahko to...rekel kasneje_«, hkrati pa navedba glede tega, kdaj bi oškodovanec A. A. lahko izrekel, da bo isto storil z njenim sinom, le dodatno vliva dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Tako o povoženju mačke kot sina prav tako ni bilo govora v obdolženčevem zagovoru.

16. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da iz uporabe pravne dobrote odpovedi pričanja, ki sta ju izrabili priči H. H. in I. H., ni mogoče sklepati na krivdo obdolženca, pa glede na obstoj ostalih dokazov, ki vsi kažejo v isto smer, zaključek prvostopnega sodišča ostaja neomajan.

17. Tudi z navedbami, da grožnje niso bile izrečene z namenom ustrahovati ali vznemirjati oškodovanca, pritožnik ne more uspeti. Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče (točka 7) je brezpredmetno, ali se je oškodovanec (in njegove oče) bal obdolženca prav tako na to ne vpliva dejstvo, da oškodovanec ni klical policije in da je šele kasneje, ko je policija prišla na kraj dogodka podal ovadbo, kot tudi, da naj bi šlo za vsesplošni verbalni prepir več oseb. Grožnja opisana v izreku sodbe je resna in objektivno uresničljiva grožnja, saj kot ugotavlja prvostopno sodišče (točka 9) je šlo za jasno izraženo grožnjo, da bo oškodovanca in njegovega očeta (»_pospravil_«), česar ni mogoče razumeti drugače, kot grožnjo napada na življenje in telo, kar je podkrepljeno z nadaljnjo navedbo tako sredstva (»_da ima orožje_«) kot prilike za njeno uresničitev (»_ga bo že dobil na štiri oči_«). Na resnost grožnje kažejo tudi druge okoliščine, ki jih je upoštevalo prvostopno sodišče, (da oškodovanec in njegov oče nimata orožja, predhodne grožnje obdolženca, podatkih o predhodnih intervencijah, predhodno streljanje na oškodovanca), na podlagi česar je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je tudi oškodovanec grožnjo utemeljeno ocenil kot resno in uresničljivo. Pritožnik iz okoliščin, ki naj bi utemeljevale, da obdolženi, tudi če je v prepiru izrekel kakšne grožnje, teh ni izrekel z namenom ustrahovati in vznemiriti oškodovanca in da oškodovancu ni verjeti, da je bil v strahu za svoje življenje izpeljuje, da ni bil podan naklep obdolženca storiti očitano kaznivo dejanje. Četudi izrečena v prepiru je grožnja, ki je tako jasno usmerjena zoper življenje in telo oškodovanca ter podkrepljena z navedbo sredstva ter prilike za njeno uresničitev, izrečena prav z namenom ustrahovanja oškodovanca in je utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da je obdolženec ravnal naklepno. Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče posledica v smislu dejanskega ustrahovanja in vznemirjenosti oškodovanca ni zakonski znak in zato niti ni pomembno, ali je do nje prišlo, vendar je utemeljeno zaključilo, da je v obravnavni zadevi prišlo tudi do njenega uresničenja.

18. Pritožnik izrecno ne izpodbija izrečene kazni, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo, prav tako je pravilno ugotovilo in ovrednotilo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

19. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi moral obdolženi plačati stroške pritožbenega postopka. Iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.

1 Marinko J., Pod katerim drevesom si ju videl?, GV Založba, 2023, str. 190.