Jedro

Etažni lastnik se z enostransko izjavo ali dejanjem ne more odklopiti iz sistema ogrevanja, neplačevanje teh stroškov (oziroma plačevanje po drugačnem delilnem ključu) lahko doseže le s spremembo sklenjenega sporazuma med etažnimi lastniki. Za sporazum o drugačni delitvi stroškov ogrevanja je v skladu s petim odstavkom 10. člena Pravilnika potrebno 100% soglasje etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20206/2013 z dne 14. 2. 2013 razveljavi za plačilo glavnice v znesku 581,40 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zapadlih terjatev za čas od zapadlosti do plačila, kot izhaja z 1. točke tega sklepa in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v preostalem delu pa je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani vzdržalo v veljavi (I. točka izreka), v II. točki pa toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 109,13 EUR v roku osmih dni.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del I. točke izreka in zoper II. točko, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče kršilo 10. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, saj je po njenem mnenju spregledalo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tožnica zagotovila ogrevanje, ki ga je toženki tudi zaračunala. Nadalje naj bi sodišče kršilo tudi 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se ni opredelilo do nasprotujočih si navedb pravdnih strank o (ne)zagotavljanju ogrevanja in ni navedlo, kateri pravdni stranki verjame. Ravno vprašanje zagotovitve ogrevanja je bistveno za razjasnitev, ali je tožnica sploh opravila storitve, ki bi jih bila posledično kasneje upravičena zaračunavati. Ker tožnica tega pa po prepričanju toženke ni uspela dokazati, je treba njen zahtevek v celoti zavrniti že zaradi tega. Pritožba pa očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da v konkretnem primeru uporaba 68. čl. Stvarno pravnega zakonika (SPZ) ne pride v poštev. Citirani člen med drugim določa, da se plačujejo stroški uporabe, toženki pa ni jasno, za kakšno uporabo bi morala plačati, če tega ni koristila. Izrecno je navedla, da je dolžna nositi sorazmeren del stroškov za ogrevanje skupnih prostorov in stroške vzdrževanja in upravljanja skupne kotlovnice, nikakor pa ni dolžna plačati za ogrevanje svojega stanovanja, če ogrevanja ni koristila. Sodišče ni ugotovilo, kolikšen del stroškov po izstavljenih računih je ta za navedeno dolžna plačati. Prav tako ni pravilno niti sklicevanje na Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah (v nadaljevanju: Pravilnik), saj ni kršila 8. člena, ker ni izvedla zamenjave grelnega telesa, na katerem je nameščen delilnik, ampak je grelno telo odstranila in tako onemogočila dotok energentov za njeno ogrevanje. Tako ni kršila niti 11. člena, saj stanovanja ni niti ogrevala niti ni onemogočila tožnici, da ugotovi, kolikšno količino energentov je dejansko porabila. Nadalje izpodbija tudi ugotovitve o sklenjenem sporazumu, saj nasprotuje zaključku sodišča, da bi morala dokazati, da je z ostalimi etažnimi lastniki sklenila sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja, če ogrevanja sploh ni koristila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, vse pritožbene trdite zavrača kot nepravilne in nerelevantne, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti niso predmet pritožbenega izpodbijanja (1. odst. 458. čl. ZPP), so sledeče: - toženka je lastnica nepremičnine – etaže (stanovanja) v večstanovanjskem objektu, kjer upravljanje in ogrevanje zagotavlja tožnica, in sicer na podlagi Pogodbe o upravljanju kotlarne in opravljanju del s področja ogrevanja soseske K.; - uporabniki stanovanj v večstanovanjskih hišah K. 10 in K. 12 z večino solastniških deležev so sklenili Sporazum o dobavi in montaži elektronskih delilnikov stroškov ogrevanja, o odčitavanju, načinu obračuna in delitve stroškov porabe toplotne energije za večstanovanjski hiši K. 10 in 12 (v nadaljevanju: Sporazum), ki ga je med drugim podpisala tudi toženka, s katerim so se odločili za obračun in delitev stroškov porabe toplotne energije na podlagi dejanske porabe, in sicer so se dogovorili za delitev toplotne energije v razmerju 70 % po delilnikih, 30 % pa po kvadraturi ogrevalne površine stanovanja. Izračun za osebe, ki se za delilnike niso odločile, pa se obračunava tako, da se določi delež na osnovi ogrevalne površine, povečane za izravnalni faktor 1,6; - toženka je 28. 5. 2011 odstranila radiatorje v svojem stanovanju, hkrati z demontažo radiatorjev pa je odstranila tudi delilnike; - toženka ni dokazala, da bi z ostalimi lastniki sklenila kakršenkoli sporazum o drugačni delitvi, iz priloženih podpisov o soglašanju s tem, da odstrani radiatorje in se odklopi od ogrevalnega sistema, pa ne izhaja, da bi soglasje podpisali vsi etažni lastniki.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ni opravilo glavne obravnave. V sporih majhne vrednosti sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v svojih vlogah ni zahtevala (2. odst. 454. čl. ZPP). V konkretnem primeru je podana prav ta situacija, saj nobena od pravdnih strank razpisa naroka ni izrecno zahtevala, vsa sporna dejanska vprašanja, torej demontaža radiatorjev, neplačevanje izstavljenih računov ter odsotnost izrecnega sporazuma o drugačni delitvi stroškov pa so v zadostni meri razjasnjena že na podlagi predloženih pisnih dokazov in navedb.

7. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, saj sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Ni pa bilo odločilno dejansko vprašanje, ali tožnica je ali ni zagotovila ogrevanja toženki, kot to napačno razume slednja, temveč je bil ključen odgovor na (pravno) vprašanje, ali se je lahko tožnica samovoljno odklopila od ogrevalnega sistema, oziroma ali je kljub temu dolžna plačevati ogrevanje v skladu s Sporazumom.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo. Stanovanjski objekt, v katerem živi toženka, se ogreva prek skupne kotlarne, kar predstavlja skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi kot celoti, v smislu 23. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1). Toženka je lastnica stanovanja, z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih hišah in je zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v skladu s 68. čl. SPZ dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža (115. čl. SPZ) in tudi za svoj del v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja 1. odst. 116. čl. SPZ). V konkretnem primeru so etažni lastniki (s tožnico vret) sklenili sporazum, na podlagi katerega so se dogovorili za delitev toplotne energije (v posameznih etažah, to je v posameznih stanovanjih!) v razmerju 70% po delilnikih in 30% po kvadraturi ogrevalne površine stanovanja. Izračun za osebe, ki se za delilnike niso odločile, pa se obračunava tako, da se določi delež na osnovi ogrevalne površine, povečane za izravnalni faktor 1,6 (3. in 4. člen Sporazuma).

9. Etažni lastnik se z zgolj enostransko izjavo ali dejanjem ne more izogniti plačevanju stroškov ogrevanja v skladu s Sporazumom in Pravilnikom. Neplačevanje (oziroma plačevanje po drugačnem delilnem ključu) lahko doseže le s spremembo sklenjenega sporazuma med etažnimi lastniki.(1) Za sporazum o drugačni delitvi stroškov ogrevanja je v skladu s 5. odst. 10. čl. Pravilnika potrebno 100% soglasje etažnih lastnikov.(2) V obravnavanem primeru toženka obstoja navedenega sporazuma niti ni zatrjevala, čeprav je predložila soglasja nekaterih etažnih lastnikov o svojem odklopu od sistema centralnega ogrevanja. Ta soglasja je pridobivala šele naknadno (decembra 2011), kar bi kvečjemu veljalo lahko za naprej, predvsem pa je bistveno, da ni izkazala, da so ga podali vsi etažni lastniki.(3)

10. Posledica samovoljnega odklopa je torej še vedno dolžnost posameznega etažnega lastnika, da v skladu z zakonom oziroma sprejetim sporazumom o delitvi stroškov porabe toplotne energije še naprej plačuje dogovorjene stroške, in to celo (kot v tem primeru) ne glede na dejansko uporabo. Kot nerelevanten oz. neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da je tožnica zaračunavala nekaj, česar toženka sploh ni uporabljala.

11. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo tudi 8. in 11. čl. omenjenega Pravilnika. Z demontažo radiatorjev je toženka odstranila tudi merilnike, zato zanjo ni mogoč obračun stroškov skladno s 3. čl. Sporazuma, temveč je treba stroške obračunavati na podlagi določenega deleža na osnovi ogrevalne površine, povečane za izravnalni faktor 1,60 (4. čl. Sporazuma), kot je to storila tožnica. Res je videti absurdno, da je toženka dolžna plačati več, kot pa v primeru, da se samo dejansko ne bi ogrevala (ampak bi radiatorje samo zaprla), pri čemer bi ji tožnica lahko zaračunavala le 30% fiksnega dela celotnega obračuna. A ta situacija je posledica lahkomiselnega samovoljnega ravnanja toženke. Namen veljavne ureditve je jasen in legitimen: preprečiti samovoljna ravnanja ali manipulacijo ugotavljanja dejanskega ogrevanja, kar vse lahko (posredno ali neposredno) vpliva tudi na stroške drugih etažnih lastnikov.

12. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, napak v sojenju pred sodiščem prve stopnje, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.

Op. št. (1): Takšna je tudi ustaljena sodna praksa, npr. v zadevah tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 861/2011, I Cp 992/2015, I Cp 1058/2015; V teh primerih obveznost plačila izhaja sicer tudi iz dejstva, da sistem ogrevanja ni omogočal merjenja porabe toplotne energije za ogrevanje posamične nepremičnine, kar je drugače kot v našem primeru, ampak bistveni razlogi so kljub temu enaki.

(2) Da je za odklop razumno potrebno 100% soglasje vseh etažnih lastnikov, ker to ravnanje pomeni odločitev, ki presega okvire redne uprave, saj gre za opustitev uporabe obstoječe kotlovnice, kar se bo kazalo v premoženjski sferi vseh solastnikov, pravi tudi teorija. Glej R. Vrenčur, O solastništvu ter možnosti odklopa od skupne kotlovnice, Podjetje in delo, 1996. (3) Sodišče prve stopnje je sicer napačno menilo, da je za veljavnost zadošča (samo) nadpolovično soglasje, vendar to na odločitev ni vplivalo.