Jedro

Zaradi zamude z vračilom kupnine mora prodajalec kupcu plačati še 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba prvostopnega sodišča v izpodbijanem obrestnem delu tako spremeni da je dolžna tožena stranka, poleg prisojene glavnice, plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od: zneska 36.940,00 SIT od 30.10.2005 dalje do plačila, zneska 36.940,00 SIT od 29.11.2005 dalje do plačila, zneska 36.940,00 SIT od 29.12.2005 dalje do plačila, zneska 36.940,00 SIT od 28.01.2006 dalje do plačil, zneska 36.940,00 SIT od 27.02.2006 do plačila.

V ostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se nespremenjena potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 184.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 36.940,00 SIT od 17.10.2005 dalje do plačila, od zneska 36.940,00 SIT od 17.11.2005 dalje do plačila, od zneska 36.940,00 SIT od 17.12.2005 dalje do plačila, od zneska 36.940,00 SIT od 17.01.2006 dalje do plačila in od zneska 36.940,00 SIT od 17.02.2006 dalje do plačila ter naložilo toženi stranki tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 128.040,00 SIT s pripadki. Tožeča stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje skrčila prvotno uveljavljan zahtevek, ki je obsegal tudi vračilo plačane kupnine 369.600,00 SIT, saj je tožena stranka vtoževano terjatev v tem delu poravnala.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka in po povzemanju prvostopne odločitve in razlogov zanjo izpostavila, da se tudi sklicuje na določilo čl. 43 d Zakona o varstvu potrošnikov, ki v 2. tč. določa, da mora vračilo plačil podjetje opraviti takoj, ko je to mogoče, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu sporočila o odstopu od pogodbe. Če podjetje zamudi z vračilom plačil, mora potrošniku poleg zakonitih zamudnih obresti plačati še 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu. Navajala je, da zakon torej dopušča 15-dnevni rok za vračilo kupnine in se kot prvi dan zamude pri vračilu šteje 16. dan od datuma odstopa od pogodbe, kar bi v primeru tožnice pomenilo, da je datum odstopa od pogodbe – 16.09.2006, zadnji 15. dan za vračilo brez sankcij 30.09.2005 in je tako šele 01.10.2005 prvi dan zamude pri vračilu kupnine in bi tako prva obveznost zapadla v plačilo 30.10.2005, druga 29.11.2005, tretja 29.12.2005, četrta 28.01.2006 in peta 27.02.2006. Poudarila je še, da je podjetje L. d.o.o. v letu 2006 vrnilo strankam kupnine po storno pogodbah v višini približno 9,000.000,00 SIT in da v večini primerov s strankami dosežejo dogovor o vračilu zamudnih obresti, glede vračila desetin pa navajala, da če pride do zamude imajo stranke razumevanje, da so to nelogično visoki zneski, ki pri takem znesku vračil pomenijo, da se poseže globoko v finančno stabilnost podjetja, ki ne zmore vrniti tako visoko določenih zneskov kazni, zato večina strank želi, da se jim vrne njihova kupnina in zakonske zamudne obresti, desetine pa ne, čeprav so vsi dobro seznanjeni kaj jim po zakonu pripada. Navajala je, da je tudi Tržni inšpektorat v primeru tožnice izrekel toženi stranki globo (3,000.000,00 SIT za pravno osebo in 1,000.000,00 SIT za odgovorno osebo) in podala predlog, da se zadeva zaključi tako, da tožnici povrnejo še 100.000,00 SIT kot nadomestilo za zamudne obresti in desetine. Pritožnica je navajala še, da je tožnici bila vrnjena kupnina, da pa je res prišlo do zamude pri samem vračilu glavnice kupnine zaradi likvidnostnega položaja v podjetju, da pa ji podjetje še vedno ni vrnilo 1/10 kupnine za vsakih 30 dni zamude pri vračilu kupnine, zaradi česar je tudi izrazila obžalovanje in poudarila, da bi radi izpolnjevali obveznosti do strank čim bolje in hitro v primeru, da pride do odstopa od pogodbe o nakupu.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je delno utemeljena.

Upoštevaje II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za odločanje o zahtevku v tej pravdni zadevi predstavlja določilo čl. 43 d Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998, 10/2002 in 51/2004 ZVPot-B), ki v primeru potrošnikovega odstopa od pogodbe, v II. odst. določa dolžnost vračila plačil in določa, da mora podjetje vračilo plačil opraviti takoj, ko je to mogoče, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu sporočila o odstopu od pogodbe. Če podjetje zamudi z vračilom plačil, mora potrošniku poleg zakonitih zamudnih obresti plačati še 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu.

Pritožnica v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča o obstoju njene obveznosti, temelječe na določilu čl. 43d ZVPot-B, čeprav apelira na tožnico, da pri svoji terjatvi ne bi vztrajala, vendar pa pritožnica ne izpodbija ugotovitev, da ni pravočasno, po obvestilu tožnice o odstopu od pogodbe dne 16.09.2005, vrnila tožnici kot potrošnici plačane kupnine, ki je bila nesporno poravnana v višini 369.600,00 SIT, temveč jo je plačala šele tekom pravdnega postopka dne 07.09.2006. Pritožnica posebej nasprotuje odločitvi sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od posamezne 1/10 vplačane kupnine, ki znaša 36.940,00 SIT, kar pritožbeno ni sporno, saj je ocenila, da je njena zamuda z izpolnitvijo obveznosti (plačilom 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu) nastopila glede vsake 1/10 kasneje in sicer, glede na tožničin odstop od pogodbe dne 16.09.2006, po izteku 15-dnevnega roka za vračilo brez sankcije in bi tako prva obveznost zapadla 30.10.2005 in nato vsaka naslednja 30 dni kasneje.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je takšno stališče pritožnika materialnopravno pravilno. Iz II. odst. 43.d čl. ZVPot-B izhaja, da mora podjetje vračilo kupnine opraviti takoj, ko je to mogoče, najkasneje pa v 15 dneh, tako opredelitev takojšnje obveznosti vračila plačil predstavlja zapadlost terjatve v plačilo, pri tem pa zakon omogoča podjetju skrajni 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti, saj ga po izteku tega roka bremene še sankcije zamude, ki obsegajo plačilo zakonskih zamudnih obresti (čl. 374 in 378 Obligacijskega zakonika -OZ) in plačilo 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu. Glede na nesporne ugotovitve, da je tožnica podala izjavo o odstopu od pogodbe 16.09.2006, je tako slediti pritožbenim izvajanjem, da je dolžniška zamuda tožene stranke za izpolnitev obveznosti (vračilo plačane kupnine) nastopila 01.10.2006, podjetje pa jo je vrnilo šele 07.09.2006 in je torej z vračilom kupnine zamudilo, zato tožnici, glede na specialna določila ZVPot-B, ki jih je potrebno uporabiti, pripada še 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu. Glede zapadlosti in zamude s poravnavo posameznih desetin, ki so še vtoževane v tem postopku, pa je potrebno upoštevati 30-dnevni rok od nastanka zamude pri vračilu plačane kupnine in tako slediti pritožbenemu predlogu, da za prvo desetino v višini 36.940,00 SIT nastopijo posledice plačilne zamude (čl.299 v zvezi s čl. 378 OZ) z iztekom 30-dnevnega roka, torej 30.10.2005, druge desetine 29.11.2005, tretje desetine 29.12.2005, četrte desetine 28.01.2006 in pete desetine 27.02.2006 in tako šele od takrat dalje bremene toženo stranko tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih desetin plačane kupnine in je prvostopno sodišče tako, ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, nepravilno uporabilo materialnopravno določbo čl. 43 d ZVPot-B. Pritožbeno sodišče pa ni moglo slediti poravnalnemu predlogu pritožnika glede plačila 100.000,00 SIT tožnici v poravnavo celotne obveznosti, saj za to ni pristojno. Takšen poravnalni predlog lahko naslovi tožena stranka le na tožnico in z njo skuša doseči morebitni sporazum o poplačilu še sporne terjatve.

Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi in po ugotovitvi, da se prvostopnemu sodišču ni pripetila nobena kršitev, na katero je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), na podlagi 4. tč. I. odst. 358. čl. ZPP, spremenilo izpodbijano prvostopno odločbo v obrestnem delu , kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem še izpodbijanem delu pa jo je, na podlagi 353 ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.