Jedro

Če upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice iz prvega odstavka 299. člena, izločitvena pravica preneha le v primeru, če upravitelj v skladu s tem zakonom proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, s tem, da lahko upnik zahteva, da se mu plača znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu o zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani, XI Pg 671/2013 z dne 27.5.2013. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka pritožbenim navedbam nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka meša pojma „terjatev“ in „izločitvena pravica“, vendar to za odločitev ni bistvenega pomena. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožeča stranka 13. 7. 2012 v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila izločitveno pravico. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da določilo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, po katerem po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju, ne velja za zahtevke upnika za uveljavitev izločitvene pravice, razen če je upnik zamudil rok za prijavo te pravice. Ni sporno, da je tožeča stranka izločitveno pravico prijavila 13. 7. 2012, vendar to ne pomeni, da je njena prijava prepozna.

6. Upnik mora izločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 299. člena ZFPPIPP). Pravočasno prijavljena izločitvena pravica je ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice (prim. tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP). Toda, tudi v primeru, da upnik izločitvene pravice ne prijavi v 3-mesečnem roku, le-ta ne preneha (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP), preneha le ovira za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. To pomeni, da lahko upravitelj premoženje proda, ne pa tudi, da je izločitvena pravica prenehala.

7. Če upnik torej zamudi rok za prijavo izločitvene pravice iz prvega odstavka 299. člena, izločitvena pravica preneha le v primeru, če upravitelj v skladu s tem zakonom proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (četrti in peti odstavek 299. člena ZFPPIPP), s tem, da lahko upnik zahteva, da se mu plača znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (prim. I Cpg 596/2012). Iz podatkov v spisu ni razvidno (in tega tožena stranka tudi ne zatrjuje), da bi bilo premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, do dne, ko je tožeča stranka prijavila izločitveno pravico, prodano. Navedeno pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje (in nepravilno stališče pritožnika), da je tožeča stranka zaradi „zamude“ pri prijavi izločitvene pravice, le-to izgubila. Ker ni izgubila niti izločitvene pravice, niti pravice le-to uveljavljati, lahko v skladu s prvim odstavkom v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP predlaga tudi zavarovanje z začasno odredbo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške.

10. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.