Jedro

Delavec izostane iz dela iz upravičenih razlogov, če mu zdravstveno stanje ne dovoljuje prisotnosti na delu, oz. če je izostal z dela v dobri veri, da ima odobren bolniški stalež. Za odločitev o upravičenosti odsotnosti z dela je zato bistvena ugotovitev, ali je tožnica vedela, da za obdobje po 12.2.1999 nima več odobrenega bolniškega staleža oziroma ali je bila v tem času sploh zdravstveno sposobna svoje delo opravljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice po razveljavitvi odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni in zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi jo bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na delovno mesto administrator - telefonist v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da v spornem obdobju ni bila neopravičeno odsotna z dela. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj ni vpogledalo v zdravstveno kartoteko tožnice, opravilo uradnih poizvedb v Zdravstvenem domu Sladki Vrh, uradnih poizvedb v Splošni bolnišnici Maribor o tem, kdaj je bila po 12.2.1999 tožnica na terapijah v bolnišnici na oddelku za medicinsko rehabilitacijo in pri prim. dr. J. B., ni zaslišalo priče dr. B. F., ki je izrecno vztrajal pri tem, da je zdravljenje tožnice nujno in potrebno in da tožnica za delo po 12.2.1999 sploh ni bila zmožna, niti ni pribavilo izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke, poleg tega pa se o zgoraj predlaganih neizvedenih dokazih ni izjavilo. Sodišče je svojo odločitev neutemeljeno oprlo le na ugotovitev, da tožnici bolniškega staleža za nazaj ni bilo mogoče odobriti, ni pa upoštevalo, da tožnica zaradi zdravstvenega stanja ni bila sposobna za nobeno delo, da ni mogla priti na delo in da se zaradi psihičnega stanja ni zavedala posledic, ki v zvezi z opustitvijo zahteve za presojo mnenja zdravniške komisije zanjo lahko nastanejo, niti ni v tej smeri dopustilo in ne izvedlo nobenega dokaza.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je njegova odločitev vsaj preuranjena.

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Za takšen način prenehanja delovnega razmerja morata obstajati dva pogoja in sicer neupravičena odsotnost z dela pet delovnih dni zaporedoma in dejstvo, da se delavec na delo ni vrnil. Ker dejstvo vrnitve na delo v dosedanjem postopku ni bilo sporno, je potrebno ugotoviti, ali je tožnica v kritičnem obdobju izostala z dela upravičeno ali neopravičeno. Delavec izostane iz dela iz upravičenih razlogov, če mu njegovo zdravstveno stanje ne dovoljuje prisotnosti na delu, poleg tega pa tudi v primeru, če je izostal z dela v dobri veri, da ima odobren bolniški stalež. Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča za rešitev sporne zadeve bistvena ugotovitev, ali je tožnica vedela, da za obdobje po 12.2.1999 nima več odobrenega bolniškega staleža oziroma ali je bila v obdobju po 12.2.1999 sploh sposobna biti prisotna na delu in svoje delo opravljati.

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila tožnica že ob obisku pri dr. T. seznanjena z dejstvom, da ji novega bolniškega staleža do odločitve zdravniške komisije I. stopnje ni mogoče na novo odpreti. Po stališču pritožbenega sodišča iz izpovedbe navedene priče ne izhaja, da bi tožnico s tem dejstvom seznanila oziroma, da bi ji pojasnila, da bolniškega staleža po 12.2.1999 nima več odobrenega, zaradi česar bi morala nadaljevati z delom pri toženi stranki. Iz spisovne dokumentacije je nadalje razbrati, da je tožnica tekom postopka zatrjevala, da za delo po 12.2.1999 zaradi zdravstvenih težav ni bila sposobna (na njeno nesposobnost za delo zaradi zdravstvenih težav nakazuje tudi izpovedba priče dr. F. B. in izvid zdravniškega pregleda z dne 19.4.1999 dr. B. F. - A 4), sodišče prve stopnje pa teh trditev tožnice, ki jih je utemeljevala z določenimi dokaznimi predlogi, ni preizkusilo, niti se do njih ni opredelilo.

Ker sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, ali je tožnica vedela, da nima odobrenega bolniškega staleža in ali je bila v obdobju po 12.2.1999 iz zdravstvenih razlogov nesposobna za delo pri toženi stranki, je glede upravičenosti tožničinega izostanka z dela po 12.2.1999 dejansko stanje nepopolno ugotovilo. K temu sodišče dodaja, da je iz izpovedb zaslišanih prič (še posebej iz izpovedbe dr. F. B.) mogoče zaključiti, da tožnici bolniški stalež ni bil odobren zaradi administrativnih ovir in ne zaradi ugotovitev, da je po 12.2.1999 sposobna za opravljanje njenega dela. V postopku prav tako ni bilo ugotovljeno, ali je zdravniška komisija tožnici zaključila bolniški stalež z 12.2.1999 tudi ob upoštevanju zdravstvenih težav, zaradi katerih je tožnica 15.2.1999 obiskala svojo lečečo zdravnico. Z ozirom na navedeno je potrebno ugotoviti, da se sodišče v dosedanjem postopku ni ukvarjalo z ugotovitvijo razlogov, zaradi katerih se tožnica po 12.2.1999 ni vrnila na delo k toženi stranki.

Z ozirom na navedeno je bilo potrebno na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju dokaznih predlogov strank (zaslišanje tožnice, podrobnejše zaslišanje prič dr. T. in dr. F. B., ...) ugotoviti, če je tožnica vedela za dejstvo, da bolniškega staleža po 12.2.1999 ni imela odobrenega oziroma iz kakšnih razlogov na delo po navedenem datumu k toženi stranki ni več prišla. Kolikor bi po izvedenih dokazih ugotovilo, da je z dela po 12.2.1999 izostala zaradi prepričanja, da ima odobren bolniški stalež oz. da je izostala z dela zaradi zdravstvenih težav, ki so bile takšne narave, da ni bila sposobna za delo pri toženi stranki, bi to lahko pomenilo opravičljiv razlog za njeno odsotnost z dela. Ko bo sodišče prve stopnje razčistilo sporna vprašanja v smislu zgoraj navedenega, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku in o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.