Jedro

Odločilno v spornem pravnem razmerju je, da sta bila naročitelj (tožnik) in dejanski posrednik V. Š. družbenika družbe civilnega prava, zato ni šlo za običajno tristransko razmerje pri posredniški pogodbi (813. člen ZOR) naročitelj – posrednik – tretja oseba. Iz tega razloga se ni mogoče strinjati z ugovorom, da bi moralo biti pooblastilo tožnika za sprejem kupnine V. Š. pisno. V konkretnem primeru pa posrednikova (V. Š.) pravica do prejema kupnine ne izhaja iz posredniške pogodbe, temveč iz pooblastila družbenika – tožnika, danega drugemu družbeniku – V. Š. Za to pooblastilo družbeniku se obličnost ne zahteva.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2000 do plačila in odločilo o pravdnih stroških. Pravno razmerje med tožnikom in V. Š. je kvalificiralo kot ustno družbeno pogodbo. Ocenilo je, da je Š. v razmerju do tožencev deloval kot družbenik družbe civilnega prava, pri čemer je dejstvo, da je pogodbeno delal za nepremičninsko agencijo, le izkoristil za lažje posredovanje med pravdnimi strankami in s tem uresničitev prispevka, za katerega se je zavezal po družbeni pogodbi. Denar od tožencev, ki sta kupnino poravnala, je bil v svojstvu pooblaščenca družbene skupnosti pooblaščen sprejeti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz odgovora na tožbo ne izhaja, naj bi tožnik in priča V. Š. v razmerju do tožencev nastopala kot družbenika, niti da naj bi bil Š. veljavni pooblaščenec za prejem kupnine. Do konca prvega naroka za glavno obravnavo toženca nista podala dejanskih navedb v smeri ustanovitve družbe civilnega prava med tožnikom in V. Š. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča glede potrdil o plačilu kupnine, na katerih je kot prejemnik plačila podpisana agencija oziroma samostojna podjetnica D. P., niti glede objave oglasa v časopisu Večer, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženca sta svojo dejansko podlago spremenila šele v četrti pripravljalni vlogi. Če bi toženca že v trenutku plačila kupnine vedela za obstoj družbene pogodbe, bi to vsekakor navedla v odgovoru na tožbo. Za prejem kupnine zakon predvideva pisnost pooblastila, izdanega posredniku. Pravilo § 1230 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) določa, da ima pri družbenih terjatvah vsak član pravico do plačila le za svoj delež. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je sodbo oprlo na izpovedbe dveh prič, ki ju je zaslišalo zunaj glavne obravnave. Poleg tega je njuno izpovedbo v razlogih sodbe tako spremenilo, da se ne sklada z zapisnikom o njuni izpovedbi. Priča S. F. je bila predlagana že po končanem prvem naroku za glavno obravnavo. Nenavadno je, da sodišče verjame priči Š., ki je v kazenskem postopku, toženca pa zasliši na koncu glavne obravnave, s čimer jima je omogočilo, da sta svoje izjave prilagodila poteku postopka. Sodišče druge stopnje na precej tožnikovih pritožbenih ugovorov ni odgovorilo. Š. ni izpovedal, da bi bil prisoten ob dogovoru med dolžnikoma in upnikom o izpolnitvi njemu kot tretjemu, temveč, da naj bi obstajal ustni dogovor med njim in tožnikom, naj on prevzame kupnino. Nižji sodišči sta njegovo izpovedbo napačno povzeli, kar je ponovno absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne gre za nikakršen izjemen primer, ampak za čisto posredniško razmerje na podlagi 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zato bi bilo treba uporabiti 815. člen ZOR. Tudi če bi v resnici šlo za imovinsko skupnost po § 1175 ODZ, bi imel Š. pravico do sprejema kupnine le za svoj „delež“. Predvsem pa pravni institut družbene pogodbe civilnega prava lahko ureja samo notranje razmerje med družbeniki, razmerje do tretjih oseb pa urejajo druga pravna pravila, v konkretnem primeru so to pravila o posredniški pogodbi. Ob interpretaciji sodišča druge stopnje, da je veljavno tudi ustno pooblastilo za prejem kupnine, ni jasno, zakaj je bilo sodelovanje posredniške agencije sploh potrebno.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene prvine, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje sestavljajo dejansko podlago spora v tej pravdni zadevi, so naslednje: tožnik je na podlagi ustnega dogovora poslovno sodeloval z V. Š. tako, da se je Š. zavezal najti stanovanjsko hišo, denar za njen nakup pa je dal tožnik; po obnovi hiše (denar je prispeval tožnik, Š. pa je vodil organizacijo obnove) sta hišo prodala po višji ceni; v konkretnem primeru so pravdne stranke sklenile prodajno pogodbo za ceno 57.000,00 DEM; toženca kot kupca sta kupnino v celoti poravnala – delno (3,000.000 SIT) sta jo na podlagi ustnega tožnikovega pooblastila izročila Š.; Š. denarja tožniku ni izročil; Š. je sicer v spornem obdobju kot agent delal za nepremičninsko agencijo, preko katere sta toženca kupila hišo, dejansko pa je posel vodil samostojno; vloga agencije je bila le izvajanje prepisov nepremičnin.

Glede revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka

7. Najprej je treba zavrniti v reviziji večkrat ponovljeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta bistvena kršitev ima izrazito funkcionalen značaj in je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Tožeča stranka zato ne more uspeti z ugovorom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrdil o plačilu kupnine, do objave oglasa v časopisu Večer in o tožnikovi trditvi, da je bil v času, ko naj bi tožencema naročil, naj kupnino izročita Š., v službi, zaradi česar naj v sodbi ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Očitno neutemeljeno je tudi uveljavljanje tako imenovane protispisnosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je napačno povzelo izpovedi prič D. P. in S. F. ter V. Š. Protispisnost obstaja le, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Česa takega sodišče prve stopnje ni storilo oziroma tožnik v reviziji niti ne konkretizira, v katerih točkah naj bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov. Postopkovne kršitve ni, če sodišče listine ali zapisnike napačno dokazno tolmači, če se na listino sploh ne sklicuje, ali če določeno dejstvo ugotovi drugače, kot to o njem izhaja iz listine ali je izpovedovala stranka. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki, četudi je nepravilna, ne pomeni protispisnosti. Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja ne more prerasti v postopkovno kršitev, omenjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka končno ni mogoče utemeljevati z nasprotjem med izpovedjo stranke v pravdnem in kazenskem postopku.

8. Kar zadeva zatrjevane napake v sestavi sodbe sodišča druge stopnje, je treba poudariti, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižje od standardov obrazloženosti odločb prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je v tej pravdi zavzelo stališče o bistvenem vprašanju, to je, kakšna je bila pravna narava razmerja med tožnikom in V. Š. Pritožbeni ugovor, da je bila tožena stranka glede navajanja dejstev v zvezi z obstojem družbene pogodbe prekludirana, je jasno in argumentirano zavrnilo.

9. Revizijsko sodišče povzema, da sta sodišče in pravdni stranki v tej fazi postopka vezani na dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neupoštevni so vsi ugovori, s katerimi skuša tožeča stranka kakorkoli spremeniti, relativizirati ali obiti dejstva, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje sprejeli kot del dejanske podlage sodbe (poleg že omenjenih so to na primer revizijske trditve, ki skušajo omajati verodostojnost priče V. Š. in tožencev ob hkratnem poudarjanju tožnikovega dobrovernega in zakonitega ravnanja).

10. Ni res, da tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, da sta tožnik in Š. v razmerju do tožencev nastopala kot družbenika in da je imel Š. veljavno pooblastilo za sprejem kupnine. Trditev o drugem dejstvu, to je o pooblastilu za celoten postopek prodaje in prejem kupnine, je tožena stranka postavila že v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2002 (tretja stran vloge, listovna številka 25). Do konca prvega naroka je navedla tudi zadostno trditveno podlago glede obstoja družbene pogodbe med V. Š. in tožnikom in zadostila trditvenemu bremenu glede dejstev, ki utemeljujejo ugovor prenehanja terjatve z izpolnitvijo obveznosti. Tako je navedla, da je plačala celotno kupnino, in sicer pravi osebi – V. Š., ki je bil za sprejem kupnine ne samo pooblaščen, ampak je bil s tožnikom in nepremičninsko agencijo tudi v poslovni povezavi. V odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi je tako na primer zapisala, da je bilo tožencema večkrat rečeno, da „tožnik, Š. in nepremičninska agencija hišo prodajajo skupaj in da so jo tudi kupili skupaj“ in da „jima je tožnik ob vsakem obisku zagotavljal, da je Š. njegov osebni prijatelj in da je v celoti seznanjen z dogovorom o ari“. Mogoče je torej skleniti, da trditveno gradivo tožene stranke vsebuje zadosten sklop dejstev, ki imajo za posledico prenehanje tožnikove pravice (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). Tožencu pa ni treba navesti, katera je tista pravna norma, ki določa uveljavljano pravno posledico (prenehanje obveznosti).

11. Ravnanje sodišča, ki je 9. 1. 2003 dve priči zaslišalo zunaj glavne obravnave, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav se pravica do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP) nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz pravice do izjave med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja, kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje izpovedi prič D. P. in S. F. prebralo na naslednjem naroku, čemur tožeča stranka ni oporekala. Glede priče S. F. je treba zavrniti tudi revizijski očitek, da je bila tožena stranka glede tega dokaznega predloga prekludirana (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka je zaslišanje priče predlagala pravočasno, to je 9. 1. 2003, kajti prvi narok za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje opravilo šele 27. 3. 2003. Glede revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava

12. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Odločilno v spornem pravnem razmerju je, da sta bila naročitelj (tožnik) in dejanski posrednik V. Š. družbenika družbe civilnega prava, zato ni šlo za običajno tristransko razmerje pri posredniški pogodbi (813. člen ZOR) naročitelj – posrednik – tretja oseba. Iz tega razloga se ni mogoče strinjati z ugovorom v reviziji, da bi moralo biti pooblastilo tožnika za sprejem kupnine V. Š. pisno. Pisno pooblastilo za sprejem izpolnitve iz pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo v imenu in za račun naročitelja je pri posredniški pogodbi potrebno zaradi varstva naročitelja (815. člen ZOR), saj presega meje posredovanja, pri katerem posrednik sicer ne deluje v imenu in za račun naročitelja. V konkretnem primeru pa posrednikova (Š.) pravica do prejema kupnine ne izhaja iz posredniške pogodbe, temveč iz pooblastila družbenika – tožnika, danega drugemu družbeniku – V. Š. Za to pooblastilo družbeniku, ki je v okviru izvrševanja poslov družbe tudi predvideno v § 1190 ODZ, se obličnost ne zahteva. Po določbi 90. člena ZOR se obličnost pooblastila veže na zakonsko predpisano obliko za pogodbo, v zvezi s katero je pooblastilo dano. Ker družbena pogodba po ODZ (enako sedaj določa Obligacijski zakonik) ni oblična pogodba, ni potrebno, da bi bilo pooblastilo za izvršitev posla družbe pisno. Iz povedanega jasno izhaja, da je neutemeljen tudi očitek, da lahko pri terjatvah družbe civilnega prava vsak družbenik uveljavlja le toliko, kolikor odpade nanj (§ 1203 ODZ). ODZ sicer res določa, da lahko vsak družbenik uveljavlja le delež družbenih terjatev, ki odpade nanj, vendar to ne izključuje pooblastila za sprejem celotne kupnine (§ 1190 ODZ).

13. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).