Jedro

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov ne izhaja, da so se v postopku odločanja ugotavljale okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se je prosilec BPP v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese. Tožena stranka namreč ni navedla nobenih okoliščin, povezanih z njegovo osebnostjo, ocenila pa tudi ni vpliva nekajmesečnega bivanja v komuni, zaradi odvajanja od drog.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 653/2012 z dne 12. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR-ov, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki teče pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. I K 49781/2012, ki jo potrebuje za pravno svetovanje in zastopanje v postopku, nujno pa za sestavo ugovora zoper obtožbo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pri Okrožnem sodišču v Kopru, na podlagi neposredne obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. št. KT (1)607/12 so/mr z dne 28. 9. 2012, zoper tožečo stranko v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavek 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V obtožnici je tožeči stranki očitano, da je z namenom, da bi si protipravno prilastila tuje premične stvari, s premagovanjem prišla v tuj zaprt prostor s tem, da je dne 11. 6. 2012 skozi okno, ki je bilo od tal dvignjeno 85 cm splezala v spalnico hiše na naslovu ... in jo preiskala z namenom, da si prilasti vrednejše stvari in denar, ker pa ni ničesar našla, ni ničesar vzela ter hišo zapustila, torej je naklepno kaznivo dejanje začela izvrševati, pa ga ni dokončala.

Tožena stranka ocenjuje, da je predmetna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, neutemeljena. V obravnavanem primeru se, kot že navedeno, tožeči stranki očita kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 205. čl. KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let. Ne glede na težo kaznivega dejanja, pa ocenjuje (ob dejstvu, da državni tožilec vloži obtožnico brez preiskave, kar lahko stori, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo), da v predmetnem postopku ne gre za obravnavanje zapletenih vprašanj dejanskega stanja, kot tudi ne pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožeča stranka pomoč strokovne obrambe. Za razjasnitev dejanskega stanja je tožilstvo namreč predlagalo zaslišanje štirih prič ter vpogled v zapisnik o sprejemu ovadbe, o ogledu kraja dejanja in vpogled v IKE. V zvezi z osebnostjo tožeče stranke pa jo ocenjuje, da kazenska zadeva, za katero je vložila prošnjo za BPP ni takšna, da ta sama ne bi mogla podati svojega zagovora, prav tako pa iz drugih spisovnih podatkov ne izhaja, da so podane posebne osebne lastnosti tožeče stranke, ki bi utemeljevale dodelitev BPP. Nenazadnje sodišče v kazenskem postopku ugotavlja tudi dejstva in izvaja dokaze, ki so obdolžencu v korist (tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo nepravilno uporabljeno materialno pravo in nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V nadaljevanju navaja, da je prava neuka stranka, ima dokončano zgolj srednjo poklicno mesarsko šolo, pred prostovoljnim odhodom na dolgotrajno rehabilitacijo v komuno julija 2012 pa je bila zaposlena kot voznik kombija. V kazenskem postopku ji nasproti stoji okrožni državni tožilec kot specialist kazenskega prava, zato ni mogoče govoriti o enakosti orožij. Z zavrnitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči so ji bila kršena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, kršen pa je tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin, po katerem ima vsakdo pravico, da se mu omogoči zagovornik brezplačno, če to zahteva interes pravičnosti. Ker je tožena stranka ni pritegnila v postopek in ni bila zaslišana, je posledično pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni ugotovila subjektivnih okoliščin na njeni stranki pa tudi kazenskega spisa ni pribavila. Samo načelo in dubio pro reo, na katerega se tožena stranka sklicuje pa še ne zagotavlja enakosti orožij in s tem poštenega kazenskega postopka. Iz obrazložitve tudi ni razvidno kako je tožena stranka prišla do zaključka, da pri njej niso podane take osebnostne lastnosti, ki bi utemeljevale dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker se torej izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je že iz tega razloga nezakonita. Poleg povedanega tudi ne drži, da v navedenem kazenskem postopku ne gre za obravnavanje zapletenih vprašanj dejanskega stanja, kot tudi ne pravno zapletenih vprašanj. Tako bi bilo treba v kazenskem postopku ugotoviti ali je podana prava kvalifikacija kaznivega dejanja, vprašanje morebitne njene neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, vprašanje nedovoljenosti dokazov, verodostojnosti prič ter kako je okoliščina, da je bila v času storitve dejanja odvisnik, vplivala na domneve oškodovancev in policije, ki so skoraj vsako protipravno dejanje na območju Zagorja in okolice avtomatično „pripisali“ njej. Tudi če bi se ji dokazala krivda pa gre za pomembna vprašanja v zvezi z olajševalnimi okoliščinami in drugimi okoliščinami, pomembnimi za odmero kazenske sankcije. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Namen dodelitve brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, pa je med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka možnost brezplačne pravne pomoči zlorablja, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločba temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera, dodelitev brezplačne pravne pomoči ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Pri pojmu pravičnosti se tožena stranka sklicuje na sodno prakso, po kateri je treba pri odločanju upoštevati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Tožena stranka nadaljuje, da v predmetni kazenski zadevi ne gre za obravnavanje zapletenih vprašanj dejanskega stanja, kot tudi ne pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožeča stranka pomoč strokovne obrambe. V zvezi s presojo osebnosti tožeče stranke pa ocenjuje, da kazenska zadeva, za katero je tožeča stranka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni takšna, da tožeča stranka ne bi mogla sama podati zagovora.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve ter je pri svojem zaključku upoštevala predvsem, da ne gre za obravnavo zapletenih vprašanj dejanskega stanja in tudi ne pravno zapletenih vprašanj. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, kako je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala osebnost tožeče stranke, saj ni navedla nobenih okoliščin, ki bi bile povezane z njeno osebnostjo. Še posebej ni ocenila vpliva na njeno osebnost, njeno nekajmesečno bivanje v komuni zaradi odvajanja od drog. Tudi sicer iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov ne izhaja, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se je tožeča stranka v kazenskem postopku sposobna sama zagovarjati in braniti svoje interese.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu za brezplačno pravno pomoč v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba presoditi ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma natančneje ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči v obravnavanem primeru v skladu z načelom pravičnosti, upravičena in tudi pri tem ugotoviti okoliščine, ki se nanašajo na osebnost tožeče stranke, vključno s presojo njenih navedb.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).