Jedro

Ker tožena stranka ni pojasnila, kako poteka izvršba za odstranitev nelegalno zgrajene strehe s stanovanjske hiše, pri čemer je preostali del hiše legalno zgrajen in v funkciji izvršba, je sodišče pravilno sklepalo, da je treba pri tem spoštovati pravila gradbene stroke.

V primeru, ko gre za ohranitev legalno zgrajenega dela stavbe je potrebna tudi zaščita dela objekta, ki je bil legalno zgrajen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da pravilno glasi: „vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“ V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 6.489,91 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 05. 2007 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V 3. točki pa je naložilo toženi stranki plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke in sicer 3.726,06 EUR s pripadki.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe in v delu o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 339. čl. ZPP. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, zlasti z zapisnikom o upravni izvršbi z dne 06. 12. 2006 in pripombami tožene stranke na izvedeniško mnenje izvedenca A. B. Gre za 14. in 15. točko 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče ni pravilno ugotovilo soprispevka tožnika k nastali škodi. Spregledalo je trditve tožene stranke ter zapisnik 06. 12. 2006 na strani 4 iz katerega izhaja, da je tožnik sam predlagal, da se odstranjeni material nelegalno zgrajenega ostrešja odlaga na med etažno konstrukcijo in s tem je prevzel odgovornost za morebitno škodo zaradi preobremenitve stropa, nase. To je sodišče spregledalo. Ni uporabilo določbe 1. odst. 140. čl. OZ. O tem ni dokazne ocene. Ni ugotovilo resničnega vzroka škode v obliki uničevanja sten, parketa in stropa ter fasade. Sodišče sicer napiše na 9. strani, da ni našlo aktivnih dolžnostnih ravnanj k objektu po odstranjeni strehi v izvršbi in zato ni soprispevka. Vse je naprtilo izpolnitvenim pomočnikom tožene stranke. V konkretnem primeru pa bi se tožnika kot dobra skrbnika lahko izognila škodi tako, da bi že v času med izdano odločbo v letu 2005 in izdanim sklepom o dovolitvi izvršbi, sama porušila streho ali pridobila dovoljenje za rekonstrukcijo strehe, ne pa sedem dni po končani upravni izvršbi kot to izhaja iz zapisnika z dne 13. 12. 2006. Sodišče sledi le tožnici, da so delavci tožene stranke neskrbno odstranjevali ostanke zgrajene strehe in da je zato nastala škoda. S podpisom zapisnika 06. 12. 2006 je tožnik sam prevzel soprispevek k bodoči škodi. Za škodo zaradi zalitja vode ob obilnem dežju pa je kriv tožnik, ki je sploh pričel z nelegalno konstrukcijo strehe in s tem protipravno ravnal in s tem je bila vnaprej izključena odškodninska odgovornost organov tožene stranke in njenih izpolnitvenih pomočnikov. Zmotno je ugotovil izvedenec, da je odgovornost za nastalo pri izvajalcu rešitvenih del, ne pa pri tožniku. Tožena stranka je morala ukrepati v primeru nelegalne gradnje in izdalo odločbo na podlagi 132. čl. ZGO-1 za odstranitev objekta in vzpostavitev v prejšnje stanje. Pritožnik se ni držal dodatnega roka in ni tega naredil sam. Dolžnik inšpekcijskega organa je, izključno izvršiti ukrep iz odločbe. Kljub temu je pooblaščeni izvajalec tožene stranke izvedel provizorično pokrivanje preostalega dela objekta v duhu dodatne skrbnosti dobrega gospodarja. Več dni po končani izvršbi ni nastala škoda na objektu. Ko je bila končana izvršba, je bilo dovolj poskrbljeno za preostale dele. Ker tožnik ni zaščitil svoje imenovine, je ravnal malomarno in tega ni mogoče naprtiti upravnemu organu, ki je izvrševal ukrep iz odločbe. Če ne bi protipravno gradil, škode ne bi bilo. Tožnik pa je tudi sodeloval z napotki, željami in navodili in je zato v smislu 1. odst. 140. čl. OZ sam kriv. Sodba ne vsebuje sklepov glede obstoja vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti civilnega delikta. Varovanje legalnega dela objekta pred neprilikami, ni dolžnost upravnega organa ter njenih pomočnikov, še zlasti nedefinirani čas po končani izvršbi. Vsaka izvedba trajne zaščitne konstrukcije zavarovanja premoženja, bi bila nezakonita prekoračitev pristojnosti. Takšne odločbe bi bila tudi nevaren precedens bodočim kršiteljem ZGO-1. Tudi izvedenec A. B. ni prepričal tožene stranke o malomarnem in nestrokovnem delu delavcev podjetja S. B. Meni, da so delali skrbno in v skladu s pravili stroke. Dodatno škoda nastane pri odstranjevanju nelegalnih gradenj. Izvajalci so s folijo pravilno in v skladu z zakonskimi pooblastili zaščitili zgolj tisti del strehe, ki so ga bili dolžni odstraniti. Prisotni izvajalec tožene stranke je bila samo do zaključka izvršba in le do tedaj je izvajalec moral delati v skladu s pravili in skrbnostjo dobrega gospodarja. Ugovarja višini prisojene škode. Tožeča stranka ni podala računov. Tožena pa se ni strinjala z ugotovitvami izvedenca A. B., kar je navedla v vlogi z dne 01. 09. 2010, kjer je podala pripombe, zakaj jekleni profili iz strešne konstrukcije niso bili odstranjeni, saj so preko njih izvajalci tožene stranke položili lesene lege, po katerih so hodili, da ne bi prišlo do udrtja. Sodišče pa sledi tožničini izpovedbi, da so delavci tožene stranke delali kot orkan in hodili po nezaščitenem stropu. Sodišče ne pojasni, zakaj ni sledilo pričam tožene stranke. Predlagala je tožena stranka novega izvedenca v pripravljalnih vlogah in na zadnjem naroku ob zaslišanju izvedenca, vendar sodišče novega izvedenca ni postavilo. Izvedenec pa je izračunal škodo, ne da bi to tožniki tudi dejansko plačevali povečane stroške ogrevanja, elektrike, slikopleskarska dela in podobno. Gre za hipotetično škodo. V primeru, če bi nekdo sam pleskal in rekonstruiral strop, ne bi bil upravičen do plačila DDV-ja. Tožniki niso podali računov. Tožniki niso dokazali škode. Izpodbija sklep o stroških, saj ne razpolaga s priglašenim stroškovnikom. Ugovarjanjem stroškov in za sestavo odškodninskega zahtevka in predpravnega izvedeniškega mnenja, saj ga sodišče ni upoštevalo. Tožeča stranka ni upravičena do nobenih stroškov, zlasti ne do predsodnih. Predlaga, da se toženi stranki priznajo stroški.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je v konkretnem primeru tožena stranka opravila izvršbo po drugih osebah po določbah 297. čl. Zakona o upravnem postopku. Sama izvršba je bila potrebna, saj tožnik kot zavezanec iz odločbe z dne 09. 11. 2005, ki je pravnomočna in izvršljiva, ni odstranil novo zgrajenega dela nad stropom nad pritličjem objekta v opisanem obsegu v točki 2 in vzpostavil stanje na lastne stroške. V 3. točki odločbe je bil opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. Za opravo izvršbe po drugih osebah je tožena stranka najela Gradbeno podjetje S. B. po 297. čl. ZUP-a, saj se izvršilno dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je po 1. odst. 297. čl. ZUP treba na to opozoriti in to iz odločbe izhaja.

6. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je izvajalec del rušitev opravil v nasprotju s pravili gradbene stroke. Za pritožbo je za nepravnomočni del te sodbe še pomembno, da je tožeča stranka zatrjevala podlago: da je izvajalec odstranjeni material zmetal na nenosilni strop spodnjega stanovanjskega dela hiše ter tako ta odpadni material s tisočimi štrlečimi žeblji pokril s PVC folijo, ki naj bi varovala hišo pred napovedanimi padavinami. Trdil je, da je tudi nestrokovno položena PVC folija bila neustrezna zaščita pred vdorom vode v hišo, saj je šlo za zimski čas. Obilne padavine so bile 08. in 09. 12.2006, folija je bila raztrgana in tako večina deževnice je stekla v stanovanjski del pritlične hiše. Škodo je tožeča stranka opisala v tožbi. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da izvršba ne sme povzročati dodatne nepotrebne škode. Tožena stranka pa je trdila, da je bila izvršba opravljena v skladu s predpisi in da bi predvsem moral tožnik opraviti izvršbo sam in se s tem izogniti škodi. Izvršba je bila opravljena pod vodstvom inšpektorja, delalo pa je podjetje, registrirano za gradbeno dejavnost. Ugovarjala je tudi, da je tožnik izvršbo prekinil sam z izjavo, da bo zid strokovno odstranil sam in če mu je po tem datumu nastala škoda, odgovarja sam.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri odločanju na pravno podlago in sicer: 26. člen Ustave RS, 148. čl. OZ, in 131. čl. OZ. Pri tem se je pravilno postavilo na stališče, da je treba izhajati iz konkretnega primera, ko gre za odstranitev nelegalno zgrajene strehe s stanovanjske hiše, pri čemer je preostali del hiše legalno zgrajen in v funkciji. Ker tožena stranka ni pojasnila, kako poteka takšna izvršba, je sodišče pravilno sklepalo, da je treba pri tem spoštovati pravila gradbene stroke. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da gre za izvršbo po 1. odst. 297. čl. ZUP, ki med drugim določa, da zavezanec mora biti na to opozorjen in da bo nosil stroške. Določba 285. čl. ZUP pa pravi, če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendar doseže namen izvršbe. Po 1. odst. citiranega zakona se tako ohranja načelo smotrnosti izvršilnih sredstev in načelo socialne zaščite zavezanca. Vendar ZUP ali kakšen podzakonski akt ne ureja primera rušenja dela objekta, ko je preostali del legalno zgrajen. Zato odgovor na to vprašanje lahko poda le izvedenec gradbene stroke in je sodišče prve stopnje pravilno postavilo izvedenca gradbene stroke, ki je, v izvedeniškem mnenju z dvema dopolnitvama in neposrednim zaslišanjem pojasnil, kako bi moralo strokovno biti izvedeno rušenje naloženega dela strehe. Izvedenec je ugotovil, da je bilo to neprimerno in nestrokovno izvedeno rušenje z dodatno obremenitvijo stropa nad pritličjem in da je do škode prišlo zlasti in predvsem zaradi zamakanja meteornih vod. Do tega pa je prišlo zaradi nepravilne zaščite objekta po odstranjeni strehi (dokazna ocena na strani 7 do 9 sodbe). S to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja.

8. Ker je sodišče ugotovilo, da so delavci podjetja, katerega je najela tožena stranka in tudi nadzorovala inšpektorica nestrokovno opravili v ugotovljenem obsegu naložitev stvari na strop in zlasti nepravilno zaščitili objekt s PVC folijo, zaradi česar je v času od 08. do 09. 12. obilno deževje z vetrom povzročilo zamakanje, ki je povzročilo škodo, je podana protipravnost tožene stranke. Taka vrsta krivde, ki izhaja iz napačnega poteka gradbenih del, ki jih je naročila in nakazovala tožena stranka, je dovolj za nastanek odškodninske odgovornosti.

9. Tožena stranka v pritožbi trdi in prvič navaja kot novoto, da ni bila dolžna zaščiti objekta s PVC folijo. Pritožbeno sodišče nato ugotavlja, da je pooblaščeni izvajalec, ki ga je nadzorovala inšpektorica, ta dela opravil. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravilna izvršba v takem primeru, ko gre za delno legalni objekt, ki ostane v funkciji, takšna, kot jo je opisal izvedenec. Ta je tudi ugotovil, da so bila predmetna dela potrebna zaradi morebitnega zamakanja meteornih vod. Tožena stranka trdi in v tem delu ji pritožbeno sodišče pritrjuje, le izvršiti izvršbo gradbenega inšpektorja, ki poteka po uradni dolžnosti. Odstranitev objekta zahteva javna korist in izvršba se opravi po uradni dolžnosti (prim. sodbo VS SRS, št. U 139/82 z dne 08. 06. 1982). Zato ne more tožena stranka arbitrarno čakati na poletni čas. Ker pa opravi izvršbo po uradni dolžnosti, je v primeru, ko gre za ohranitev legalno zgrajenega dela stavbe, po ugotovitvah izvedenca, potrebna tudi zaščita. Vendar je tožena stranka odredila in nadzorovala izvršbo, zato je odgovorna za pravilno izpeljavo gradbenih del in zaščite. Izvedenec pa je tudi ugotovil, kako je nastala škoda.

10. Pritožbeno sodišče pa le odgovarja pritožniku na pravno stališče o tem, da zaščita objekta ni dolžnost tožene stranke in da je delo tožene stranke prenehalo, ko je bila opravljena odstranitev strehe v obsegu, ki jo določa izrek odločbe. Če bi bilo to stališče pravilno, da v takšnem primeru delnega rušenja lahko tožena stranka le poruši objekt in ga pusti popolnoma nezaščitenega, tedaj je tožena stranka opravila delo tožeče stranke. Vendar tudi za opravljanje tujega posla si mora poslovodja brez naročila zgledovati po standardih dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja in jamči za nastalo škodo (201. čl. OZ). Drugih ugovorov pa tožena stranka v zvezi s tem ni substancirala. Pač pa je trdila, in v pritožbi to ponavlja, da je bil tožnik sam kriv, ker ni izpolnil pravnomočne izvršljive odločbe. Zato je bila izvršba po drugi osebi nujna in zakonita, vendar se tožena stranka s tem ne razbremeni odgovornosti, da opravi izvršbo strokovno pravilno in brez nepotrebne škode. Tožena stranka je še trdila in to ponavlja v pritožbi, da je tožnik sam povzročil škodo, ko je zahteval, da se material zloži nad strop. Meni, da sodišče v sodbi ni ocenilo listine, in sicer zapisnika z dne 06. 12. 2006. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje to štelo za pravno nerelevantno, saj je sodišče na podlagi pojasnil izvedenca B. ugotovilo, da so bila predmetna dela, ki so predmet pravno priznane škode, potrebna zaradi zamakanja meteornih vod, do česar je prišlo zaradi nepravilne zaščite objekta po odstranjeni strehi in ne toliko zaradi napačno odloženega materiala na stropu. Ker je sodišče štelo za pravno odločilno in dokazno napačno zaščito objekta oziroma je škoda nastala zaradi vzroka, kateri je gotovo dokazan, ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo dejstva na podlagi izvedeniškega mnenja; izvedenec pa na podlagi fotografij iz časa škode, da so delavci hodili po stropu, da je bilo rušenje opravljeno na nepravilni način. Izvedenec je pojasnil, kako bi morali to opraviti (ugotovitve na 8. strani sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da za škodo ni odgovorna in pri tem je pojasnilo, da ni zadostovala izpovedba priče A. L. in I. P., ampak je sodišče sledilo izvedencu gradbene stroke. Priči sta namreč trdili, da je potekalo rušenje strokovno pravilno in v tem delu je izvedenec pojasnil, zakaj to ni bilo strokovno oziroma kako bi moralo biti pravilno, da škoda ne bi nastala. Zato tudi v tem delu ni očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, smiselno iz 8. točke 2. odst. 329. čl. ZPP.

11. Pritožba še graja postopek sodišča prve stopnje, da ni dovolilo novega izvedenca. Trdi, da je to zahtevala v pripravljalnih vlogah in na zadnji obravnavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil izvedenec celo zaslišan na zadnjem naroku, pa vendar na zapisniku ni zahteve tožene stranke, da sodišče postavi novega izvedenca in kaj naj bi ta povedal (list. št. 117-121). Najpozneje na zadnjem naroku bi tožena stranka morala postaviti ta zahtevek, če bi želela učinkovito uveljavljati kršitev ZPP iz 8. točke 2. odst. 329. čl. ZPP.

12. Pritožba še trdi, da je prekomerna zahteva tožeče stranke, da bi tožena stranka morala varovati legalni del objekta nedefinirano dolgo po opravljeni izvršbi. V konkretnem primeru je šlo za dež najpozneje dva dni po opravljeni izvršbi. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da v tem delu ni mogoče očitati tožniku, da se ni pobrigal za svojo lastnino, saj je 13. 12. 2006 prišel k inšpektorici A. L., da mu je izdala dovoljenje za izvedbo strehe v prvotnem stanju. To pomeni, da bi folija morala vzdržati v času od 07. 12. do 13. 12. 2006, kar je razumen čas. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da takšno tožnikovo ravnanje ni protipravno oziroma da mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, ker se ni pravočasno pobrigala z novo streho. Sicer ima tožena stranka prav, da ni dolžna pri izvršbi zagotoviti takšne zaščite, ki bi nedefinirano dolgo zaščitila objekt tožeče stranke oziroma ni dolžna sama izgraditi nove strehe. Res je v upravni izvršbi v izreku naloženo tožniku, da odstrani objekt in vzpostavi prvotno stanje na lastne stroške. Vendar vzpostavitev prvotnega stanja z izgradnjo strehe, pri izvršbi po določbi 297. čl. ZUP ni mogoča. V konkretnem primeru je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo, da je šlo za izvršbo oziroma delno rušenje nove strehe, ki je bila nelegalno zgrajena na sicer legalno zgrajenem objektu. V kolikor pa tožena stranka meni, da preide nevarnost poškodovanja oziroma zamakanja tudi v takem primeru na tožečo stranko oziroma zavezanca tisti trenutek, ko je rušenje končano, bi pa morala na to zavezanca opozoriti, ne pa pričeti z zaščito objekta. Vendar se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila izvršba zakonita, vendar da pravila gradbene stroke niso bila spoštovana, zlasti v delu glede zaščite s PVC folijo.

13. Pritožba še graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine škode. Sodišče se je glede tega oprlo na izvedeniško mnenje. Izvedenec je opravil oceno in tej oceni je sodišče sledilo. Ni pravilno stališče pritožnice, da je škoda lahko dokazana le z računi oziroma, da tožnik ni uspel dokazati škode z izvedencem. Materialna škoda se poplača v denarju, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoče (164. čl. OZ). OZ torej ne določa, da mora biti škoda odpravljena in dokazana z računi. Lahko se dokazuje tudi z izvedencem in zato je sodišče pravilno sledilo tem ugotovitvam. Prvič v pritožbi tožena stranka trdi, da ne bi smeli priznati DDV. Tudi iz izvedeniškega mnenja to ne sledi. Sicer pa pritožnica ne pojasni, zakaj brez svoje krivde ni mogla teh dejstev navajati prej, če meni, da je izvedenec upošteval DDV pri izračunu škode. Zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne more odgovarjati.

14. Pritožba še trdi, da sodišče ni odgovorilo na ugovore tožene stranke, da je toženec sam pristal na škodo oziroma na ugovore iz 140. čl. OZ. Sodišče je odgovorilo, zakaj je bila podana protipravnost ravnanja tožene stranke, kolikšno je pravno priznana škoda, zakaj je ta škoda v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke in da ni soodgovornosti toženca. Pojasnilo je tudi, da je škoda nastala zaradi ravnanja delavcev, in sicer pri nestrokovnem rušenju in nestrokovni zaščiti legalno zgrajenega dela objekta.

15. Pač pa ima pritožba prav v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Meni sicer, da sodišče ne bi smelo priznati stroškov tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se je oprlo pri svoji odločitvi na določbo 3. odst. 154. čl. ZPP. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe stranki delno zmagali v pravdi in da je v tem primeru treba uporabiti 2. odst. 154. čl. ZPP, in sicer da vsaka stranka krije svoje stroške. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino 11.769,09 EUR in uspela je do približno polovice. Stroški so nastali tako z ugotavljanjem odgovornosti, vzročne zveze in z ugotavljanjem višine. Zato je glede na 2. odst. 154. čl. ZPP odločeno kot v izreku te sodbe. V tem delu je torej bilo treba pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu glede stroškov spremeniti sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje. Tožena stranka je uspela z majhnim delom svojega zahtevka, navedbe tožeče stranke pa niso pripomogle k odločitvi o tej pritožbi.

16. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. čl. ZPP (zavrnilni del pritožbe) in 5. alineje 358. čl. ZPP (odločitev o stroških).