Jedro

Do nesreče pri delu je prišlo spornega dne, ko je tožnik odstranjeval pleča iz govejih trupov v hladilnici. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v času škodnega dogodka uporabljal žično rokavico, in tudi z ugotovitvijo, da tožnik prvo toženke ni opozarjal, da žična rokavica leze z roke oziroma se odpenja in guba. Slednje je utemeljeno upoštevalo kot ravnanje, ki je prispevalo k nastanku škode, in tožnikov soprispevek pravilno ocenilo na 10 %.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki IV izreka, tako da sta dolžni toženi stranki tožeči stranki solidarno plačati pravdne stroške v znesku 2.561,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, tožeča stranka pa je dolžna prvo toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.992,67 EUR in drugo toženi stranki v znesku 16,20 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi prvo tožene stranke ter drugo tožene stranke zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu.

III. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta dolžni solidarno plačati pritožbene stroške v znesku 149,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati 21.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2017 do plačila (točka I izreka) in da je prvo toženka dolžna tožniku plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2017 do plačila (točka II izreka). Višji tožbeni zahtevek: - zoper prvo toženko za plačilo 36.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2016 do plačila, - zoper drugo toženko za plačilo 38.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2016 do plačila, - za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov za čas od 25. 7. 2016 do 17. 2. 2017 je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (točki III in IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajati iz primerjave s podobnimi primeri, pri tem pa upoštevati starost oškodovanca, njegov spol, trajanje in intenziteto telesnih bolečin ipd. Tožnik je star 40 let, zaradi posledic poškodbe je trajno in pomembno prizadet, podane so zmanjšane življenjske aktivnosti, ker ne more več opravljati svojega dela. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišča prve stopnje odstopa od primerov v sodni praksi. Za telesne bolečine bi bila upoštevaje ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina 25.000,00 EUR, prav tako bi bila primerna višja odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je izpovedal, da leva roka ni več, kot je bila, da je pred nesrečo pri delu veliko delal v gozdu in da kot mesar sedaj lahko opravlja le določena opravila. Njegove splošne življenjske aktivnosti so opazno zmanjšane, tožnik ne more opravljati del, za katera se rabi moč in okretnost obeh rok. Tožnik je razporejen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje bi pri snovanju dokazne ocene moralo izhajati iz analitično sintetičnega pristopa, pa tega ni storilo. Pri odločitvi o plačilu pravdnih stroškov sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela uspeha v postopku. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženkama pa naloži v plačilo tako stroške pred sodiščem prve stopnje kot pred pritožbenim sodiščem, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvo toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (točki I in II izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je objektivna odgovornost podana le v primeru, če še tako skrben nadzor in natančna navodila za uporabo ne morejo preprečiti morebitnega nastanka škode. Tožnik je po poklicu mesar, za delo je razpolagal z zaščitnimi sredstvi. Če bi upošteval navodila za varno delo in uporabljal zaščitna sredstva, žično rokavico, do nesreče pri delu ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpoved priče A.A.. Način dela spornega dne ni bil neobičajen. Ni mogoče, da bi žična rokavica lezla z roke, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prvo toženka žične rokavice tožnika ni predložila, ker je bila tožba vložena eno leto po nesreči pri delu in ker žična rokavica ni bila shranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dodatno nevarnost predstavlja prostor, v katerem se je opravljalo delo, in način, kako se je opravljalo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi tožnika, ni pa upoštevalo drugačnih izpovedi prič B.B., C.C. in D.D.. Napačna je ocena o soprispevku tožnika k nastali škodi v deležu 10 %, tožnik je izključno odgovoren za nesrečo pri delu. Prvo toženka je s predloženimi pisnimi opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dokazala, da je tožnik že v preteklosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker ni upoštevalo, da je gibljivost levega zapestja in vseh prstov levice popolna, le pri upogibu in iztegu odmik 4. in 5. prsta levice ni aktivno izvedljiv. To je edina posledica, ki funkcionalno vpliva na tožnikovo splošno življenjsko aktivnost. Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za strah, tožnik je v svoji izpovedi zanikal, da bi se bal za izid zdravljenja. Tožnikovo delo na kmetiji ali v gozdu ne sodi niti med prostočasne aktivnosti niti med domača opravila. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo podobnih primerov. Tožniku je prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine, tožnik je bil hospitaliziran tri dni, nato pa je zdravljenje potekalo brez zapletov, manj kot leto dni. Prvo toženka sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pravdne stroške.

4. Drugo toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (točki I in IV izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji, da je podana objektivna odgovornost za nesrečo pri delu. Tožnik ni opravljal dela, iz katerega bi izvirala neobičajna ali izjemna nevarnost, tožniku je bilo tudi znano, kako mora delo opraviti. Okoliščine, ki so bile prisotne, je bilo mogoče imeti pod nadzorom. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnik spornega dne uporabljal žično rokavico. Neutemeljeno je verjelo izpovedi tožnika. Priča A.A. se je odgovoru na vprašanje, ali je tožnik nosil žično rokavico, izmikal. Zgolj dejstvo, da zaslišane priče D.D., C.C. in B.B. niso bile prisotne pri škodnem dogodku, ne pomeni, da ne morejo verodostojno izpovedati. Prvo toženka je predložila enako žično rokavico, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne leze z roke, enako je ugotovil sodni izvedenec. Če bi tožnik uporabljal žično rokavico, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Za nastalo škodo je podana izključna odgovornost tožnika. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo vsebino izvedenskega mnenja glede obsega škode, ki jo je tožnik utrpel, in izpoved tožnika. Prisojena odškodnina je po vseh postavkah previsoka. Ni upoštevalo, da je gibljivost levega zapestja in vseh prstov levice popolna. Tožnik v vsakdanjem življenju ni prikrajšan pri nobeni aktivnosti, oviran je le pri težjih delih na kmetiji in v gozdu. Sodišče prve stopnje je preveliko težo pripisalo dejstvu, da je tožnik razporejen na drugo delo. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bila 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prisodilo previsoko odškodnino za strah, primerna odškodnina za strah bi bila 1.000,00 EUR. Prav tako previsoka je odškodnina za telesne bolečine, primerna bi bila 7.000,00 EUR. Tožnik je bil hospitaliziran tri dni, zdravljenje je potekalo običajno. Sodišče prve stopnje odškodnine ni ustrezno individualiziralo in objektiviziralo. Drugo toženka izpostavlja sledeče zadeve: Pdp 2016/2016 (pravilno Pdp 260/2016), II Ips 323/2005 (pravilno: II Ips 313/2015), II Ips 170/2005, II Ips 10/2006, II Ips 137/2008, II Ipd 1025/2007. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, vključno s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi prvo toženke in drugo toženke nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o plačilu pravdnih stroškov.

8. Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika za plačilo odškodnine je podana v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo.

9. Do nesreče pri delu je prišlo 30. 11. 2015 okoli sedme ure zjutraj, ko je tožnik odstranjeval pleča iz govejih trupov v hladilnici. Tožnik je utrpel globoko vreznino leve podlakti, discizijo (prekinitev) mišice fleksor-carpi ulnaris, discizijo (prekinitev) povrhnjega fleksorja (mišice upogibalke) prstanca leve roke, discizijo (prekinitev) ulnarne arterije in discizijo (prekinitev) ulnarnega živca. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost prvo toženke, tožnik je soprispeval k nastanku škode v 10 %. Pritožbeno sodišče s takšno razsojo soglaša, pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

10. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je spornega dne delo potekalo na način, ki ni običajen, sprejelo na podlagi ocene izpovedi prič D.D., vodje sektorja proizvodnje E., in C.C., vodje proizvodnje F.. Dejstvo, da je delo potekalo na način, ki ni običajen (pri čemer je nebistveno, ali je neobičajen ali manj običajen), še ne pomeni, da je šlo za opravljanje dela, ki je nevarno. Za zaključek o nevarnem opravljanju dela oziroma o nevarni dejavnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. G.G., da je pri delu odstranjevanja pleč iz govejih trupov tveganje za nesrečo pri delu bistveno večje kot pri običajnem delu in so tudi posledice nesreče pri delu lahko bistveno težje. Upoštevalo je ugotovitev, da je tožnik pri delu uporabljal nož z večjim rezilom, delo je opravljal v hladilnici na zelo trdih govejih polovicah, pri delu je bilo treba uporabljati več sile. Vse te okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča pomenijo, da je bilo delo, pri katerem je prišlo do nesreče pri delu, takšno, da ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Gre za nevarnost, ki se sicer zmanjša z uporabo osebne varovalne opreme, še vedno pa se ne spusti pod takšno raven, da ne bi šlo za nevarno dejavnost, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje.

11. V zvezi s presojo krivdne odgovornosti prvo toženke (in soprispevka tožnika) je ključno, ali je prvo toženka tožniku zagotovila osebno varovalno opremo in ali jo je tožnik uporabljal. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik žično rokavico uporabljal. Drugačnim izpovedim prič D.D., C.C. in B.B., zunanjega strokovnega delavca za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost, utemeljeno ni sledilo, šlo je za posredne priče, ki niso bile prisotne ob škodnem dogodku, priči D.D. in C.C. pa sta tudi izpovedali, da do škodnega dogodka nista opazili, da tožnik žične rokavice ne bi uporabljal. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je A.A., tožnikov sodelavec, na izrecno vprašanje, ali je imel tožnik na roki žično rokavico v času škodnega dogodka, odgovoril z "ne". Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, priča A.A. na vprašanje ni znala odgovoriti. Sodišče prve stopnje je izpoved priče A.A. pravilno dokazno ocenilo. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih predhodnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja tožnika, na katere se nanašajo predloženi pisni opomini. Zavzelo je pravilno stališče, da iz dokaznega postopka ne izhajajo dejstva, ki bi kazala, da bi k nastanku škode kakorkoli prispevala morebitna vinjenost ali nadpovprečna problematičnost tožnika. Da bi bil tožnik predhodno (pred škodnim dogodkom) opozorjen zaradi neuporabe osebne varovalne opreme, pa iz podatkov v spisu ne izhaja.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. G.G., da bi do nesreče pri delu lahko prišlo tudi v primeru, če bi tožnik nosil žično rokavico. Prvo toženka je predložila žično rokavico (BI/17), za katero je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je ustrezna. Nadalje je pravilno zaključilo, da toženki s tem nista dokazali, da bi tožniku zagotovili osebno varovalno opremo, saj nista predložili tiste žične rokavice, ki jo je nosil tožnik, pa tudi z ničemer pojasnili, zakaj ne. Navedbe prvo toženke v pritožbi, da tožnikova žična rokavica po nesreči pri delu ni bila shranjena in da ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, katera žična rokavica je bila tožnikova, so kot novote nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje, kot je pravilno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ker prvo toženka tiste žične rokavice, ki jo je nosil tožnik, ni predložila, ni moglo ugotoviti, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna osebna varovalna oprema. Pravilno je upoštevalo tudi izpoved tožnika, da se je žična rokavica, ki jo je uporabljal, odpenjala, gubala in lezla dol z roke ter na tej podlagi sprejelo razsojo o podani krivdni odgovornosti prvo toženke (nezagotavljanje ustrezne osebne varovalne opreme; kršitev 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj., in 19. člena ZVZD, 4 alineja).

13. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v času škodnega dogodka uporabljal žično rokavico, in tudi z ugotovitvijo, ki jo je sodišče prve stopnje sprejeto na podlagi izpovedi prič A.A., C.C., D.D. in B.B., da tožnik prvo toženke ni opozarjal, da žična rokavica leze z roke oziroma se odpenja in guba. Slednje je utemeljeno upoštevalo kot ravnanje, ki je prispevalo k nastanku škode, in tožnikov soprispevek pravilno ocenilo na 10 % (tretji odstavek 153. člena OZ, prvi odstavek 171. člena OZ).

14. Sodišče prve stopnje je kot primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo 13.000,00 EUR (12 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji) za telesne bolečine, 1.500,00 EUR (1,39 plač) za strah in 12.000,00 EUR (11 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupaj 26.500,00 EUR (24,39 plač). Pravilno je upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavi pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načeli sta bili pravilno uporabljeni, sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevalo osebne okoliščine tožnika, hkrati pa je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa prizna v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče izpostavlja sledeče judikate: VSRS sklep II DoR 112/2018 (23,2 plači), sodba in sklep II Ips 617/2008 (24 plač), sodba II Ips 257/2008 (27 plač), sodba II Ips 305/2001 (25 plač), sodba II Ips 155/2001 (23 plač), sodba II Ips 93/1996 (27 plač).

15. Tožnik in prvo toženka v pritožbi ne navedeta nobenega primera, od katerega bi odmera odškodnine v konkretnem sporu odstopala. Judikati, na katere se sklicuje drugo toženka, niso bili sprejeti v primerljivih zadevah. V zadevi Pdp 260/2016 je bila sodba pritožbenega sodišča delno razveljavljena s sklepom VIII Ips 106/2017, s katerim je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji prvo toženke ugodilo (razveljavljen je bil tudi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje). V zadevi VIII Ips 313/2005 so bile telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi posledice škodnega dogodka milejše (tožnik še vedno opravlja delo kot pred škodnim dogodkom), v zadevi VIII Ips 170/2005 je bilo zdravljenje krajše (dva meseca polnega bolniškega staleža in en mesec polovični bolniški stalež), iz zadeve VIII Ips 10/2006, v kateri je bila prisojena nižja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni razvidno, da bi bil tožnik razvrščen v katero koli kategorijo invalidnosti, kot je v konkretnem primeru, enako velja za zadevi VIII Ips 137/2008 in VIII Ips 1025/2007. 16. Tožnik ne oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljenega strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sicer graja sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posledic obravnavane nesreče pri delu, vendar iz pritožbe ni razbrati, s katerimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje tožnik ne bi soglašal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja, pomembnega z vidika presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, torej odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, pravilno upoštevalo tako izpoved tožnika kot mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. H.H..

17. Četudi bi zdravljenje potekalo brez zapletov, kot navaja prvo toženka v pritožbi, to ne pomeni, da je priznana odškodnina za telesne bolečine previsoka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo, da je bil tožnik operiran v splošni anesteziji, da je nosil Kleinertovo opornico za podlaket in 4. prst v fleksiji, da je bil tri dni hospitaliziran, napoten na fizioterapije, ki jih je izvajal, nosil ulnaris opornico in kompresijski rokav za levo podlaket, opravil 16 pregledov pri specialistih in 30 pri izbranem zdravniku, izvedeni sta bili dve EMG preiskavi. Hude bolečine je tožnik trpel tri dni, bolečine srednje intenzitete šest tednov, nato še bolečine manjše intenzitete dva meseca. Občasne bolečine manjše intenzitete trpi še sedaj. Ne drži, kot navaja prvo toženka, da bi zdravljenje trajalo manj kot leto dni, trajalo je do 17. 2. 2017, kar je več kot eno leto od škodnega dogodka 30. 11. 2015. 18. Protispisno je zatrjevanje prvo toženke in drugo toženke v pritožbah, da je tožnik izpovedal, da se ni bal za izid zdravljenja, da torej sekundarnega strahu ni utrpel. Tožnikovo izpoved je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnika bilo strah, kaj se bo dogajalo z njim oziroma kako bo živel s takšno hibo. Njegovo izpoved je pravilno upoštevalo, kot tudi izvedensko mnenje, da je bil pri tožniku prisoten zelo intenziven primarni strah in pa srednje intenziven sekundarni strah kot zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je trajala tri do štiri mesece.

19. V izvedenskem mnenju je, ko sodni izvedenec dr. H.H. povzema ugotovitve na pregledu tožnika, navedeno, da je gibljivost zapestja popolna, prav tako tudi gibljivost prstov pri upogibu in izteku, odmik oziroma primik 4. in 5. prsta levice aktivno ni izvedljiv, kar izpostavljata prvo toženka in drugo toženka v pritožbah. S tem pa neutemeljeno minimizirata zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot je podano pri tožniku. Izpostavljena posledica ni edina posledica nesreče pri delu, ki jo je utrpel tožnik. Takšne pritožbene navedbe so protispisne. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je, poleg tega da odmik oziroma primik 4. in 5. prsta levice aktivno ni izvedljiv, zmanjšana moč stiska leve pesti, tožnik zaradi posledic nesreče pri delu ni več zmožen za dela, pri katerih se zahteva moč in okretnost obeh rok, vidna je atrofija medkostnih mišic na hrbtišču levice, ki je posledica poškodbe ulnarnega živca, po prekinitvi živca je prizadeta občutljivost 4. in 5. prsta na dotik. Tožnik je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Ne drži, kot navaja drugo toženka v pritožbi, da tožnik v zasebnem ("vsakdanjem") življenju ni prikrajšan pri nobeni aktivnosti, sama v nadaljevanju pritožbe navede, da je oviran pri težjih delih na kmetiji in v gozdu. Da je pred nesrečo pri delu dosti delal v gozdu, je sodišče pravilno ugotovilo iz tožnikove izpovedi.

20. Sodišče prve stopnje je skupno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo 26.500,00 EUR ob upoštevanju soprispevka v višini 10 % v deležu 90 % ali 23.850,00 EUR prisodilo tožniku, pri čemer sta 21.850,00 EUR dolžni plačati toženki solidarno, 2.000,00 EUR pa prvo toženka zaradi dogovorjene odbitne franšize po zavarovalni pogodbi, sklenjeni z drugo toženko. Do zakonskih zamudnih obresti je tožnik upravičen od naslednjega dne po zaključku zdravljenja (zapadlost).

21. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških zmotno upoštevalo drugi odstavek 154. člena ZPP. Pravno podlago za odločitev predstavlja prvi odstavek 154. člena ZPP, v katerem je uzakonjeno načelo uspeha v postopku. Tožnik je v postopku uspel 40 %, prvo toženka 60 %, drugo toženka 64 %. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.): tožba 1.100 točk, prvi narok za glavno obravnavo 1.100 točk, štirje naroki za glavno obravnavo 4 * 550 točk, urnina 100 točk (za prvi in drugi narok za glavno obravnavo), odsotnost iz pisarne za čas poti na naroke 5 * 40 točk, pripravljalna vloga (pripombe na izvedensko mnenje) 825 točk, materialni stroški 65,25 točke (2 % do 1.000 točk, nato 1 %), skupaj 5.590,25 točke ali 2.565,92 EUR. Poleg tega mu je priznalo kilometrino za poti na naroke za glavno obravnavo 70,30 EUR, tako da znašajo priznani stroški tožnika skupaj z davkom na dodano vrednost 3.216,19 EUR. Prvo toženki je priznalo: odgovor na tožbo 1.100 točk, prvi narok za glavno obravnavo 1.100 točk, trije naroki za glavno obravnavo 3 * 550 točk, urnina 100 točk (za prvi in drugi narok za glavno obravnavo), odsotnost iz pisarne za čas poti na naroke 4 * 40 točk (priglašeno za štiri naroke za glavno obravnavo), dve pripravljalni vlogi 2 * 825 točk, materialni stroški 67,6 točke (2 % do 1.000 točk, nato 1 %), skupaj 5.827,6 točke ali 2.674,87 EUR. Poleg tega ji je priznalo kilometrino za poti na naroke za glavno obravnavo 47,36 EUR, tako da znašajo priznani stroški prvo toženke skupaj z davkom na dodano vrednost 3.321,12 EUR. Drugo toženki je pritožbeno sodišče priznalo 30,00 EUR materialnih stroškov. Višjih stroškov pritožbeno sodišče tožniku in prvo toženki ni priznalo, ker ti glede na vrednost spornega predmeta niso utemeljeni. Glede na trajanje narokov za glavno obravnavo in čas poti tožnik in prvo toženka nista upravičena do višjih stroškov urnine in odsotnosti iz pisarne. Nadalje nista upravičena do stroškov za konferenco s stranko in pregled spisa, saj so ti že zajeti v priznanih postavkah. Glede na delni uspeh v postopku je tožnik upravičen do povrnitve 40 % ali 1.286,48 EUR, poleg tega je po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, 2/2004 in nadalj.) upravičen do stroškov za izvedbo dokazov v celoti, torej do stroškov sodnih izvedencev. Tako je tožnik upravičen do povrnitve 2.561,86 EUR, te stroške sta dolžni prvo toženka in drugo toženka plačati solidarno (tretji odstavek 161. člena ZPP). Prvo toženka je upravičena do povrnitve 60 % ali 1.992,67 EUR, drugo toženka do povrnitve 64 % ali 16,20 EUR.

22. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v točki IV izreka, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, kot je razvidno iz izreka.

23. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sicer pritožbo tožnika in v celoti pritožbi prvo toženke in drugo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Prvo toženka in drugo toženka sami krijeta svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo nista uspeli, tožniku pa sta dolžni plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je priznalo: pritožba 200 točk in materialni stroški 4 točke, skupaj 204 točke ali 122,40 EUR, z davkom na dodano vrednost 149,33 EUR. Višjih stroškov mu ni priznalo, ker ti glede na delni uspeh, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, niso bili potrebni.