Jedro

Dobrovernost posesti se domneva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, vpisanih pri z.k. vložku št. 372 k.o. ... in da so tožene stranke dolžne izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice pri navedeni nepremičnini na ime tožeče stranke. Toženim strankam je še naložilo, da tožeči stranki povrnejo njene pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da obstoji neskladje med izrekom sodbe in delom njene obrazložitve in sicer v četrtem odstavku obrazložitve, kjer prvostopno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Smiselno torej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V nadaljevanju pa tožena stranka graja dokazno presojo prvostopnega sodišča in ponuja pri tem svojo dokazno presojo, po kateri tožeča stranka ni dobroverno posedovala sporne nepremičnine ves čas, potreben za priposestvovanje. Toženci naj bi tožečo stranko opozarjali na to, da je nepremičnina njihova last, deloma naj bi nepremičnino sami uporabljali, še posebej pa ni izkazano, da bi štela tožeča stranka kot svojo nepremičnino travnik.

Ta travnik so tudi uživali toženci in sicer tako, da so ga dajali v najem. Prav tako je gospodarsko poslopje vse do nedavnega uporabljal J. A.. Sodišče prve stopnje ni le napačno ocenjevalo izpovedbe zaslišanih prič, temveč so razlogi prvostopnega sodišča o njihovi izpovedbi tudi v nasprotju s samimi izpovedbami. Tudi materialno pravo naj bi bilo napačno uporabljeno, saj za priposestvovanje ne zadošča le dobroverna dvajsetletna posest, temveč tudi veljavni pravni naslov.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zapis prvostopnega sodišča v četrtem odstavku obrazložitve sodbe, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, je glede na vsebino razlogov očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje glede na določbo 342. člena Zakona o pravdnem postopku/77 (ZPP) vsak čas popravi. Takšna očitna pisna pomota torej ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ne najde tako očitane kršitve pravil postopka, ki naj bi bila v tem, da naj bi sodišče v razlogih sodbe protispisno povzemalo izpovedbe zaslišanih v postopku. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje o vsebini listin oziroma izpovedb v postopku so namreč skladni s temi listinami oziroma izpovedbami. V ostalem pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo vsak v postopku izvedeni dokaz posebej in v njihovi celoti, na tej podlagi pa napravilo tudi ustrezne dejanske zaključke.

Svoje zadevne razloge je prvostopno sodišče jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Glede na pritožbene trditve je treba posebej povedati, da je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpovedbo prvotoženke V. J., pa tudi tretje toženke A. J., pri čemer je ocena izpovedbe teh dveh v skladu z njuno izpovedbo. Pritožbena trditev, da so se toženci ves čas obračali na tožečo stranko z zahtevo, da se jim objekt in zemlja vrne, nima podlage v izvedenih dokazih, prav tako nima podlage v izvedenih dokazih pritožbena trditev, da so bili toženci tisti, ki so oddajali travnik v najem. Iz izpovedbe toženke A. J., na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da se je celo sama za košnjo dogovarjala z J. M. in ji je košnjo dovolil. Tako je po presoji pritožbenega sodišča pravilna prvostopna presoja, po kateri je tožeča stranka uživala sporne nepremičnine v dobri veri, vsekakor pa dobrovernosti, ki se domneva, tožencem z ustreznimi dokazi ni uspelo izpodbiti. Ker je tudi dokazano, da je tožeča stranka imela sporne nepremičnine v posesti več kot dvajset let, jih je torej priposestvovala. Pri tem pritožba zmotno meni, da je za priposestvovanje v dvajsetletni priposestvovalni dobi potreben tudi veljavni pravni naslov. Zadostuje dobra vera in več kot dvajsetletna posest (28. člen ZTLR). Glede na navedeno je torej odločitev prvega sodišča pravilna in zakonita, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 166. členom ZPP. Tožeča stranka ni s svojim odgovorom na pritožbo v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ni upravičena do povrnitve zadevnih stroškov.