Jedro

Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka). Tožena stranka je namreč pritožbo vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za dve priči. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilna naloga za plačilo sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbi o stroških postopka z dne 11. 10. 2023 (I. točka izreka). Odločilo je, da rok za plačilo sodnih taks na podlagi že izdanih plačilnih nalogov začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (II. točka izreka).

2. Toženec sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da prvostopno sodišče ni imelo podlage za ločeno odločanje o priglašenih stroških tožnika za vsakega od njegovih zaslišanih delavcev, pa tudi če bi jo imelo, to ne spremeni dejstva, da ju je toženec napadel z eno pritožbo, katere skupna sporna vrednost znaša 81,39 EUR. Po določilu 3009 tar. št. ZST-1 se taksa ne odmerja v višini 40 % od sporne vrednosti, temveč v višini 40 % od taksne vrednosti, kot bi veljala ob isti sporni vrednosti glavnega predmeta. V kolikor bi bilo v delovnem sporu spornih 81,39 EUR, bi znašala taksa 36,00 EUR, ker pa gre za sporno stroškovno vrednost, bi taksa za toženčevo pritožbo lahko znašala največ 14,40 EUR. Tudi v primeru, ko bi moral toženec plačati ločeni taksi, je tista, ki jo je prvostopno sodišče odmerilo v zvezi s pritožbo zoper sklep o odmeri tožnikovih stroškov za delavca A. A. v višini 21,44 EUR previsoka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Taksna obveznost v postopku o pritožbi nastane ob vložitvi pritožbe (1. alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah1), plačati pa jo mora praviloma tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (prvi odstavek 3. člena ZST-1). Tarifna številka 3009 sodi med posebne takse (takse v primeru nastopa posebnih dejstev, zaradi katerih se odmeri sodna taksa), ki postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških posebej taksira. Količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 po tarifni številki 3009 znaša 40 % takse za postopek na prvi stopnji.

5. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka) in sicer v znesku 11,12 EUR in 21,44 EUR. Tožena stranka je namreč pritožbo z dne 5. 10. 2023 vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča z dne 19. 9. 2023, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za pričo A. A. v znesku 53,59 EUR in za pričo B. B. v znesku 27,80 EUR. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ločeno odločanje o priglašenih stroških za vsako od zaslišanih prič. Po prvem odstavku 242. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ima priča pravico tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Gre za lastno, samostojno upravičenje priče, o kateri odloči sodišče. Vsaka od prič, ki jih je za zaslišanje predlagala tožena stranka, je priglasila stroške za udeležbo na naroku, ti stroški se druge priče ne tičejo, prav tako ne podatki, ki izhajajo iz obrazložitve sklepa. Ločeno odločanje o priglašenih stroških za vsako od zaslišanih prič je zato pravilno.

7. Upoštevaje tarifno številko 3009 in 16. člen ZST-1, po katerem se takse določajo glede na vrednost spornega predmeta (in ne glede na taksno vrednost, kot to nerazumljivo izpostavlja pritožba), je sodišče prve stopnje sodno takso odmerilo v pravilnem znesku. V konkretnem primeru vrednost spornega predmeta znaša 27,80 EUR in 53,59 EUR, 40 % vrednosti obeh zneskov pa znaša 11,12 EUR in 21,44 EUR. Sodišče prve stopnje pa pravilno razloguje tudi, da četudi bi izdalo en plačilni nalog, bi upoštevaje skupno sporno vrednost predmeta (81,39 EUR), sodna taksa znašala 32,56 EUR in bi bil torej znesek sodne takse identičen seštevku odmerjenih sodnih taks z obeh plačilnih nalogov.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in niso podane niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker s pritožbo ni bila uspešna, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1.