Jedro

Sodišče prve stopnje je preverilo vsakega od stroškov, ki jih je navedel tožnik, in je za vsakega od teh stroškov presodilo, ali je upravičen in v kolikšni meri je upravičen.

Upoštevati je potrebno, da je tožnik zaupan v varstvo in vzgojo mami in ne tožencu, in da zato ona v večji meri prispeva tudi s svojim delom in ne samo z denarjem.

Tožnikova mama ima torej pravico do razpolaganja s plačano preživnino in te pravice ni mogoče omejiti tako, da bi se del sredstev, namenjenih za preživljanje, nakazovalo na poseben transakcijski račun.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati za tožnika, zviša na 175,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec. Predlaga, naj se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo argumente tožeče stranke. Ocena, da tožnik za svoje stroške potrebuje mesečno 430,00 EUR je pretirana. Stroški za inštrukcije niso upravičeni, saj jih tožnik v primeru, da bi se več učil, delal domače naloge in redno obiskoval šolo, ne bi potreboval. Toženec prejema zgolj minimalne dohodke, zato zanj že zvišanje preživnine za 23,00 EUR pomeni težko breme. Po plačilu preživninske obveznosti mu ostane 550,00 EUR mesečno, kar je le 120 EUR več, kot znašajo mesečni stroški tožnika, in to ob tem, da tožnik nima stroškov, kot so RTV prispevek, KKS, obvezno zdravstveno zavarovanje, registracija in servis avtomobila, bencin, vzdrževanje nepremičnine, zavarovanje hiše itd. Tožnikova mama ni hotela sodelovati s tožencem glede tega, da bi imeli skupne priključke za RTV, KKS in internet, zato imajo vsi višje stroške. Z njo se tudi ni mogel dogovoriti o delitvi hiše, zato je bil prisiljen prek odvetnika vložiti predlog za delitev premoženja, za kar je moral plačati 2.000,00 EUR.

Mesečna neto plača tožnikove mame znaša 1.091,00 EUR, in to kljub temu, da je velikokrat odsotna z dela zaradi bolezni, kar pomeni, da bi v primeru, da bi redno delala, zaslužila še več. Toženec mesečno zasluži v povprečju 725,00 EUR, in to le, če ni nikoli odsoten z dela in prejme tudi stimulacijo. Ne drži, da je plača tožnikove mame 30% višja od njegove. Njena plača je 50% višja kot njegova, pa je kljub temu razlika za pokritje preživnine med njima samo 16%.

Poleg tega, da za sina plačuje preživnino, ga tudi pelje na počitnice, in sicer ga je leta 2009 peljal v Grčijo, leta 2010 pa v Egipt. Vsak drugi vikend in 3 tedne v času poletnih počitnic je tožnik pri njem in takrat toženec pokriva vse stroške, vključno s prehrano, tožnikova mama pa nima nobenih stroškov.

Tožnica je zelo zapravljiva. Preživnine, ki je namenjena sinu, ne porabi samo zanj, zato toženec predlaga, da bi vsak mesec 50,00 EUR preživnine plačal na transakcijski račun, s katerega tožnica ne bi mogla dvigniti denarja.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) sodišče preživnino zviša, če ugotovi, da je prišlo do spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se dohodki staršev mladoletnega dečka spremenili od določitve preživnine s sodno poravnavo v letu 2008, in sicer so se dohodki toženca zvišali. Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je po tako ugotovljenih spremenjenih razmerah na toženi stranki ponovno ugotavljalo potrebe otroka in zmožnosti staršev k njegovemu preživljanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo potrebe tožnika in zmožnosti zavezanca ter ustrezno razporedilo plačevanje preživnine med tožnikova starša. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo argumente tožeče stranke in da je ocena, da tožnik za svoje stroške potrebuje mesečno 430,00 EUR, pretirana. V zvezi s stroški za inštrukcije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik dislektik in da ima v šoli pravico do petih dodatnih ur pomoči tedensko. Glede na njegove posebne potrebe pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potreba po dodatnih inštrukcijah upravičena. Znesek 20,00 EUR zadošča za dve do tri ure inštrukcij, kar predstavlja primerno dodatno pomoč za tožnika. Glede ostalih stroškov pritožba le pavšalno navaja, da so ocenjeni previsoko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preverilo vsakega od stroškov, ki jih je navedel tožnik, in da je za vsakega od teh stroškov presodilo, ali je upravičen in v kolikšni meri je upravičen. Tožbenim navedbam ni v celoti sledilo in ni v celoti upoštevalo stroškov, ki jih je navedel tožnik, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se je preveč upoštevalo tožnikove argumente. Pritožbeno sodišče sprejema oceno, da znašajo preživninske potrebe mladoletnega dečka 430,00 EUR mesečno.

Toženec navaja, da mu po plačilu preživninske obveznosti ostane samo še 550,00 EUR, kar ne zadošča za pokritje njegovih življenjskih stroškov. Kot odrasla oseba ima mnogo stroškov, ki jih tožnik nima, pa mu po oceni sodišča prve stopnje za preživetje zadošča znesek, ki je le za 120,00 EUR višji od zneska, ki pripada tožniku. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožnikove potrebe. Pravilna je tudi ugotovitev, da plačevanje preživninske obveznosti v znesku 175,00 EUR ne bo ogrozilo preživljanja toženca. 550,00 EUR mesečno, kolikor tožencu ostane, znaša skoraj toliko kot minimalna neto plača v državi, ki znaša 572,27 EUR. Jasno je sicer, da ima toženec nekatere stroške, ki jih tožnik nima, vendar ima po drugi strani tudi tožnik stroške, ki jih toženec nima (šolske potrebščine, inštrukcije, potrebuje več oblačil in obutve, ker je v obdobju hitre rasti). Pritožbeno sodišče verjame, da tudi manjše zvišanje preživnine lahko za toženca pomeni določeno breme, vendar je ob upoštevanju vseh okoliščin mogoče zaključiti, da bo toženec zmogel plačevati 23,00 EUR višjo preživnino ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožencu ob določitvi prvotne preživnine, ki je znašala 150,00 EUR, od 600,00 EUR plače po plačilu preživnine ostalo na razpolago le 450,00 EUR. Zdaj mu ostane 550,00 EUR, kar pomeni, da tožniku kljub višji preživnini zdaj ostane na razpolago več denarja.

Pritožba navaja, da tožnik vsaj 60 dni na leto preživi pri tožencu, ki takrat krije vse tožnikove stroške. Matematični izračun, kakršnega vsebinsko predlaga pritožba, ne ustreza pravni naravi in razlagi določbe 129. in 129. a člena ZZZDR, ki predstavlja pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka.

Toženec navaja, da bi tožnikova mama lahko prejemala višje dohodke, če bi bila manjkrat odsotna z dela zaradi bolezni, in da bi tudi on v primeru, da bi tolikokrat manjkal v službi, zaslužil manj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova mama zaposlena s polnim delovnim časom. V primeru bolezni ima pravico do odsotnosti z dela. Ni mogoče šteti, da v primeru manjšega dohodka zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ne pridobiva dohodka v skladu s svojimi zmožnostmi. Ob tem je potrebno upoštevati tudi, da je otrok zaupan v varstvo in vzgojo mami, in da ona ostane doma, če otrok zboli. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tožnikova mama pridobiva dohodke v skladu s svojimi zmožnostmi in ji ni mogoče očitati, da bi lahko pridobivala višje dohodke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dohodki toženca znašajo 725,00 EUR mesečno, dohodki tožnikove mame pa 1.091,00 EUR mesečno. Skupaj zaslužita 1.816,00 EUR mesečno. Delež toženčevih dohodkov v skupnem znesku tako znaša 40%, delež tožnikove mame pa 60%. Tožnikovi mesečni stroški znašajo ob upoštevanju otroškega dodatka 410,00 EUR mesečno, od tega mora tožnikova mama kriti 235,00 EUR oziroma 57%, toženec pa 175,00 EUR oziroma 43%. Razdelitev stroškov preživljanja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, torej ustreza porazdelitvi dohodkov tožnikovih staršev in jo pritožbeno sodišče ocenjuje za primerno.

Glede predloga toženca, da bi del preživnine nakazoval na poseben transakcijski račun, do katerega tožnikova mama ne bi imela dostopa, in da bi tako tožnik ob polnoletnosti imel nekaj privarčevanega denarja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima tožnikova mama kot njegova zakonita zastopnica po 109. členu ZZZDR pravico do upravljanja z otrokovim premoženjem in do razpolaganja z njim. Preživnina je namenjena kritju otrokovih stroškov in ne varčevanju. Tožnik je bil zaupan v varstvo in vzgojo mami, ona je dolžna skrbeti za njegove vsakdanje potrebe in prav za zadovoljevanje teh potreb se plačuje preživnina. Tožnikova mama ima torej pravico do razpolaganja s plačano preživnino in te pravice ni mogoče omejiti tako, da bi se del sredstev, namenjenih za preživljanje, nakazovalo na poseben transakcijski račun.

Podan ni noben od razlogov, iz katerih toženec izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. list RS, št. 33/91-1 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR

(2) Ur. l. RS 73/2007 – UPB3 in 45/2008