Jedro

Niti ZJRS niti kak drug zakon ne nalaga v sodni register že vpisanim subjektom (subjektom vpisa) uskladitev njihovih firm z ZJRS. Edina izjema je določba čl. 33 ZJRS, po kateri se dovoli vpis že registrirani pravni ali fizični osebi, ki želi po uveljavitvi ZJRS vpisati v sodni register ali drugo uradno evidenco spremembo svoje firme oz. imena, če ta sprememba vsebuje uskladitev preimenovanja z določbami čl. 17 ZJRS.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 4. 2007, opr. št. Srg 1620/2006-4 izreklo, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo: “Sodna referentka tukajšnjega sodišča je s sklepom Srg 2006/01107 z dne 30. 06. 2006 pri subjektu med drugim vpisala spremembo firme in skrajšane firme.

Po 11. čl. Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) je zoper odločitev sodnega referenta dovoljena pritožba o kateri odloča sodnik posameznik istega sodišča. Sklep s pritožbo izpodbija udeleženka R. S., ki pravni interes utemeljuje s pristojnostmi, ki jih ima v zvezi z uporabo slovenščine po Zakonu o javni rabi slovenščine (v nadaljevanju ZJRS).

V njej navaja, da so bila z vpisom spremembe firme v jeziku, ki ni slovenski in ker ne gre za izjemo v 3. odst. 20. čl. ZGD kršena določila tega zakona in ZJRS, ter prizadet na zakonu temelječ interes o zaščiti slovenskega jezika. Po 20. čl. je pri oblikovanju sestavin firme dovoljeno uporabiti samo besede slovenskega knjižnega ali pogovornega jezika. Enaka zaščita izhaja tudi iz 17. čl. Zakona o javni rabi slovenščine. Namen obeh zakonov je v zavarovanju slovenskega jezika, ki mu grozi, da bo odrinjen oz. izrinjen iz javne rabe. Ta nevarnost je še povečana z vstopom v EU.

Naloga države je poleg normativne tudi dejanska zaščita uradnega jezika iz 11. čl. Ustave, ki je nujna zaradi ohranitve prepoznavnosti in identitete. Izvajanje zaščitnih zakonov je naloženo tudi sodišču, ki mora paziti na pravilno rabo slovenskega jezika.

Sporni del spremembe firme T. d.o.o., ki se uporablja tudi v skrajšani obliki ne ustreza citiranim zakonskim določilom. Beseda T. ni beseda iz slovenščine, kot jo zahteva 1. odst. 17. čl. ZJRS. Na neslovenskost besede kaže, da ta beseda za slovenskega bralca nima pomena, je ni najti v nobenem slovenskem slovarju niti v reprezentativnih korpusih slovenskih besedil, zapis pa vsebuje črko W, ki jo slovenska abeceda ne pozna. Predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne registrskemu sodišču v novo odločanje.

Subjekt vpisa je na pritožbo odgovoril in navaja, da pri družbi ni bila upoštevana zgodovina firme, saj je bila družba ustanovljena s to firmo že 07. 11. 1991 s sklepom Srg 994/91. Menijo, da zato zanje novi ZGD ne velja. Predlagajo, da se pritožba zavrne.

Pritožba udeleženca ni utemeljena.

Določbe firmskega prava v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) opredeljujejo elemente firme – imena gospodarskih družb v členih 12 do 28. V 2. odst. 12. čl. zakon določa, da mora firma vsebovati oznako, ki nakazuje na dejavnost. Po 4. odst. 27. čl. mora družba z omejeno odgovornostjo imeti v firmi dodatno sestavino iz 13. čl. in oznako d.o.o. 13. čl. opredeljuje dodatne sestavine, kot tiste, ki družbo podrobneje označujejo in ne smejo biti take, da spravljajo v zmoto glede vrste in obsega poslovanja ali da bi prišlo do zamenjave s firmo druge osebe. čl. opredeljuje jezik firme. V 1. odst. določa, da mora biti firma v slovenskem jeziku. 3. odst. opredeljuje uporabo tujih besed kot izjemo. čl. Zakona o javni rabi slovenščine napotuje na te določbe ZGD. Iz sodnega registra je iz vl. št. 1/03125/00 razvidno, da je bil subjekt vpisa vpisan v sodni register s sklepom Srg 994/91 dne 07. 11. 1991 s firmo T. podjetje za opravljanje knjigovodskih in računovodskih storitev d.o.o. Š., K. ... Z izpodbijanim sklepom Srg 2006/01107 z dne 30. 06. 2006 je subjekt vpisa med drugim vpisal spremembo firme in skrajšane firme tako, da je v firmi spremenil navedbo, ki kaže na dejavnost, ki se na novo glasi “knjigovodske in računovodske storitve” in iz firme izpustil navedbo sedeža in poslovnega naslova. Označba T. je bila nedvomno pri firmi subjekta vpisa vpisana v sodni register že ob ustanovitvi, torej pred uveljavitvijo ZGD. Tako z vpisano spremembo pri firmi ni bila storjena kršitev 20. čl. Zakona o gospodarskih družbah.

Sodišče je zato pritožbo udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.” Udeleženka: R. S., (M. za k.), L., G. ... z dne 7. 5. 2007 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov “bistvene kršitve določil postopka” in “zmotne uporabe materialnega prava”. Pritožbenemu sodišču predlaga, da “... pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi ter spremeni sklep sodišča prve stopnje opr. Srg 2006/01107 z dne 30. 06. 2003 (prav: 2006) tako, da se sprememba firme ne dopusti.” V obrazložitvi pritožbe udeleženka navaja: “Za predlagateljico ni sporno pravno dejstvo, da je bila gospodarska družba T., Podjetje za opravljanje knjigovodskih in računovodskih storitev d.o.o., K. ..., Š. vpisana v sodnem registru že v letu 1991. Za sodišče tudi ni sporno, da beseda “T.” ni slovenska. Zakon o gospodarskih družbah je bil res sprejet naknadno, vendar pa sodišče pri utemeljitvi svojega stališča zanemari določila Zakona o javni rabi slovenščine, ki prav tako daje zaščito rabi slovenskega jezika. Identična določba kot v čl. 20 ZGD je vsebovana v čl. 17 tega zakona, ki pa je dopolnjena še z določbo 33. člena, kateri ureja vpisovanje sprememb v sodnem registru. Ta člen jasno določa, da se že registrirani pravni ali fizični osebi, ki želi po uveljavitvi tega zakona vpisati v sodni register ali drugo evidenco med drugim tudi spremembo svoje firme ali imena, dovoli vpis, če ta sprememba vsebuje tudi uskladitev poimenovanja z določbami 17 člena tega zakona.

Sodišče je torej dolžno upoštevati določilo člena 17 Zakona o javni rabi slovenščine oz. 20. čl. ZGD tudi v primeru predlagane spremembe firme, ki mora v vseh svojih sestavinah ustrezati določbam 17. člena. Glede na navedeno je stališče sodišča pravno zmotno.” Na pritožbenih stroških udeleženka priglaša: “sestava pritožbe ... 325 tč.”; “izdatki po čl. 13 Tarife ... 6,5 tč.”; “vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do poravnave”.

Subjekt vpisa v dne 14. 6. 2007 vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe udeleženke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo udeleženke zavrne (kot neutemeljeno).

Dne 10. 10. 2007 pa je udeleženka vložila še “ODGOVOR udeleženke na ODGOVOR NA PRITOŽBO predlagatelja, zoper sklep nasl. sodišča Srg 1620/2006, z dne 25. 04. 2007”.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožnica (v dne 16. 8. 2006 vloženi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 6. 2006, opr. št. Srg 2006/01107) utemeljuje svoj pravni interes za udeležbo v tem registrskem postopku “... s s pristojnostmi, ki jih ima (v njeni sestavi M. za k. (čl. 26 ZJRS)) v zvezi z uporabo slovenščine po ZJRS na podlagi 4. člena (zagotavlja status slovenščine z dejavno jezikovno politiko, ki vključuje skrb za zagotovitev pravilnih podlag njegove rabe, za stalno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja in širjenje jezikovnih zmožnosti ter skrb za razvoj in kulturo jezika) v zvezi s 36. členom Zakona o sodnem registru, ki dovoljuje vložitev pritožbe tudi osebi, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali njegov interes.” Toda niti ZJRS niti kak drug zakon ne nalaga v sodni register že vpisanim subjektom (subjektom vpisa) uskladitev njihovih firm z ZJRS. Edina izjema je določba čl. 33 ZJRS, po kateri se dovoli vpis že registrirani pravni ali fizični osebi, ki želi po uveljavitvi ZJRS vpisati v sodni register ali drugo uradno evidenco spremembo svoje firme oziroma imena, če ta sprememba vsebuje uskladitev poimenovanja z določbami čl. 17 ZJRS.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je “Iz sodnega registra ... iz vl. št. 1/03125/00 razvidno, da je bil subjekt vpisa vpisan v sodni register s sklepom Srg 994/91 dne 07. 11. 1991 s firmo T. podjetje za opravljanje knjigovodskih in računovodskih storitev d.o.o. Š., K. ...”, da je “Z izpodbijanim sklepom Srg 2006/01107 z dne 30. 06. 2006 ... subjekt vpisa med drugim vpisal spremembo firme in skrajšane firme tako, da je v firmi spremenil navedbo, ki kaže na dejavnost, ki se na novo glasi “knjigovodske in računovodske storitve” in iz firme izpustil navedbo sedeža in poslovnega naslova.” ter da je bila “Označba T. ... nedvomno pri firmi subjekta vpisa vpisana v sodni register že ob ustanovitvi, torej pred uveljavitvijo ZGD.” (in tudi ZJRS). Subjekt vpisa je tako svojo firmo spremenil le v delu, ki se nanaša na označbo, ki napotuje na njegovo dejavnost (čl. 12/(2) ZGD), ter iz nje izpustil navedbo svojega sedeža in poslovnega naslova (čl. 29/(1) ZGD). Dodatna sestavina, t. i. fantazijsko ime, v firmi subjekta vpisa (čl. 13 ZGD), ki je za pritožnico spor- no, torej “T.”, pa je ostala(o) isto.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in glede na čl. 33 ZJRS pritožbeno sodišče misli, da pritožnica s pritožbo ne more doseči cilja oz. koristi, ki ga oz. jo želi doseči, to pa je uskladitev poimenovanja firme subjekta vpisa z določbami čl. 17 ZJRS. Noben zakon ne predvideva izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra kot posledice neuskladitve njegove že vpisane firme. To pomeni, da tudi v primeru, če v obravnavani zadevi subjekt vpisa ne bi hotel uskladiti z določbami čl. 17 ZJRS svoje, v sodni register že vpisane, sporne firme, do cit. uskladitve njegove firme ne more priti. Edina posledica bi bila zavrnitev predlaganega vpisa spremembe njegove firme v delu, ki se nanaša na označbo, ki napotuje na njegovo dejavnost, ter na izpustitev navedbe njegovega sedeža in poslovnega nas-lova iz firme (čl. 30/(2) ZSReg); njegova firma s spornim fantazijskim poimenovanjem “T.” pa bi ostala vpisana v sodni register.

Tudi če bi bilo pritožbi pritožnice ugodeno in predlagani vpis zavrnjen, bi po povedanem subjekt vpisa ostal vpisan v sodnem registru s sporno firmo. Cilj oz. korist, ki ga oz. jo želi, zato pritožnica s pritožbo ne more doseči. Ker tako pritožba kot takšna sploh ni primerno pravno sredstvo za dosego zasledovanega cilja oz. koristi, pritožnica nedvomno nima pravnega interesa za pritožbo (prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 8. 2006, opr. št. III Ips 34/2006).

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavreči kot nedovoljeno (čl. 39/(1) ZSReg v zv. s čl. 19 ZSReg, čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku ter čl. 365/tč. 1, 366 in 343/III Zakona o prav- dnem postopku.