Up-167/95

10.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe H. A., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 1.10.1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba H. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 526/95 z dne 2.11.1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 7.11.1995 vložil ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil dokazni predlog pritožnikovega zagovornika, da se zasliši delavec policije, ki je vodil tajno opazovanje. Zatrjuje kršitev svoje - obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov iz 3. alinee 29. člena Ustave in minimalne pravice do poštenega sojenja iz točke d tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 7/94, v nadaljevanju: EKČP) ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Trdi, da je zaslišanje osebe, ki je izvajala ukrepe, nujno potrebno, ker je poročilo o izvedenem ukrepu, ki ga je za sodišče pripravila policija, netočno in prirejeno. Ker snemanje dogajanja ni bilo izvedeno, ni nobenega gradiva in ne dokazov, poročilo pa je le uradni zaznamek brez dokazne vrednosti. S predlaganim zaslišanjem bi se po navedbah pritožnika razčistilo, ali v konkretnem primeru obstaja bistveni element kaznivega dejanja oziroma ali sploh obstaja pritožnikova kazenska odgovornost.

2.Iz vsebine izpodbijanega sklepa izhaja, da se izvenobravnavni senat strinja s stališčem preiskovalnega sodnika, da ni potrebe po zaslišanju delavca policije, ker tudi sam ocenjuje, da obstajajo, zlasti ob upoštevanju zagovora soobdoženke, med vsebino poročila delavcev policije in zagovorom obdolženca le nebistvena neskladja, hkrati pa pripominja, da je glede izvajanja posebnega ukrepa iz 150. člena ZKP priče mogoče le izjemoma zaslišati ob pogoju, da jih pristojni organ odveže dolžnosti varovanja uradne tajnosti.

3.Ena od predpostavk za vložitev ustavne pritožbe je izčrpanost pravnih sredstev (tretji odstavek 160. člena Ustave in prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Praviloma se ustavna pritožba lahko vloži šele potem, ko so izčrpane vse redne in praviloma tudi izredne pravne poti, s katerimi se lahko popravijo ali odpravijo kršitve ustavnih pravic. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

4.V obravnavanem primeru pritožnik izpodbija sklep senata o zavrnitvi dokaznega predloga, danega v postopku preiskave. Zoper sklep, ki ga izvenobravnavni senat izda o zahtevi preiskovalnega sodnika na podlagi prvega odstavka 177. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP), v skladu z drugim odstavkom 399. člena ZKP ni pritožbe. Z zavrnitvijo dokaznega predloga v preiskavi obdolženec ne izgubi možnosti, da zavrnjeni dokazni predlog ponovi. Obdolženec lahko - enako kot tožilec in oškodovanec - v novih okoliščinah in z novo obrazložitvijo že v preiskavi znova zahteva, da se izvede določeno preiskovalno dejanje. Če stranke in oškodovanec s svojim predlogom pri preiskovalnem sodniku ne uspejo, smejo svoj predlog ponoviti predsedniku senata pri razpisu glavne obravnave in med glavno obravnavo (288. in 289. člen ZKP).

5.Glede na navedeno je procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS izpolnjena šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo oziroma drugo odločbo, s katero se kazenski postopek konča. Obstoja kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz 3. alinee 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP namreč ni mogoče presojati toliko časa, dokler ima obdolženec v postopku odprto možnost, da predlaga izvedbo dokaza, oziroma da že podani dokazni predlog ponovi, razen če gre za tako pomemben element sojenja, ki zahteva takojšnjo odločitev. To pa je lahko - ob podanih predpostavkah za izjemno odločanje Ustavnega sodišča po drugem odstavku 51. člena ZUstS - samo takšen dokazni predlog, katerega izvedba bi očitno rezultirala v prekinitvi ali ustavitvi preiskave (179. in 181. člen ZKP) oziroma ko je očitno, da se na podlagi izvedenega dokaza niti na glavni obravnavi ne bo mogel ugotoviti obstoj kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde. V preiskavi se namreč šele iščejo in zbirajo dejstva, da bi se razjasnilo stanje stvari, ki je potrebno za nadaljnji stadij postopka, vložitev obtožbe in glavno obravnavo, zato se tu za postopek zahteva manj strog kriterij, tako glede količine kot tudi glede kakovosti dokazov, saj obstaja možnost, da se zberejo zadostni dokazi še v nadaljnjem teku preiskave.

6.Pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da v konkretnem primeru obstojita (kumulativna) pogoja iz drugega odstavka 51. člena ZUstS - to je, da je zatrjevana kršitev očitna in da bi pritožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale nepopravljive posledice, Ustavno sodišče samo pa očitnosti kršitve v zgoraj navedenem smislu tudi ni ugotovilo. Dokazni predlog, ki ga je senat z izpodbijanim sklepom zavrnil, se sicer nanaša na vprašanje kazenske odgovornosti pritožnika, katere izključitev predstavlja razlog za ustavitev postopka iz 181. člena ZKP, vendar pa je hkrati že iz ustavne pritožbe in izpodbijanega sklepa razvidno, da poročilo o izvedbi ukrepa iz 150. člena ZKP in z njim povezano (predlagano) zaslišanje tajnega sodelavca ni edini dokaz ter da sodišče na obstoj pritožnikove kazenske odgovornosti sklepa tudi na podlagi drugih dokazov, zlasti na podlagi zagovora soobdolženke. Ker torej v obravnavanem primeru ni izkazana tista stopnja verjetnosti, po kateri bi izvedba predlaganega dokaza nedvomno pripeljala do ustavitve kazenskega postopka, s tem pa ni podana očitnost zatrjevane kršitve, ni mogoče šteti, da je izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev in je bilo treba vloženo ustavno pritožbo zavreči.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik dr. Boštjan M. Zupančič