Jedro

Dolžničino zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev je utemeljeno opredeljeno kot zloraba procesnih pravic in sankcionirano z denarno kaznijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. V izvršilni zadevi upnikov zoper dolžnico zaradi izterjave 286,99 EUR s pripadki je sodišče druge stopnje s sklepom I Ip 798/2013 z dne 26. 8. 2013 pod I. zavrnilo dolžničino pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožničinega ugovora zoper prejšnji sklep Višjega sodišča v Mariboru, pod II. pa kaznovalo dolžnico z denarno kaznijo 200 EUR zaradi zlorabe procesnih pravic.

2. Dolžnica je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo in v njej v delu, ki se nanaša na sklep o kaznovanju z denarno kaznijo, predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi trdi, da sama ni povzročila nepravilnosti, ki se ji očitajo, gre ji samo za mir, svobodo, pravico, varnost na njeni posesti, kar vse je že desetletje ogroženo. Kar zadeva ugovor, navaja, da drugega postopka ne pozna niti ne razpolaga s sredstvi za poplačilo advokata. Ne strinja se, da nasprotna stranka posega v njeno posest in se protipravno okorišča ter nasprotuje zagroženi izterjavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je dolžnici izreklo denarno kazen po 11. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zaradi vlaganja pravnih sredstev v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, kar pomeni zlorabo procesnih pravic. V tem 15 let trajajočem izvršilnem postopku zaradi izterjave 286,99 EUR s pripadki dolžnica vlaga ugovore in pritožbe zoper vse sklepe sodišč, med ostalim tudi zoper sklepe sodišča druge stopnje. Pravica do pravnega sredstva je dolžnici sicer ustavnopravno zagotovljena pravica, a le pravica do dvostopenjskega sojenja. Pravica do pravnega sredstva je namreč treba nujno obravnavati tudi v primerjavi z ostalimi procesnimi jamstvi, med drugim tudi z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega soglašanja. Zato zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim odloči o pritožbi, pritožba ni več dovoljena, pravica do pravnega sredstva pa je s tem izčrpana. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko vlaganje pravnih sredstev nadaljevalo v nedogled, kar se dogaja v obravnavanem postopku.

5. V tem izvršilnem postopku se je dolžnica zoper sklepe sodišča druge stopnje pritožila že osemkrat, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in česar dolžnica ne zanika. Iz izpodbijanega sklepa in iz listin v spisu izhaja, da je bila dolžnica že večkrat jasno poučena, da zoper odločitev sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, zato ni utemeljena njena pritožbena trditev, da postopka ne pozna. Ob tem, da gre v tem postopku za izterjavo denarne obveznosti na podlagi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, so nerelevantne tožničine pritožbene trditve v zvezi z varnostjo njene posesti.

6. Neutemeljena je dolžničina trditev, da ni povzročala nepravilnosti. Dolžnica se je namreč zoper sklepe sodišča druge stopnje pritožila že osemkrat, kljub temu, da ji je bilo vsakič v sklepih pojasnjeno, da zoper take sklepe pritožba ni dovoljena. Takšno ravnanje vodi k nedopustnemu zavlačevanju postopka in obravnavanju ter pojasnjevanju istih procesnih vprašanj. Zaradi takšnega dolžničinega ravnanja se izvršilni postopek dejansko nedopustno zavlačuje, saj neuspešno poteka že petnajst let. Vrhovno sodišče se strinja, da je dolžničino zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev utemeljeno opredeljeno kot zloraba procesnih pravic in sankcionirano z denarno kaznijo. To je sodišče druge stopnje utemeljeno izreklo v nizki višini glede na pričakovani opozorilni vpliv te sankcije.

7. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da dolžničina pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).