Jedro

Zmotno je stališče, da je kljub sklenitvi darilne pogodbe poslovni delež v tretji toženki še vedno skupno premoženje toženca in druge toženke. Četudi je bil poslovni delež pred sklenitvijo pogodbe skupna last zakoncev, še ne pomeni, da eden od njiju ni mogel s tem lastninskim upravičenjem veljavno razpolagati v korist drugega zakonca. V sodbi tudi ni ugotovitev, ki bi utemeljevale sklep, da pogodba ne obstaja, da ni veljavna ali da ne učinkuje v razmerju do tožnice. Z izpolnitvijo pogodbe je tako lastnica poslovnega deleža postala druga toženka. Ker ni več skupna last toženca in druge toženke, ni podana ena od predpostavk za utemeljenost zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 'Ugotovi se, da skupno premoženje prvega toženca in druge toženke predstavlja osnovni kapital v znesku 15.932 EUR v družbi A. d. o. o., in da delež prvega toženca na tem premoženju znaša 50 % in da delež druge toženke na tem premoženju znaša 50 %.

V sodnem registru se obstoječi poslovni delež druge toženke v družbi A. d. o. o. v znesku 15. 932 EUR razdeli na dva poslovna deleža, vsakega v znesku 7.966 EUR, s tem da družbenik prvega poslovnega deleža ostane druga toženka, družbenik drugega poslovnega deleža pa postane prvi toženec.'

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.212 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 651 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo, da skupno premoženje prvih dveh tožencev predstavlja osnovni kapital v znesku 15.932 EUR v tretji toženki in da delež vsakega od njiju znaša 50 % (I. točka izreka), (2) da se poslovni delež prve toženke razdeli na dva deleža, vsakega v znesku 7.966 EUR, s tem da družbenik prvega ostane prva toženka, družbenik drugega pa postane toženec (II. točka izreka). Odločilo je, da so toženci dolžni tožnici solidarno povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženci v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek zavrne in razveljavi v postopku izdano začasno odredbo.

V sodbi niso navedeni izvedeni dokazi, ampak je navedeno le, da so vpogledani dokazi v prilogah A in B. S tem je bil kršen 22. člen Ustave.

Tožnica je bila s sklepom izvršilnega sodišča napotena na vložitev te tožbe. Ker je tako izvršilni postopek kot to pravdo vodila ista sodnica, je ob dejstvu, da je bil izvršilni postopek nad tožencem ustavljen zaradi začetka postopka osebnega stečaja, podan dvom o njeni nepristranskosti. Z ustavitvijo izvršilnega postopka je tožnica izgubila pravni interes za vodenje pravde in bi jo zato sodišče moralo ustaviti. Sodnica bi se morala že ob dodelitvi pravdnega spisa izločiti iz postopka.

Ker je sodba oprta izključno na tožničine navedbe, so toženci diskriminirani. Neobrazložena je ugotovitev, da delež v tretji toženki kljub dvema pogodbama, sklenjenima v obliki notarskega zapisa, predstavlja skupno premoženje prvih dveh tožencev. Pogodbi sta bili sklenjeni v času veljavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ta zakon pa je dopuščal ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema. Če bi tožnica želela ugotoviti delež na skupnem premoženju, bi morala najprej izpodbijati pogodbi.

Toženka je ves čas vlagala svoje delo in denarna sredstva v premoženje družbe. Povedala je, da je prejemala visoko plačo in svoja izključna denarna sredstva prenesla v družbo. Tožnica tega ni prerekala. Ugotovitev, da bi toženec lahko denarna sredstva dobil kjerkoli, je nerazumna. Take trditve ni podala nobena od pravdnih strank. Denar za ustanovitev in zagon družbe je toženec dobil od toženke in njunih sorodnikov. Podarjeni delež in vplačani delež ne moreta predstavljati skupnega premoženja.

Nerazumno je tudi stališče, da toženca kljub predloženim notarskim zapisom nista uspela dokazati, da delež v družbi ni bil njuno skupno premoženje. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje dvoje izpodbojnih dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti in o resničnosti njene vsebine. Tožnica ni izpodbijala resničnosti vsebine.

Sodišče se ni izreklo o predlogu tožencev za prekinitev in za ustavitev pravdnega postopka. Zmotna je ugotovitev, da stečajni postopek, začet zoper toženca, ne vpliva na pravdo. S pričetkom stečajnega postopka je poslovna sposobnost toženca omejena. Ker je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, terjatev, ki jo uveljavlja tožnica, pa je nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja, je z navedenim sklepom prenehala. Tožnica ne bo več mogla svoje terjatve uveljaviti ne v izvršilnem ne v stečajnem postopku.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Opustitev opredelitve vsebine listin, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, sama za sebe ne utemeljuje kršitve pravice do izjave (in enakega varstva pravic). Pritožniki namreč ne trdijo, da niso bili seznanjeni s katero od listin, na katerih temelji odločitev, niti da so bili zaradi zatrjevane pomanjkljivosti ovirani v uveljavitvi pravice do pritožbe.

6. Po drugem odstavku 72. člena ZPP mora stranka uveljavljati izločitveni razlog takoj, ko zanj izve, najkasneje pa do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. V pritožbi podane trditve, ki naj bi utemeljevale pristranskost sodnice, ki je odločila v zadevi na prvi stopnji, so zato prepozne in neupoštevne.

7. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ima tožnica še pravni interes za odločitev o postavljenem zahtevku. Tožnica je upnica pravnomočno prisojene terjatve zoper prvega toženca. Tožbeni zahtevek je utemeljevala na prvem odstavku 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Med pravdo je bil zoper toženca začet postopek osebnega stečaja, v katerem je bila tožničina terjatev priznana, postopek pa se je zaključil s sklepom o odpustu obveznosti. Iz sklepa izhaja, da upnikova pravica sodnega uveljavljanja plačila terjatev, nastalih do 5. 10. 2018 v delu, v katerem niso bile plačane do pravnomočnosti tega sklepa, preneha, izjema pa so terjatve, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso. Pravilen je zato sklep, da odpust obveznosti ne ovira unovčenja naknadno najdenega premoženja stečajnega dolžnika. Ker bi se z ugoditvijo zahtevku povečala stečajna masa, iz katere bi lahko kot upnica stečajnega dolžnika dobila poplačilo svoje terjatve, je izkazan tožničin pravni interes za odločitev o zahtevku.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da je poslovni delež, ki ga je toženec s pogodbo z dne 16. 7. 2001 prenesel na drugo toženko, z vidika tretjih ostal njuno skupno premoženje.

9. Med pravdnimi strankami ni sporno, - da sta toženec in druga toženka zakonca, ki sta zakonsko zvezo sklenila v aprilu 1990, - da je bila tretja toženka ustanovljena 1. 6. 1990, da je bil tedaj njen edini družbenik prvi toženec, da je druga toženka delež v družbi pridobila 29. 12. 1997 na podlagi pogodbe o prevzemu vložkov in da je na podlagi pogodbe o odsvojitvi deležev z dne 16. 7. 2001 postala edina družbenica, - da je bil zoper toženca 5. 10. 2018 začet postopek osebnega stečaja in da je bil 21. 12. 2020 izdan sklep o odpustu obveznosti.

10. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na stališčih, - da osnovni kapital tretje toženke sodi v skupno premoženje toženca in druge toženke, - da je pogodba o prevzemu vložkov z dne 16. 7. 2001 darilna pogodba med zakoncema, - da je ne glede na podaritev poslovni delež v odnosu do tretjih ostal skupno premoženje toženca in druge toženke, - da sta deleža toženca in druge toženke na skupnem premoženju enaka.

11. Zmotno je stališče, da je kljub sklenitvi darilne pogodbe poslovni delež v tretji toženki še vedno skupno premoženje toženca in druge toženke. Četudi je bil poslovni delež pred sklenitvijo pogodbe skupna last zakoncev, še ne pomeni, da eden od njiju ni mogel s tem lastninskim upravičenjem veljavno razpolagati v korist drugega zakonca. V sodbi tudi ni ugotovitev, ki bi utemeljevale sklep, da pogodba ne obstaja, da ni veljavna ali da ne učinkuje v razmerju do tožnice.1 Z izpolnitvijo pogodbe je tako lastnica poslovnega deleža postala druga toženka. Ker ni več skupna last toženca in druge toženke, ni podana ena od predpostavk za utemeljenost zahtevka.

12. Ker je že iz navedenega razloga treba pritožbi ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti, se o ostalih pritožbenih očitkih ni treba izreči. 13. Drugačen uspeh v pravdi zahteva spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožnica ni uspela, je dolžna tožencem povrniti njihove stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožencem gre strošek za odgovor na tožbo (400 točk), za tri pripravljalne vloge (800 točk), za vlogo (20 točk), za zastopanje na narokih za glavno obravnavo (800 točk) in za materialne stroške (30 točk), kar skupaj znaša 1.212 EUR. Ostali priglašeni stroški so bodisi vključeni v priznane postavke (posvet s stranko in poročilo stranki), bodisi nimajo podlage v Odvetniški tarifi (urnina se priznava za trajanje naroka nad eno uro, pavšalni znesek materialnih stroškov nad 1000 točk gre stranki v višini 1 %). Ker so toženci stroške priglasili skupaj, je tožničina obveznost solidarna.

14. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev (358. člen ZPP).

15. Ker so toženci s pritožbo uspeli, jim je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 651 EUR, in sicer gre za strošek za pritožbo (500 točk x 0,60 EUR) za pavšalni znesek materialnih stroškov (10 točk x 0,60 EUR), in za sodno takso za pritožbo (345 EUR). Ker so toženci stroške priglasili skupaj, je tožničina obveznost solidarna. Obveznost plačila zamudnih obresti temelji na drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika.

1 V tem zadnjem primeru bi tudi zahtevek moral biti drugačen (in sicer tak, kot ga zahtevajo določbe OZ o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj).