Jedro

Tako teorija kot sodna praksa sta sprejeli ustaljeno stališče, da mora tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba) vsebovati oblikovalni zahtevek.

Tako je povsem jasno, da je pasivna legitimacija podana na strani pridobitelja koristi. S tem pa je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimirana v predmetnem postopku tudi druga toženka kot izročiteljica premoženja.

Izrek

I. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne ter se v izpodbijani I. III. in IV. točki izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da sedaj glasi:

I. Pravno dejanje tožene stranke A. A., rojenega 1969, stanujoč L., Š. in pravno dejanje B. B. EMŠO: , Ulica, S., po Pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja na podlagi notarskega zapisa SV 326/2014 z dne 29. 10. 2014 s pripadajočim zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice do 3/4 na nepremičnini parc. št. 94/35 k.o. xx. in zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis stvarnega bremena preužitka (ID pravice xx) pri 3/4 nepremičnine, so brez pravnega učinka proti tožeči stranki D. d.d., D. ulica, Lj., matična številka: , za terjatev tožeče stranke do B. B., v skupni višini 1.041.073,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje do plačila, zmanjšano za delno poplačilo terjatve, izvršeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu In 89/2012 (In 97/2012, VL 73783/2011, VL 120421/2012, VL 197624/2012, VL 166106/2012, I 52/2016) z dne 14. 6. 2018. III. Tožena stranka A. A. je dolžan za izterjavo izterljive terjatve tožeče stranke do B. B. dovoliti izvršbo na deležu do 3/4 nepremičnine parc. št. 94/35 k.o. xx

IV. Tožena stranka A. A. je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.652,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka z zamudnimi obrestmi.“

II. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki B. B. povrniti stroške pravdnega postopka v višini 7.301,77 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da je pravno dejanje prvotožene stranke in drugotožene stranke po Pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja na podlagi notarskega zapisa SV 326/2014 z dne 29. 10. 2014 (v nadaljevanju Pogodba) s pripadajočim zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice do 3/4 na nepremičnini parc. št. 94/35 k.o. xx. in zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis stvarnega bremena preužitka (ID pravice xx), brez pravnega učinka proti tožeči stranki, za terjatev tožeče stranke do B. B. v skupni višini 1.041.073,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje do plačila, zmanjšano za delno poplačilo terjatve, izvršeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu In 89/2012 z dne 14. 6. 2018 (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožbeni zahtevek za razliko med terjatvijo tožeče stranke do drugotožene stranke v skupni višini 1.041.073,85 EUR zavrnil in v III. točki izreka odločilo, da sta toženi stranki A. A. in B. B. dolžna za izterjavo izterljive terjatve tožeče stranke do drugotožene stranke dovoliti izvršbo na deležu do 3/4 nepremičnine parc. št. 94/35 k.o. xx. na način, da se s prodajo v izvršilnem postopku v zemljiški knjigi vpiše tudi izbris stvarnega bremena preužitka (ID pravice xx). V IV. točki je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.652,50 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje drugotožena stranka (v nadaljevanju drugotoženka). Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter s postopkovnimi kršitvami iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženca sta namreč z izročilno pogodbo izvedla večje število pravnih dejanj, od katerih pa lahko vplivajo na zatrjevano terjatev tožnice do drugotoženke le nekatere. izpodbijana sodba nima razlogov zakaj naj bi bil preužitek pri prvotoženčevem 3/4 deležu v razmerju do tožnice brez pravnega učinka. Prav tako iz III. točke izreka ne izhaja, da se nanaša na terjatev iz I. točke, ampak da sta toženca dolžna dopustiti prodajo 3/4 predmetne nepremičnine za izterjavo katerekoli tožničine terjatve do drugotoženke. Prav tako bi sodišče moralo zapisati zneske, do katerih je poplačilo tožnice že bilo opravljeno. Sicer pa tožeča stranka za ugotovitveni zahtevek ne izkazuje pravnega interesa, prav tako pa v paulijanski tožbi ni prostora niti za dajatveni del zahtevka. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži plačilo njenih stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba drugotoženke je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje zgolj drugotoženka.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in v točki I razsodilo, da je Pogodba med tožencema brez pravnega učinka zoper tožnico do višine njene terjatve, zmanjšane za poplačila, izvršena v izvršilnih postopkih, natančneje navedenih v izreku izpodbijane sodbe. V III. točki izreka je odločilo o dajatvenem delu zahtevka in o izbrisu stvarne pravice - preužitka.

8. Tožnica je vložila tožbo, s katero izpodbija dolžnikova pravna dejanja, torej pravno dejanje drugotoženke, glede katere je ugotovljeno, da je dolžnica v razmerju do tožnice. Dolžnik odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem, v kolikor pa premoženje zmanjšuje zato, da bi oškodoval upnike oziroma, da bi se izognil izvršbi na to svoje premoženje, materialno pravo pozna inštitut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki je urejeno v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) v členih 255 do 260. Zakon tako izjemoma dopušča tretjemu, da poseže v tuje razmerje, torej v Pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja, ki sta jo sklenili prvi toženec kot prevzemnik in drugotoženka kot izročiteljica. S tem je varovan upnik, v posledici izpodbijanja se zato lahko upnik, ki se na izpodbijanje sklicuje, poplača tudi iz tistega premoženja, ki ga je dolžnik prenesel na tretjo osebo, zato je v 255. členu OZ določeno splošno pravilo, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje pa se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ). V skladu z drugim odstavkom 259. člena OZ se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigavo korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike. V skladu s tretjim odstavkom 259. člena OZ je pasivno legitimiran tudi tretji pridobitelj, če je s kakšnim odplačnim poslom prejel korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem, če je vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati, če pa je to korist prejel z neodplačnim poslom, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja tudi, čeprav tega ni vedel. 9. Tako teorija kot sodna praksa sta sprejeli ustaljeno stališče, da mora tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba) vsebovati oblikovalni zahtevek1. Učinek izpodbitemu poslu pa se, kot izhaja iz 260. člena OZ, lahko odvzame le toliko, kolikor je treba za izpolnitev upnikove terjatve. Formulacija predmetnega zahtevka v I. točki izreka je tako vsebinsko ustrezna, kljub nerodnemu začetku zahtevka, ki se začne „ugotovi se“, kar pa ne spreminja narave samega zahtevka.

10. Sodišče druge stopnje nadalje pripominja, da je za pravilnost predmetne tožbe potreben zgolj oblikovalni del zahtevka, dajatveni del zahtevka (III. točka izreka) je zgolj nepotrebno pojasnjevanje učinkov oblikovalne sodbe (da se bo konkretni upnik za uveljavitev konkretne terjatve lahko poplačal iz konkretnega predmeta relativno izpodbitega posla)2. 11. V kolikor sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, izgubi pravno dejanje učinke le proti tožnici in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njenih terjatev (260. člen OZ). Tako je povsem jasno, da je pasivna legitimacija podana na strani pridobitelja koristi. S tem pa je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimirana v predmetnem postopku tudi druga toženka kot izročiteljica premoženja.

12. Zmotno je v tožbi zatrjevano stališče, da dogovorjeno stvarno breme preužitka, ki sta ga dogovorila drugotoženka in prvotoženec in je vpisano v zemljiški knjigi, ustreza položaju iz tretjega odstavka 259. člena OZ, saj bi naj prvotoženec odtujil pridobljeno korist nazaj na drugotoženko s tem, ko je v svojo škodo obremenil svojo lastninsko pravico, kar preprečuje učinkovito poplačilo tožnice v okviru eventualne izvršbe, drugotoženki pa omogoča pravice, ki so ekonomsko enakovredne lastninski pravici.

13. Po mnenju sodišča druge stopnje je Pogodba en in enoten pravni posel, na podlagi katerega je prvotoženec prejel obremenjeno nepremičnino in je kot takšna tudi vpisana v zemljiški knjigi. Tretji odstavek 259. člena OZ pa ne govori o pridobivanju ekonomskih pravic, ampak o odtujitvi pridobljene koristi tretjemu pridobitelju, kar pa drugotoženka v tem primeru ni. Nepremičnina, ki jo je pridobil prvotoženec, tako ni bila odtujena drugotoženki, s tem pa uporaba tretjega odstavka 259. člena OZ ne pride v poštev.

14. Tožnica zahteva, da se iz zemljiške knjige izbriše stvarno breme preužitka (drugi del III. točke izreka). Takšen učinek tožnica s paulijansko tožbo ne more doseči. Sodba po paulijanski tožbi ima namreč izključno relativne učinke, učinki izbrisne tožbe pa so absolutni, učinkujejo torej erga omnes in presegajo učinke paulijanske tožbe oziroma so nekaj drugega. Za takšen izbrisni zahtevek, torej izbris stvarnega bremena preužitka, bi morala tožnica zahtevati ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (razpolagalnega posla), ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe. Takšnega sodnega varstva v tej pravdi pa tožnica ni zatrjevala.

15. Glede na obrazloženo ker je zahtevek tožnice v delu, ko zajema tudi drugotoženko materialnopravno zmoten, je sodišče druge stopnje pritožbi drugotoženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zoper drugotoženko zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). V posledici slednjega je zaradi preglednosti izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I, III in IV spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka).

16. Ker je sodišče druge stopnje pritožbi drugotoženke v celoti ugodilo in zahtevek zoper njo zavrnilo, je bilo potrebno odločiti tudi o stroških drugotoženke nastalih pred sodiščem prve in druge stopnje. O stroških drugotoženke je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP ter Odvetniške tarife (OT).

17. Drugotoženki je priznalo za odgovor na tožbo 1.600 točk, za prvi pripravljalni spis z dne 11. 7. 2018 1.600 točk, nagrado za prvi narok dne 28. 8. 2018 1.600 točk in kilometrina na relaciji Slovenj Gradec - Maribor - Slovenj Gradec 140 km po 0,37 EUR, skupaj 51,80 EUR, za odsotnost iz pisarne za čas potovanja 6 x 0,5 ure 120 točk, nagrada za drugi pripravljalni spis z dne 12. 9. 2018 1.200 točk, nagrada za narok 19. 10. 2018 800 točk in kilometrina 51,80 EUR ter za odsotnost iz pisarne za 6 x 0,5 ure 120 točk, nagrada za narok 14. 6. 2019 700 točk (spremenjena vrednost odvetniške točke na 0,6 EUR - Ur.l. RS 22/2019), kilometrino v znesku 51,80 EUR in za odsotnost iz pisarne 120 točk, nagrada za pritožbo 1750 točk, materialne stroške (2 % in 1 % v skladu z 11. členom OT) ter 22 % DDV (1.316,17 EUR) na odvetniške storitve. Ostalih stroškov in nagrade sodišče druge stopnje drugotoženki B. B. ni priznalo, saj slednji niso bili potrebni (155. člen ZPP). Glede na obrazloženo in glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR v času odločanja, je sodišče druge stopnje drugotoženki B. B. priznalo pravdne stroške za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 7.301,77 EUR, kar ji je tožnica dolžna povrniti, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 VSRS II Ips 141/2019 z dne 7. 11. 2013, II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015, 2 VSRS II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015,