Jedro

Pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano uporabno dovoljenje. Glede na to ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zoper uporabno dovoljenje Ministrstva za naravne vire in prostor z dne 25. 11. 2024 za gradnjo "Nadgradnja odseka železniške proge Maribor - Šentilj - d.m. od km 595+870 do km 599+600 glavne železniške proge št. 30 Zidani most - Šentilj - d.m."

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče navedlo, da na podlagi devetega odstavka 80. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1), ki določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor oziroma vlagatelj zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja, tožnik kot lastnik sosednje nepremičnine nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim uporabnim dovoljenjem ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Upravno sodišče je navedlo še, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik vložil vlogo za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, vendar mu je bilo to zavrnjeno s sklepom Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35106-33/2024-2560-14 z dne 15. 1. 2025, ter da lahko tožnik svoje interese kot lastnik sosednje nepremičnine varuje v postopku gradbenega dovoljenja, ki mu je bilo tudi vročeno.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil sklep, s katerim je toženka zavrgla vlogo za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, izdan po tem, ko je vložil tožbo v tem upravnem sporu, zato ga Upravno sodišče ne bi smelo upoštevati pri svojem odločanju. Navaja, da je v upravno sodni praksi že zavzeto stališče, da lahko v postopku izdaje uporabnega dovoljenja sodeluje tudi oseba, ki izkaže svoj pravni interes, in meni, da je pravni interes tudi res izkazal. Poudarja, da je lastnik nepremičnine, ki meji na nepremičnine, na katerih se izvaja gradnja železniške proge, da so bila na njegovih nepremičninah brez njegovega soglasja vgrajena sidra, ta sidra pa mu povzročajo nenadomestljivo škodo, saj se zemljina poseda oziroma premika, pojavile so se razpoke na objektu, zaradi česar ta objekt ni več varen in primeren za bivanje.

4.S tem, ko ga toženka ni obravnavala kot stranko z interesom in ga ni vključila v postopek izdaje uporabnega dovoljenja, enako pa je storilo Upravno sodišče, je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, kršene pa so mu bile tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Poudarja, da mora biti stranskemu udeležencu omogočeno, da v tuji upravni stvari varuje svojo pravno korist zaradi obstoja določenega razmerja do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopku. Top mu je bilo odvzeto, zaradi česar je sklep Upravnega sodišča nezakonit. Zatrjuje tudi poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in poudarja, da pravnega varstva glede gradnje sider, ki jih je investitor vgradil v njegovo zemljišče, ne more dobiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano uporabno dovoljenje. Glede na to tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Iz te zakonske določbe izhaja, kar je pravilno navedlo že Upravno sodišče in se sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.

8.Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na obstoj njegovega lastnega pravnega interesa za vložitev tožbe (da je lastnik nepremičnine, ki meji na nepremičnine, na katerih se izvaja gradnja železniške proge, da so bila na njegovih nepremičninah brez njegovega soglasja vgrajena sidra, ta sidra pa mu povzročajo nenadomestljivo škodo). Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 pojasnilo, da za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. V omenjeni zadevi zato pritožniku ni bilo mogoče priznati položaja tožnika v upravnem sporu na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdo ima pravni interes za udeležbo v upravnem postopku.

9.Glede na navedeno v obravnavani zadevi tudi ni bistveno, da je Upravno sodišče svojo odločitev oprlo tudi na sklep št. 35106-33/2024-2560-14 z dne 15. 1. 2025, s katerim je Ministrstvo za naravne vire in prostor pritožnikovo vlogo za obnovo postopka zavrglo. To namreč ne spreminja neizpodbijanega dejstva, da pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega uporabnega dovoljenja in na to ne bi mogla vplivati nobena odločitev o njegovi vlogi za obnovo postopka. Tudi če bi bil pritožnik z navedeno vlogo uspešen in bi bil postopek obnovljen, bi lahko izpodbijal šele končno odločbo, izdano v obnovljenem postopku. Ne more pa morebiten sklep o obnovi postopka za nazaj sanirati pomanjkanja procesne predpostavke statusa stranke v upravnem postopku. Zato je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju tožbe zoper uporabno dovoljenje pravilna, sklicevanje Upravnega sodišča na sklep Ministrstva za naravne vire in prostor št. 35106-33/2024-2560-14 z dne 15. 1. 2025 pa nepotrebno.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila pritožniku z zavrženjem tožbe odvzeta pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.

Določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, sicer lahko ogrozi pravico do sodnega varstva. Vendar pa to ne pomeni, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk že pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk je lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela kontradiktornosti in načela zaslišanja ter posegi v tožnikovo lastninsko pravico. Glede na to, da je Upravno sodišče tožbo zavrglo že iz razloga pomanjkanja procesnih predpostavk, se do teh tožbenih navedb ni bilo dolžno opredeljevati.

12.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021).

2Odločba Ustavnega sodišča št. Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001.

3Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 17, 17/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.