Jedro

ZPP v 453a. členu res predvideva, da sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ne odgovori. Vendar v postopkih, ki se nadaljujejo po utemeljenem ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, odgovor na tožbo sploh ni predviden.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi z dne 13. 7. 2017, je izvršilno sodišče s sklepom VL 63567/2017 z dne 25. 9. 2017 delno ustavilo izvršbo za plačane zneske po računih (1) št. 00-360-002003 z dne 3. 4. 2017, (2) št. 00-360-002711 z dne 3. 5. 2017 ter (3) št. 00-360-003468 z dne 3. 6. 2017 v skupni višini 988,20 EUR (drugi in četrti odstavek izreka). Odločilo je tudi, da se sklep z dne 13. 7. 2017 v delu, v katerem je dovoljena izvršba za znesek 1.350,00 EUR s pripadki po računu 00-3690-003631 z dne 8. 6. 2017 (pogodbena kazen), razveljavi, ter da bo o tem zahtevku in pripadajočih stroških odločeno v pravdnem postopku (2. odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi, prvi odstavek izreka). V ostalem delu je ugovor tožene stranke zavrnilo (tretja točka izreka).

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi z dne 13. 7. 2017: (1) v prvem odstavku izreka v delu, s katerem je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v višini 1.350,00 EUR (pogodbena kazen) s pripadki in (2) v tretjem odstavku izreka (stroški izvršilnega postopka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da dogovor o pogodbeni kazni, vsebovan v določilu 9. člena Pogodbe za optimizacijo spletne strani1 (v nadaljevanju: Pogodba), nasprotuje prisilnim predpisom.

Pritožba in odgovor na pritožbo

3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje je očitala, da je pri odločitvi neutemeljeno upoštevalo navedbe tožene stranke iz ugovora proti sklepu o izvršbi. Zavzela je stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo šteti, da je tožena stranka tožbeni zahtevek priznala, ker ni odgovorila na dopolnitev tožbe. Trdila je, da je sklepanje sodišča, „da sta se pogodbeni stranki v 9. členu Pogodbe dogovorili za pogodbeno kazen za denarno obveznost“, napačno. Pojasnila je, da je bila pogodbena kazen „dogovorjena za primer prekinitve pogodbe v obdobju 12 - mesečne vezave“. Sodišče bi moralo presojati celotno pogodbo in opis ravnanj tožene stranke. Zavzela je stališče, da je pogodbena kazen posledica odstopa - prekinitve pogodbenega sodelovanja v obdobju do izteka minimalnega obdobja sodelovanja in ne direktno posledica zamude s plačilom računa. Sodišču prve stopnje je očitala, da je prezrlo, da se 9. člen Pogodbe navezuje na 10. člen Pogodbe, ki govori o odstopu - prekinitvi pogodbe. Zatrjevala je, da je odstopila od pogodbe po 10. členu Pogodbe in po tem členu tudi zaračunala pogodbeno kazen. V prid svojim trditvam se je sklicevala na sodbo VSK Cpg 18/2017 z dne 6. 4. 2017. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naložil plačilo vseh stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, češ da tožena stranka ni odgovorila na tožbo. ZPP v 453a. členu res predvideva, da sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo ne odgovori. Vendar v postopkih, ki se nadaljujejo po utemeljenem ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, odgovor na tožbo sploh predviden ni. V ugovoru, ki ga je tožena stranka vložila zoper izdan sklep o izvršbi pa je zahtevku tožeče stranke jasno ugovarjala. Navedla je, da tožeči stranka iz medsebojnega poslovanja dolguje le še 329,40 EUR, da pa bo ta znesek v kratkem poravnala, da je tožeča stranka izdajala račune za vnaprej in da zneska iz vtoževanega računa tožeči stranki ne dolguje.

6. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodiščem prve stopnje (primerjaj prvi odstavek 495. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki dne 27. 10. 2016 podpisali Pogodbo, katere 9. člen se glasi „V primeru, da naročnik zamuja s plačilom več kot 30 dni, prenehajo vse obveznosti izvajalca po 2. členu te pogodbe, izvajalec pa lahko naročniku zaračuna pogodbeno kazen v višini pavšala, ki bi mu ga bil po pogodbi dolžan naročnik poravnati do izteka minimalnega obdobja sodelovanja.“; (2) da tožena stranka štirih računov ni poravnala v dogovorjenem tridesetdnevnem roku in (3) da je zato tožeča stranka 7. 6. 2017 toženi stranki poslala enostransko prekinitev pogodbe (list. št. A18).

8. Skladno z določilom prvega odstavka 247. člena OZ se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ).

9. Sklenjena pogodba med strankama predstavlja avtonomno materialno pravo. Tako tudi 9. člen Pogodbe, katerega presoja je bila, očitno skupaj z dopisom z dne 7. 6. 2017 (list št. A18), sodišču prve stopnje podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. V pritožbi je tožeča stranka navedla, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo presojati po 10. členu Pogodbe2 ne pa po 9. členu. Odgovor na to pritožbeno navedbo se nahaja v dopisu tožeče stranke toženi stranki z dne 7. 6. 2017 (list. št. A8), katerega vsebine pa sodišče prve stopnje v obrazložitev svoje sodbe ni povzelo. Odločilnega pravnega dejstva v zvezi z vprašanjem ali je treba tožbeni zahtevek presojati po 9. členu ali po drugem odstavku 10. člena Pogodbe torej ni ugotovilo. Ker pa je tožeča stranka v III. točki dopolnitve tožbe sama navedla, da je toženi stranki z dopisom z dne 7. 6. 2017 poslala prekinitev pogodbe na podlagi 9. člena Pogodbe, vrzel sodbe sodišča prve stopnje vseeno omogoča preizkus izpodbijane sodbe.

11. Glede na to, da je torej tožeča stranka prekinila pogodbo s toženo stranko ob sklicevanju na 9. člen Pogodbe, v katerem je pogodbena kazen dogovorjena za kršitev denarne obveznosti, je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 247. člena OZ ob sklicevanju na odločbo VSRS III Ips 20/2015 z dne 31. 8. 2018 ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek ko neutemeljen zavrnilo.

12. Sklicevanje pritožnika na sodbo VSK Cpg 18/2017 z dne 6. 4. 2017 ni primerno, saj pogodbena kazen v citirani zadevni ni bila dogovorjena za neizpolnitev denarne obveznosti, pač pa za neizpolnitev obveznosti naročila 13 kilogramov kave v posameznem mesecu znotraj trajanja pogodbe.

13. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

1 To določilo se glasi: „V primeru, da naročnik zamuja s plačilom več kot 30 dni, prenehajo vse obveznosti izvajalca po 2. členu te pogodbe, izvajalec pa lahko naročniku zaračuna pogodbeno kazen v višini pavšala, ki bi mu ga bil po pogodbi dolžan naročnik poravnati do izteka minimalnega obdobja sodelovanja.“ 2 Drugi odstavek 10. člena Pogodbe se glasi: Vsaka pogodbena stranka lahko pisno prekine pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom, vendar ne pred potekom minimalnega obdobja sodelovanja. V primeru prekinitve pogodbe pred iztekom minimalnega obdobja sodelovanja, lahko izvajalec naročniku zaračuna pogodbeno kazen v višini pavšal, ki bi mu ga bil po pogodbi dolžan naročnik poravnati do izteka minimalnega obdobja sodelovanja. ...“.