Jedro

Pojem uporabe tuje stvari zajema vsakršno izkoriščanje tuje stvari.

Izrek

Pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki po nasprotni tožbi povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 791,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 351/2012 z dne 23. 4. 2015 odločilo, da je tožena stranka R. P. dolžna v roku 15 dni tožeči stranki S. C. plačati znesek 1.935,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.183,00 EUR od 15. 6. 2012 do plačila in od zneska 752,85 EUR od 6. 3. 2014 do plačila. V izpodbijanem delu je odločilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi S. C. dolžan v roku 15 dni tožeči stranki po nasprotni tožbi R. P. plačati 10.947,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.477,00 EUR od 5. 3. 2014 do plačila in od zneska 1.470,60 EUR od 19. 12. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju, P 1040/2009 z dne 19. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, Cp 150/2013 z dne 12. 9. 2013 ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank poslovni prostor, nepremičnina z ID znakom ..., vl. št. ..., k.o. D. in 2,5 sobno stanovanje št. 19 v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu P., L. s pripadajočo kletno shrambo na parc. št. ..., k.o. D. v podvložku št. ... s pripadajočim deležem skupnih prostorov, naprav in pripadajočim deležem funkcionalnega zemljišča ter garažo v kletnem prostoru bloka ter da je delež pravdnih strank na teh nepremičninah vsakega do ½. Sodišče je nato ugotovilo, da je stanovanje z garažo uporabljal tožnik, poslovni prostor za opravljanje frizerske dejavnosti pa je uporabljala toženka. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da je izrazil voljo uporabljati poslovni prostor ter da mu toženka tega ni omogočila. Prav tako je ugotovilo, da bi toženka želela souporabljati stanovanje in garažo, kar ji je bilo zaradi ravnanja tožnika onemogočeno. Pri tem je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da souporaba ni bila mogoča zaradi psihičnega nasilja toženca. Sodišče je verjelo toženki, da so bili njeni prihodi v stanovanje po razpadu izvenzakonske skupnosti zaradi strahu pred tožnikom onemogočeni in je s tem bila onemogočena souporaba stanovanja in garaže v sorazmerju z njenim solastniškim deležem. Ugotovilo je, da je podan temelj njunih obeh verzijskih zahtevkov. Njuna korist pa je bila v tem, da sta brezplačno uporabljala delno tujo nepremičnino, po sodni praksi pa je nadomestilo za takšno korist tako imenovana uporabnina, enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Nato je o višini povprečne tržne najemnine odločilo na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, v katerem ni zasledilo nasprotij in ga je ocenilo kot izčrpnega in argumentiranega. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje M. Ž., ker tožnik kljub ugovoru toženke v zvezi s tem dokaznim predlogom ni pojasnil v zvezi s katerimi, med pravdnima strankama spornimi dejstvi je predlagal zaslišanje te priče. Prav tako je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog z določitvijo izvedenca klinične psihologije, saj so za odločitev sodišča zadostovali že izvedeni dokazi.

2. Zoper odločitev, vsebovano v točki II. in III. izreka in zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji se pritožuje tožeča stranka oziroma tožena po nasprotni tožbi. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo njegove dokazne predloge, ki so navedeni v 9 in 10 točki obrazložitve sodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. Ž., tožnik je namreč bil obravnavan pri M. Ž., sodišče pa je ugodilo le dokaznemu predlogu za zaslišanje N. O. O. in je s tem toženca po nasprotni tožbi postavila v neenakopraven položaj. Nadalje podaja pritožbo glede odločitve sodišča prve stopnje o nepostaviti izvedenca psihologa. Samo depresivna epizoda pri tožnici po nasprotni tožbi ne more zadostovati za zaključek, kot ga je postavilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga bi zato sodišče moralo izvesti predlagan dokaz z zaslišanjem izvedenca klinične psihologije. Vsi postopki zoper toženca po nasprotni tožbi so bili namreč ustavljeni, zato brez izvedenca ustrezne stroke standardu ogroženosti sodišče ni moglo zadostiti, zato je sodba v točkah 18, 19 in 20 obrazložitve obremenjena z bistvenimi kršitvami pravdnega postopka, saj nikakor ne drži, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ji je tožeča stranka onemogočala souporabo garaže in stanovanja, kakor tudi ne, da je zahtevala souporabo in da je tožena stranka prostovoljno opustila soposest stanovanja in garaže in s tem dejansko tudi pristala na to, da obe nepremičnini uporablja izključno tožeča stranka. Toženka je zapustila tožnika zato, ker se ga je naveličala, ne pa zaradi drugih razlogov, ki bi bili na strani tožnika. Obe pravdni stranki sta se namreč sestajali še po razpadu zunajzakonske skupnosti. Tožena stranka je prostovoljno zapustila stanovanje in nikoli ni zahtevala od tožeče stranke, da ji dovoli souporabo stanovanja in garaže na Poženelovi 5 v Laškem. Sodišče je tudi napačno izračunalo višino najemnine, katero mora plačati toženka in tožnica po nasprotni tožbi, saj ni upoštevalo višine uporabnine za vetrolov na parc. št. ... k.o. Debro, čeravno bi tudi ta del moralo upoštevati pri določanju uporabnine. Zato bi moralo upoštevati pri višini tudi njegovo pravico do ustrezne uporabnine tudi za uporabo vetrolova na parc. št. ..., k.o. D.. Posledično je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke po nasprotni tožbi je pritožba neutemeljena. Obe priči tako R. J. kot R. M. sta bili zaslišani, tožeča stranka pa ni predlagala izvedenca klinične psihologije. Takšen dokazni predlog iz spisa ni razviden. Glede zaslišanja priče M. Ž. pa tožeča stranka sploh ni podala relevantnih trditev, ki bi jih ta priča naj potrdila. Tožena stranka je namreč sama navajala, da se je tožnika bala in da je ta nad njo izvajal predvsem psihično nasilje (enkrat tudi fizično). Zaradi izvajanja takšnega nasilja pa se je tožnica morala odseliti in si ni upala uporabljati stanovanja. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke po nasprotni tožbi odločilo povsem v okviru trditev in zahtevka pravdnih strank in ni šlo za nobeno sodbo presenečenja, kot to implicira tožeča stranka. Tožeči stranki je bilo znano, na kakšni podlagi tožena stranka uveljavlja svoj zahtevek, tožena stranka je vse relevantne trditve podala pravočasno. Tožeča stranka ni pravočasno predložila medicinske dokumentacije. Toženka je tožnikovo nasilje in svoj strah dokazovala z različnimi dokazili, zato je zmotno mnenje tožeče stranke, da bi toženka tožnikovo nasilje morala dokazati z izvedencem medicinske stroke. Dokaz z izvedencem medicinske stroke je zgolj eden izmed dokazov. Tožnica je tudi pojasnila vsebino SMS sporočil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik toženki onemogočil uporabo stanovanja in da se je ta zaradi psihičnih pritiskov morala izseliti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni nikoli pristala na to, da toženec sam v celoti uporablja skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločilo, da ne bo upoštevalo višino uporabnine za vetrolov na parc. št. …, k.o. D.. Lastnik navedene nepremičnine je O. L. in ne tožnik. Tožnica navedeno nepremičnino uporablja na podlagi najemne pogodbe z O. L. Tožnik nima ugotovitvenega zahtevka zoper toženko, saj sploh ni lastnik tega zemljišča in toženka za uporabo tega zemljišča ni mogla biti obogatena na račun tožnika. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi ni utemeljena.

5. Tožnik je dne 18. 6. 2. 2012 zoper toženko vložil tožbo zaradi plačila uporabnine v skupnem znesku 4.950,00 EUR. Tožena stranka pa je dne 5. 3. 2014 vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe njenih solastnih nepremičnin in sicer 2,5 sobnega stanovanja ter garaže. Tožnica je v nasprotni tožbi navajala, da se je bila zaradi toženčevega nasilja prisiljena izseliti, ker je toženec po nasprotni tožbi nad njo izvajala psihično in fizično nasilje. Za te svoje trditve je predložila dokaze. Toženec po nasprotni tožbi je odgovoril na to nasprotno tožbo in je med drugim navajal, da je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena, v drugem primeru, ko pa naj bi toženec s tožnico obračunaval v njunem lokalu pa je bila s strani Okrajnega sodišča v Celju sprejeta oprostilna sodba. Tožnica je imela ključe stanovanja še več kot leto dni po tem, ko se je iz stanovanja prostovoljno izselila in je v stanovanje prihajala. Toženec tožnici ni odrekal pravice bivanja v stanovanju. Kot dokaz za njegove trditve je toženec po nasprotni tožbi predlagal zaslišanje strank, obvestilo tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe ter zaslišanje treh prič. Tožnica po nasprotni tožbi je nato v dokaz svojih trditev o tem, da se je bila prisiljena umakniti iz stanovanja pred tožencem predlagala vpogled v zdravstveno dokumentacijo ter zaslišanje treh prič. Sodišče prve stopnje je dokazni sklep o dopuščenosti dokazovanja sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 30. 9. 2014. Tožena stranka po nasprotni tožbi je nato dne 18. 2. 2015 podala izjavo, da soglaša z zaključkom glavne obravnave brez razpisa in izvedbe zadnjega naroka za glavno obravnavo. Posebej je sodišče dokazni sklep nato obrazložilo v točki 9 in 10 obrazložitve sodbe. V točki 9 je sodišče zapisalo, da ni prebralo določenih dokazov, ker so bili predloženi po preteku 15-dnevnega roka, določenega na naroku dne 30. 9. 2014, ki se je iztekel 15. 10. 2014. Sodišče je zapisalo, da je bil tožnik ustrezno opozorjen, da sodišče po preteku 15-dnevnega roka, predloženih dokazov ne bo upoštevalo. V točki 10 pa je zavrnilo nesubstanciran dokazni predlog za zaslišanje priče M. Ž., saj tožnik kljub ugovoru toženke v zvezi s tem dokaznim predlogom ni pojasnil v zvezi s katerim, med pravdnima strankama spornimi dejstvi predlaga zaslišanje te priče. Prav tako je v tej točki kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca klinične psihologije, saj so za odločitev sodišča zadostovali izvedeni dokazi. Iz poteka te pravne zadeve tako izhaja, da je dejansko izvedenca klinične psihologije predlagala tožeča stranka po nasprotni tožbi. Prav tako je iz tega pravdnega postopka razvidno, da tožena stranka po nasprotni tožbi, kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Tožena stranka po nasprotni tožbi tako zaradi tega, ker ni grajala postopkovnih kršitev, katere naj bi storilo sodišče prve stopnje, ne more le-te uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku. Zato pritožba v delu, ko se navaja o tem, da bi sodišče moralo zaslišati pričo M. Ž. in postaviti izvedenca klinične psihologije, ni utemeljena.

6. Obrazložitev sodišča prve stopnje sprejeta v točki 18 obrazložitve, da je toženka želela souporabljati stanovanje in garažo, kar pa ji je bilo zaradi ravnanja tožnika onemogočeno, je za sodišče druge stopnje sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek napravilo po tistem, ko je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. V točki 19 je sodišče prve stopnje opisalo vse postopke o prekršku in v kazenskem postopku in je sodišče prve stopnje kljub temu, da je bil toženec oproščen obtožbe ugotovilo, da je toženec po nasprotni tožbi grdo ravnal s tožnico in jo je na tak način spravljal v podrejen položaj. V posledici tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili prihodi v skupno stanovanje po razpadu zunajzakonske skupnosti zaradi strahu pred tožnikom tožnici onemogočeni. Toženka je bila zaradi ravnanj tožnika, to je zaradi njegovega psihičnega nasilja onemogočena v souporabi stanovanja in garaže v sorazmerju s svojim solastniškim deležem in je bila prisiljena to uporabo opustiti. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan temelj verzijskega zahtevka tožeče stranke po nasprotni tožbi. Teh dejanskih ugotovitev tožnik ne more omajati in zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bili razlogi zaradi katerih toženka ni uporabljala stanovanja v Poženelovi 5 v Laškem, na njeni strani. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze obravnavalo kritično in selektivno. Sodišče je glede spornih dejstev izvajalo dokaze in na koncu je na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene ugotovilo obstoj nezmožnosti uporabe stanovanja in garaže, katerega je tožnici po nasprotni tožbi preprečeval toženec po nasprotni tožbi. Tako pritožbeni razlog storitve bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Prikrajšanje na strani toženke je tako bilo realno in konkretno. Na tožeči stranki po nasprotni tožbi je bilo dokazno breme, da dokaže v čem se kaže njeno prikrajšanje in za koliko je bila prikrajšana, ker ni mogla razpolagati s stanovanjem, ki ga je morala zapustiti in ga ni več mogla uporabljati. Tožeča stranka je zmogla takšno dokazno breme in zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pojem uporabe tuje stvari zajema vsakršno izkoriščanje tuje pravice, ki ni nujno lastninska, kakšno pravico ima prikrajšanec na stvari, niti ni pomembno.(1) Izselitev tožnice iz skupnega stanovanja ni bila prostovoljna, temveč je bila pogojena z ravnanjem toženca. Za psihično in fizično nasilje, ki je povzročilo, da je postalo bivanje v stanovanju za tožnico nevzdržno, je kriv toženec. Tožnica je zato upravičena zahteva od toženca plačilo koristi, za katero je bila zaradi nezmožnosti uporabe stanovanja prikrajšanja (198. člen OZ).(2)

7. Višino povprečne tržne najemnine po posameznih mesecih v obdobju od 1. 9. 2009 do 28. 2. 2014 za poslovni prostor, brez upoštevanja vetrolova na zemljišču parc. št. ..., k.o. D., ki je last O. L. je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca. To je zapisalo v točki 24 obrazložitve. Toženec je mnenje izvedenca sprejel tekom postopka in nanj ni podal nobenih pripomb, zato se sedaj v pritožbenem postopku ne more sklicevati na neustreznost podanega mnenja, zaradi katerega bi bil zaključek sodišče prve stopnje glede souporabe vetrolova napačen.

8. Toženec po nasprotni tožbi podaja pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo utemeljuje s tem, da bi sodišče prve stopnje ne smelo prisoditi uporabnine za polovico solastnega deleža na stanovanju in garaži. Pritožba je neutemeljena zato, ker je s to sodbo sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in se tako izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Zato je tudi pravilna odločitev, vsebovana v točki 40 obrazložitve sodišča prve stopnje, da je toženec po nasprotni tožbi dolžan plačati 75 % sodne takse, kar znaša pri 88 % uspehu tožnice po nasprotni tožbi 302,94 EUR.

9. Toženec je samo v uvodu pritožbe navedel, da izpodbija sodbo tudi v točki III. izreka, kasneje pa iz pritožbenih navedb ne izhaja obrazloženost pritožbe v tem delu. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih sodbo potrdilo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Tožena stranka po nasprotni tožbi je priglasila pritožbene stroške, do katerih pa ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožeči stranki po nasprotni tožbi povrniti njene pritožbene stroške za obrazložen in utemeljen odgovor na pritožbo, katerega je podala po pooblaščencu, ki je priglasil kot stroške nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 628,80 EUR, pavšal po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 791,53 EUR. Te pritožbene stroške je dolžan plačati na način, kot je vsebovan v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Tako npr. sodba VSL I Cp 639/2014 z dne 9. 7. 2014. Op. št. (2): Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).