Jedro

Procesno vodstvo je v rokah razpravljajočega sodnika. Odločitve v zvezi s tem, tudi če se stranke z njimi ne strinjajo, ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika.

Dedni dogovor ima značaj sodne poravnave. Izpodbijati ga je mogoče le s tožbo za razveljavitev, če so podani razlogi iz 2. odstavka 392. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi zoper sklep in sodbo se zavrneta in se potrdita odločbi sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Predsednica Okrajnega sodišča v Brežicah je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožeče stranke za izločitev okrajne sodnice E. Ž., ker niso podane s strani tožeče stranke zatrjevane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njeni nepristranosti v smislu 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Z izpodbijano sodbo pa je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave z dne 2.4.2007, opr. št. D 384/2006, sklenjene med pravdnima strankama in za katero je tožnik zatrjeval in dokazoval, da jo je sklenil pod vplivom sile in zmote. Ugotovilo je, da zatrjevani razlogi za razveljavitev sodne poravnave niso podani. Zaradi neuspeha tožnika v pravdi mu je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo z ugoditvijo zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Smiselno se pritožuje tudi proti sklepu o izločitvi sodnice. Vztraja, da je sodnica pristransko vodila glavno obravnavo dne 2.9.2008, zaradi česar je predlagala izločitev, a je bila ta zavrnjena.

Sodbo pa graja zaradi napačne dokazne ocene, ki je pripeljala do napačnih materialnopravnih zaključkov. Tožnik nikoli ni bil v sporu s toženo stranko. Šlo je za enostransko nasilno vedenje tožene stranke, ki ga tožnik ni z ničemer izzval. Prvemu sodišču očita, da ni ocenilo ključnih dokazov o resnosti groženj in napadih tožene stranke nanj (ovadbe, prijave policiji, dopis sodišču za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju). Prav tako ni obrazložilo, zakaj navedeno ne dokazuje groženj in tožnikovega občutka ogroženosti. Zmotno se je oprlo le na podatke in navedbe v sporu glede motenja posesti, ki niso dokazane. Neutemeljeno je verjelo toženi stranki in njenim pričam, ne pa tožniku, njegovi ženi in D.K. Njegova izpovedba ni navedena in ocenjena. Opozarja na svoje konsistentno opisovanje groženj in dogodkov, ki so vplivali na sklenitev zanj neugodne poravnave. Naivno je verjel, da se bodo grožnje s podpisom poravnave nehale, a je sodišče ocenilo, da ne gre za pravno relevantno zmoto. Njegove navedbe in izpovedbe pa so potrjene s pisnimi dokazi, zaslišanjem tožene stranke in tudi s kazensko sodbo, izdano po zaključku tega pravdnega postopka proti toženčevemu sinu, s katero je bil ta spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Subjektivni element občutenja ogroženosti pri tožniku je sodišče prezrlo in zato o intenziteti groženj napačno odločilo. Ugotovitev o obstoju ne dovolj intenzivnih groženj za vpliv na sodno poravnavo je tudi nerazumljiv.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep o izločitvi V razlogih izpodbijanega sklepa so podani jasni, izčrpni ter pravno pravilni odgovori na okoliščine, ki jih je v svojem predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice na prvi stopnji zatrjevala tožeča stranka in jih še enkrat ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče jih sprejema in ugotavlja, da jim ni treba ničesar dodati. Zato jih ne ponavlja. Procesno vodstvo je v rokah razpravljajočega sodnika. Odločitve v zvezi s tem, tudi če se stranke z njimi ne strinjajo, ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika v smislu 6. točke 70. člena ZPP. Predlog o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice je bil zato pravilno zavrnjen.

K pritožbi zoper sodbo Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/09; uporaba po 1. odstavku 130. člena ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/08). Pri tem ugotavlja, da uradno upoštevnih procesnih kršitev sodišče ni storilo, pa tudi tistih ne, na katere smiselno opozarja pritožba. Gre za očitek, da sodišče ni ocenilo vseh dokazov - ovadb tožeče stranke proti toženi, zapisnikov policije o sprejemu ustnih ovadb, zahteve tožeče stranke sodišču za izdajo dodatnega (pravilno: popravnega) sklepa o dedovanju in da v sodbi ni navedlo ne ocenilo izpovedbe priče D.K. Očitki so neutemeljeni, saj sodba vsebuje jasno in prepričljivo dokazno oceno o vseh pravno relevantnih dejstvih, opravljeno po skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kot to nalaga 8. člen ZPP. Utemeljena je v preglednih in prepričljivih razlogih sodbe, in sicer na 5. strani glede v pritožbi izpostavljenih kot prezrtih ovadb, in na 7. strani glede zahteve za izdajo popravnega sklepa o dedovanju. Dokazna ocena je celovita in kompleksna, sprejeta na podlagi primerjave navedenih dokazov z drugimi: odgovori in pojasnili policije o rezultatih obravnave podanih ovadb, z zaslišanjem prič ter s podatki drugih spisov o odnosih med strankama pred sklenitvijo poravnave in po njej, zlasti pa z oceno izpovedb samih pravdnih strank ter prič. Pritožbeno sodišče torej ne najde zatrjevane relativne procesne kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP niti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi za v pritožbi izpostavljeno kot v sodbi nepovzeto in neocenjeno izpovedbo D.K. 8. člen ZPP poleg presoje posamičnih dokazov nalaga tudi kompleksno oceno vseh dokazov skupaj in sprejem odločitve na podlagi uspeha celotnega postopka. To pa pomeni, da v sodbi ni treba omeniti in izrecno oceniti prav vsakega od izvedenih dokazov, zlasti tistih ne, katerih izvedba je pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali brez dokazne vrednosti. V obravnavanem primeru je sodišče povedalo, da je očitani dokaz izvedlo. Ocenilo ga je pravilno skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, kar povsem zadošča. Odločitev prvega sodišča je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

Tožnik je izpodbijal dedni dogovor, sklenjen 2.4.2007 s toženo stranko v okviru zapuščinskega postopka po njuni materi. Dedni dogovor ima značaj sodne poravnave. Izpodbijati ga je mogoče le s tožbo za razveljavitev, če so podani razlogi iz 2. odstavka 392. člena ZPP. Tožnik je uveljavljal razlog iz 1. točke 2. odstavka 392. člena ZPP in ga konkretiziral s trditvijo, da je poravnavo sklenil pod vplivom sile, ki jo je toženec izvajal nad njim pred sklenitvijo sodne poravnave in po njej, in v zmoti, ker je zmotno mislil, da bo toženec po tem, ko bo pristal na poravnavo, prenehal z nasiljem. Glede zatrjevane zmote je ugotovilo, da zatrjevane okoliščine ne pomenijo pravno relevantne zmote v smislu 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in da morebitno zmotno pričakovanje, da bo tožena stranka po sklenjeni poravnavi prenehala z nasiljem, ne pomeni opravičljive zmote v smislu 2. odstavka 46. člena OZ. Teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. V zvezi z drugo podlago - s sklenitvijo poravnave pod vplivom sile - je prvo sodišče izhajalo iz materialnopravnih izhodišč 45. člena OZ. Po njem lahko pogodbena stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je nasprotna pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Strah pa šteje za utemeljenega le, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke. Pritožniku je treba sicer pritrditi, da je bistvena napaka volje, ki jo povzroči nedopustna grožnja, povezana s strahom, ki ga ob njem občuti pogodbenik. Šele intenziven in utemeljen strah kot posledica nedopustne grožnje namreč lahko vpliva na oblikovanje poslovne volje in omejuje stranko v njeni svobodi pri sprejemanju odločitev, zaradi česar lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe - v konkretnem primeru sodne poravnave. Vendar je prvo sodišče v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem navedena materialnopravna izhodišča povsem pravilno upoštevalo in glede na dejanske ugotovitve zahtevek pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z njim in ne s pritožnikom, da je bila sporna sodna poravnava rezultat tožnikove svobodne, prave in resnične volje. Osnovo za tako oceno je imelo v prvi vrsti prav v njegovi lastni izpovedbi. Iz nje je povzelo ključne ugotovitev o tem, da je bil sam pobudnik za sklenitev poravnave, da se pred narokom pravdni stranki o poravnavi nikoli nista pogovarjali, da je pritožnik ob sklepanju poravnave dobro vedel kaj podpisuje, da sta pravdni stranki sporazumno določili vrednost zapuščine ter višino tožnikovega deleža, da je pritožnik pogojeval podpis dednega dogovora z umikom vseh ostalih medsebojnih sodnih postopkov in postopkov z drugimi družinskimi člani in nenazadnje, da je poravnavo lastnoročno podpisal. Dokazni zaključek, da ob sklenitvi poravnave ni trpel pravno relevantnega strahu in da je sodno poravnavo sklenil brez prisile, je zgrajen na podlagi logične analize celotnega procesnega gradiva. Dogajanje med strankama pred sklepanjem poravnave je skrbno analizirano ne le na podlagi spisa o motenjski pravdi, kot zmotno trdi pritožnik, ampak tudi upoštevaje z njegove strani podane ovadbe, poročila policije o njihovi obravnavi ter izpovedbe strank in prič. Verodostojnosti izpovedbe toženčeve žene M. G. pritožnik na prvi stopnji izpodbijal. Zato ni razloga, da ji prvo sodišče ne bi verjelo. Na strani 6 je prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo njej, ženi tožeče stranke pa ne. Jasnim in logičnim razlogom sodbe ni treba ničesar dodati in so pritožbena vprašanja v tej smeri odveč.

Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da so po pritožnikovih ovadbah evidentirani dogodki pri policiji, na katere ponovno opozarja v pritožbi, ostali na ravni verbalnih sporov brez znakov kaznivih dejanj ali prekrškov, da jih je izzival tudi pritožnik in da so časovno oddaljeni (zadnja prijava v mesecu marcu 2007, torej pred sklenitvijo sodne poravnave v aprilu 2007). Po takih dejanskih ugotovitvah, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, ker imajo osnovo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, ne more biti dvoma, da ne gre za okoliščine, iz katerih bi bilo videti, da je grozila resna nevarnost življenju ali drugi tožnikovi pomembni dobrini (2. odstavek 45. člena OZ). Zato se pritožnik na svoja občutja ogroženosti že iz tega razloga ne more sklicevati. Poleg tega je pravno odločilno podpisnikovo stanje ob sklepanju pravnega posla, ne pa kasnejše dogajanje, na kar prav tako neuspešno nakazuje pritožnik. Glede na prepričljivo tožnikovo izpovedbo o lastni pobudi za sklenitev poravnave, o načinu sklepanja, sporazumnem določanju vsebine in prostovoljnem podpisu poravnave se izkaže ocena prvega sodišča, da ni utrpel pravno relevantnega strahu, ki bi opravičeval razveljavitev sodne poravnave, kot pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Prepričljivim, logičnim in popolnim razlogom tudi v tem delu ni treba ničesar dodajati. Dokazne ocene prvega sodišča pritožbene navedbe ne morejo omajati.

Po povedanem je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni razlogi tedaj niso podani in tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona za tožečo stranko in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP za toženo stranko. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Tožena pa z odgovorom ni prispevala k hitrejši odločitvi o pritožbi na drugi stopnji. Zato naj trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.