Jedro

V pravnem pouku je bila pritožnica poučena o dolžnosti podpisati pritožbo in o posledicah, da bo taka nepopolna vloga zavržena, ne da bi se pozvalo pritožnico, da jo popravi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožbo predlagateljice z dne 26.7.2013 proti sklepu N 145/2009 z dne 2.7.2013. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo predlagateljica, tokrat po svoji odvetnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo pritožbo. Za nepravdni postopek ne velja strožja oblika, saj je to neformalni postopek. Res je vložila pritožbo sama, vendar bi sodišče moralo zaradi pravne pomoči prava neuki stranki opozoriti predlagateljico, ki v svoji nevednosti ni uporabila svojih zakonskih pravic. Pritožbo je na sodišče prinesla sama in to se vidi tudi iz prezentata na vlogi. S tem je izkazala svoj pravni interes, saj se je tudi identificirala, kar ima enako pomembno vrednost kot, če bi vlogo podpisala. Res je, da mora pritožba po 335. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP vsebovati med drugim tudi podpis pritožnika. Vendar gre za sklep v nepravdnem postopku. Iz 7. alineje drugega odstavka 366. člena ZPP velja izjema, da se za pritožbo proti sklepu o stroških uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, torej smiselno ne veljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. V konkretnem primeru gre za sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedenki in pritožnica lahko zadane le polovica teh stroškov. Sodišče bi moralo pritožnico pozvati k dopolnitvi, da bi podpisala pritožbo.

3. Nasprotni udeleženec J. R. je odgovoril na vročeno pritožbo in predlaga zavrnitev. Pritožnica je magistra prava in ima narejen PDI. Zaposlena je kot odvetniški kandidat in jasno je, da je treba pritožbo podpisati. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi ni spora o tem, da pritožba z dne 26.7.2013 ni podpisana. Pritožnica trdi, da bi jo sodišče moralo pozvati na dopolnitev vloge, saj gre za nepravni postopek, ki je manj formalen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tudi za ta postopek v skladu z določbo 37. člena ZNP, uporabljajo v preostalem delu določbe ZPP. Po spremenjeni določbi šestega odstavka 324. člena ZPP mora sodišče v pravnem pouku med drugim poučiti tudi stranko, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP in na posledice. Nato pa po 336. členu ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.

6. Ni dvoma, da je pritožba brez podpisa stranke nepopolna vloga. Pritožnica teh ugotovitev ne graja. Meni pa, da bi morala biti vloga vrnjena v popravo. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v pravni pouk sklepa o nagradi in nadomestilu za stroške sodne izvedenke (list. št. 289 do 290). V pravnem pouku je zapisano, da mora pritožba med drugim vsebovati tudi podpis pritožnika. V pravnem pouku je tudi zapis, da ko pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo pritožnika, naj jo popravi ali dopolni. Tako se izkaže, da je bila v pravnem pouku pritožnica poučena o dolžnosti podpisati pritožbo in o posledicah, da bo taka nepopolna vloga zavržena, ne da bi se pozvalo pritožnico, da jo popravi.

7. Tožnica meni, da je takšno odločanje nesorazmerno posledici. Zakon o nepravdnem postopku ne ureja nepravdnega postopka v celoti, ampak vsebuje poleg nekaterih najpomembnejših načel v glavnem samo tista pravila, ki se razlikujejo od pravil pravdnega postopka. Zato je treba vedno, kadar neko vprašanje v tem ali kakšnem drugem zakonu ni urejeno, smiselno uporabiti določbe ZPP (1). Pritožnici je treba tudi pojasniti, da je Ustavno sodišče, ko je presojalo šesti odstavek 324. člena in 336. člena ZPP pojasnilo, da z uzakonitvijo takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje, zakonodajalec določil način izvrševanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Cilj te ureditve je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvam sodišč. Pravica do pritožbe namreč po naravi stvari zahteva relativno natančno zakonsko ureditev postopka, v katerem se udejanja in v katerem mora zakonodajalec jasno določiti večje število pomembnih vprašanj. Za razmejitev med določitvijo načina uresničevanja človekove pravice iz 25. člena Ustave in posegov v to pravico, je med drugim pomembno, ali posameznik ostaja nosilec pravice do pritožbe in ali mu je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Izpodbijana ureditev tem kriterijem po stališču Ustavnega sodišča zadosti (primerjaj odločbo U-I-8/10 z dne 3.6.2010).

8. Pritožba navaja tudi, zakaj je pritožnica menila, da sklep izvedenki z dne 2.7.2013 ni bil pravilen. Ker pa je šlo za nedovoljeno pritožbo, pritožbeno sodišče na to ne more odgovarjati. Na koncu je še treba odločiti o stroških pritožbenega postopka. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, nasprotni udeleženec z navedbami ni prispeval k rešitvi te zadeve (154. člen ZPP v zvezi s 156. členom ZPP). Sicer pa s tem sklepom ni šlo za sklepe, za katere se smiselno uporabljajo določbe za pritožbo zoper sodbo in pošiljani odgovor ni obvezen (drugi odstavek 366. člena ZPP).

(1) Nepravdni postopek s komentarjem, Wedam Lukič D. in Polajner Pavčnik A., Uradni list SRS, Ljubljana 1998, stran 44.