Jedro

Revidentka opira svoj ugovor zoper pravnomočno odločitev na dejstvo, da je premoženje prešlo na prvo nasprotno udeleženko in četrtega nasprotnega udeleženca le v uporabo ter da je to premoženje še danes družbena lastnina. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer res, da so imele tako družbenopolitične skupnosti kot tudi vse druge pravne osebe, na katere je kasneje prešlo zaplenjeno premoženje, le družbenolastninska upravičenja. Vendar pa je pravica upravljanja z nekdaj splošnim ljudskim premoženjem oz. pozneje družbeno lastnino vendarle bila premoženjska pravica, saj je obsegala enaka upravičenja, kot jih obsega lastninska pravica (primerjaj dr. A. Finžgar, Stvarno pravo 1952, str. 68).

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o zavrnitvi predloga zoper prvo nasprotno udeleženko G. p.o. Š. L., K., Š., in četrtega nasprotnega udeleženca L. d.o.o., P., Š. L., se zavrne kot neutemeljena.

2) Revizija zoper odločitev o zaznambi spora se zavrže. 3) Zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja vl.št... k.o... proti prvi nasprotni udeleženki ter četrtemu nasprotnemu udeležencu. Ugotovilo je, da G. Š. L. in podjetje L. nista zavezanca za vrnitev nekdaj zaplenjenega premoženja. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo predlog za zaznambo spora v zemljiški knjigi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev in prvostopni sklep potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje so vložili revizijo predlagatelji po svoji pooblaščenki. Revidentka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano pravnomočno odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. V reviziji trdi, da pravnomočna odločba temelji na zmotni predpostavki, da obstajajo pravne ovire za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi. Trdi, da je celotna nepremičnina še vedno družbena lastnina in da zato ni nobene ovire za vrnitev predlagateljem v naravi. Kolikor pa gre za dejanske ovire, pa sodišči nista izvajali nobenih dokazov. Glede načelnega stališča o tem, ali je mogoče zahtevati vrnitev v naravi, teče pred Ustavnim sodiščem postopek in bo odločitev kmalu znana. Ker prvostopno sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, sodišče druge stopnje pa je takšen sklep potrdilo, je bila s tem storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi kršitev materialnega prava. Revidentka še predlaga "izbris zaznambe spora oz. odreditev zaznambe spora pri nepremičninah ... in ... k.o... V preostalem delu se sklicuje na listine v spisu.

Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Na revizijo sta odgovorila prva nasprotna udeleženka in četrti nasprotni udeleženec. Predlagata, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno ter zavrne tudi predlog glede izbrisa oz. odreditve zaznambe spora pri predmetnih nepremičninah v zemljiško knjigo.

Ad 1) Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in točno določenih v zakonu predpisanih razlogov (385. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP). Gre namreč za pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki je lahko predmet presoje le v obsegu, ki je posebej napaden, pa še to le, če zakon to dovoljuje. Zato vrhovno sodišče ni smelo upoštevati revidentkinega sklicavanja na njene druge vloge med postopkom, če ugovori iz teh vlog niso bili ponovljeni v reviziji. Odločitvi na drugi in prvi stopnji je lahko ne glede na razloge iz revizije presojalo le v okviru pooblastil iz 386. člena ZPP. Nobenih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da zgolj pavšalno sklicevanje na postopek glede načelnega vprašanja vračanja v naravi pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, na odločanje v tem konkretnem sporu ne more vplivati. Medtem je bil sicer sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98, v nadaljevanju ZIKS), vendar ta za pravnomočno končane postopke (torej tudi za prvo nasprotno udeleženko in četrtega nasprotnega udeleženca) ne velja. Sicer pa sta tudi po tem zakonu zavezanca za vrnitev premoženja v naravi lahko le država ali lokalna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno (1. točka 145.b člena). Medtem je Ustavno sodišče RS tudi odpravilo moratorij, ki je bil uveden z zakonom o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 49/97 in 87/98). Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč določbe 1. člena zakona o spremembah tega zakona razveljavilo. Že z uveljavitvijo Zakona o spremembah ZIKS je tudi prenehal razlog za zadržanje postopkov po tem zakonu tudi na revizijski stopnji.

Predlagatelji so v tem postopku uveljavljali pravico na podlagi 145. člena ZIKS (Uradni list SRS, št. 17/78 - 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92 - 29/95). Po tem členu se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oz. njegovim dedičem, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena (1. odstavek). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela (2. odstavek).

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da prvi in četrti nasprotni udeleženec, to je G. p. p.o. Š. L. in L. d.o.o. Š. L. ne spadata med pravne subjekte, ki so prevzeli zaplenjeno premoženje in zato tudi nista zavezanca za vrnitev tega premoženja. Ugotovili sta, da je premoženje prevzela nekdanja država FLRJ.

Revidentka opira svoj ugovor zoper pravnomočno odločitev na dejstvo, da je premoženje prešlo na prvo nasprotno udeleženko in četrtega nasprotnega udeleženca le v uporabo ter da je to premoženje še danes družbena lastnina. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer res, da so imele tako družbenopolitične skupnosti kot tudi vse druge pravne osebe, na katere je kasneje prešlo zaplenjeno premoženje, le družbenolastninska upravičenja. Vendar pa je pravica upravljanja z nekdaj splošnim ljudskim premoženjem oz. pozneje družbeno lastnino vendarle bila premoženjska pravica, saj je obsegala enaka upravičenja, kot jih obsega lastninska pravica (primerjaj dr. A. Finžgar, Stvarno pravo 1952, str. 68).

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta odločitvi na drugi in prvi stopnji pravilni in je zato moralo revizijo zoper odločitev o zahtevi proti prvi nasprotni udeleženki G. p. Š. L. in četrtemu nasprotnemu udeležencu L. d.o.o. Š. L. zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev temelji na 393. členu ZPP v povezavi s 37. členom ZNP.

Ad 2) Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zaznambo spora pri vl.št. ... k.o... glede nepremičnin, ki so bile predmet zaplembe. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo. Revidentka sicer zahteva "da se prepove izbris zaznambe spora oz. odredi zaznamba spora pri nepremičninah ... in ... k.o...". Revizijsko sodišče je razumelo ta del revizije kot revizijo zoper tisto, kar je sodišče prve stopnje sploh storilo. To pa je bila zavrnitev predloga za zaznambo spora in sicer le pri vl.št... k.o.... Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zaznamba spora institut, ki ga ureja Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95) v 44. členu. V 97. členu Zakona o zemljiški knjigi pa je določeno, da v zemljiškoknjižnem postopku ni revizije. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP ter 63. členom Zakona o zemljiški knjigi revizijo zavrglo kot neutemeljeno.

Ad 3) Revizijsko sodišče je moralo na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP odločiti tudi o stroških revizijskega postopka. Ker predlagatelji niso priglasili stroškov revizijskega postopka, o njih ni bilo treba odločati. Prva nasprotna udeleženka in četrti nasprotni udeleženec pa sta vložila odgovor, v katerem ni navedeno ničesar novega, kar bi lahko vplivalo na odločitev na revizijski stopnji. Zato revizijsko sodišče zahtevi na povrnitev stroškov revizijskega postopka ni ugodilo (155. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).