Jedro

Ker lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki teh zemljišč v času podržavljenja, ZDen ne ureja, tako ne gre za upravno stvar, o kateri bi odločali upravni organi v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Občinskega sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti občine z dne 11.4.1994, s katerim je ta zavrgel njeno zahtevo za vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenih stavbnih zemljiščih. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da so bila zemljišča, parc. št. 475, 474, 438 in 439 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) podržavljena I.K. Pravica uporabe na predmetnih zemljiščih je po podržavljenju prešla med drugim tudi v deležu do 2/6 na tožnico, ki ima še vedno vknjiženo pravico uporabe v deležu, kot ga je pridobila z dedovanjem. Tožena stranka šteje ta dejstva za nesporna, ker jim pritrjuje tudi tožnica. Nadalje se tožena stranka sklicuje na določbo 31. člena ZDen, po kateri je možna vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču v korist upravičenca, ki ima na tem zemljišču pravico uporabe, ter na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4., 5. člena ZDen, torej prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Glede na to je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču mogoča le v korist prejšnjega lastnika podržavljenih nepremičnin ob dodatnem pogoju, da ima na zemljišču, na katerem se zahteva vzpostavitev lastninske pravice, pravico uporabe. V konkretnem primeru pa ni mogoče vzpostaviti lastninske pravice na podržavljenih stavbnih zemljiščih v korist tožnice, ki je pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobila z dedovanjem. Razlog, da denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist oseb, ki jim nepremičnine niso bile podržavljene, ni mogoča, je v 67. členu ZDen. Ta med drugim določa, da se odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca, torej prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Ker je tožnica pravico uporabe v določenem deležu na predmetnih zemljiščih pridobila z dedovanjem, odločba o denacionalizaciji pa se mora glasiti na upravičenca, torej na I.K., bi ugoditev zahtevi za denacionalizacijo imela za posledico ponovno uvedbo dedovanja nepremičnin, glede katerih je bilo dedovanje že izvedeno, za kar vse upravni organ po določbah ZDen nima pooblastila.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Sklicuje se na določbo 15. člena, ki določa, da so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi, upravičenci za uveljavljanje pravic iz ZDen njihovi pravni nasledniki. Tožeča stranka pa je kot žena pokojnega I.K. njegova pravna naslednica. Ne strinja se tudi z navedenim pravnim stališčem tožene stranke o tem, da bi se odločba o denacionalizaciji morala glasiti na upravičenca in bi tako ravnanje pomenilo ponovno vzpostavljanje prejšnjega pravnega stanja, torej stanja pred dedovanjem, za kar pa upravni organ nima pooblastila. Meni, da je to stališče zmotno in v nasprotju z določili ZDen. Ker bi se odločba vsekakor glasila na upravičenca I.K., kateremu bi bila v smislu 31. člena ZDen vzpostavljena lastninska pravica v njegovo korist, le to pa bi nato dedovali upravičenci za uveljavljanje pravic v smislu 15. člena ZDen. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za denacionalizacijo stavbnih zemljišč, ki niso bila podržavljena tožnici ampak njenemu pravnemu predniku I.K. in tako tožnica ni prejšnji lastnik predmetnih stavbnih zemljišč. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da vzpostavitev lastninske pravice v korist tožnice, ki ima na tem zemljišču pravico uporabe v določenem deležu, ni možna. To izhaja iz določbe 31. člena ZDen, po kateri je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču mogoča v korist prejšnjega lastnika zemljišča, če ima na takem zemljišču še pravico uporabe. Ker torej ZDen vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov ne ureja, v obravnavanem primeru ne gre za upravno stvar, o kateri bi bili pristojni odločati upravni organi v upravnem postopku. Zato je prvostopni upravni organ zahtevo za denacionalizacijo pravilno zavrgel in tožena stranka pritožbo zavrnila.

Na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati tožbeni ugovor s sklicevanjem na določbo 15. člena ZDen, ki le na splošno določa, kdo so upravičenci za uveljavljanje pravic v denacionalizacijskem postopku, in je določba 31. člena ZDen v odnosu do nje specialna določba. Ker lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki teh zemljišč v času podržavljenja, ZDen ne ureja in tako ne gre za upravno stvar, o kateri bi odločali upravni organi v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu (1. člen ZUP in 6. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS). Sodišče le še pripominja, da je že začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 - ZLNDL), po katerem sme fizična oseba, ki ima na nepremičnini vpisano pravico uporabe, predlagati, da se v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica (2. člen).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).