Jedro

S prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe ta subjekt kot pravna oseba ni prenehal obstajati. Ostane ista pravna oseba kot je bila pred začetkom stečajnega postopka. Očiščena je le obveznosti, nastalih do dneva izročitve te pravne osebe kupcu (3. odstavek 130. člena ZPPSL/89). Pri tej pravni osebi pride le do spremembe lastnika in do spremembe organizacijske oblike take pravne osebe zaradi spremembe lastništva.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 11. 4. 2005 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbo vlagatelja AAA d.d. zoper odločbo Slovenske odškodninske družbe d.d. št. Z/04-169/2-LP z dne 25. 5. 2004 kot neutemeljeno zavrnila. Tožena stranka v svoji odločbi navaja, da je Slovenska odškodninska družba z zgoraj citirano odločbo zavrnila zahtevo AAA d.d. za pridobitev delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice, zaradi neizpolnitve pogojev iz 19., 20., 24. in 28. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju: ZLPZ-1), ker je bil vlagatelj zahteve prodan kot pravna oseba v stečajnem postopku. Citira ugotovitve prvostopnega organa, da kupec ni univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, čeprav ima v trenutku prodaje vse njegove zunanje znake. Predmet prodaje namreč ni celotni poslovni delež, temveč zgolj premoženje, ki je že organizirano v pravnoorganizacijski obliki pravne osebe. Pravna oseba ne neha poslovati, po prodaji se namreč stečajni postopek proti stečajnemu dolžniku ustavi in se nadaljuje proti stečajni masi, saj se obveznosti, ki so nastale do prodaje, ločijo od prodanega premoženja in bremenijo stečajno maso, v katero se vplača kupnina. Stečajni dolžnik se ne izbriše iz sodnega registra, izbrišejo se le vpisi v zvezi s stečajnim postopkom. Kupec pravno osebo oblikuje v skladu s svojimi poslovnimi nameni, pravna kontinuiteta s stečajnim dolžnikom pa se nedvomno prekine. Tožena stranka še povzema ugotovitev prvostopnega organa, da se po prodaji kot ustanovitelj vpiše kupec pravne osebe, skladno s 147. členom ZPPSL pa ugasnejo tudi vsa delovna razmerja in pooblastila organov upravljanja, zaradi česar ne moremo več govoriti o isti pravni osebi.

Tožena stranka v svoji odločbi najprej ugotavlja, da je potrebno v tem postopku uporabiti določila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89). Pri tem citira 196. člen sedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 101/2001), ki določa, da se postopek prisilne poravnave, stečaja in likvidacije, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, konča po predpisih, ki so v veljavi do uveljavitve tega zakona. V nadaljevanju povzema dejanske ugotovitve, da je bil pritožnik ob začetku stečaja organiziran kot delovna organizacija AAA p.o. Dne 1. 2. 1990 je bil opravljen vpis, s katerim je bila DO AAA, B p.o. usklajena z določili Zakona o podjetjih. Dne 19. 10. 1990 je bil nad DO uveden stečajni postopek. Dne 12. 12. 1991 je bila vpisana prodaja dolžnika kot pravne osebe, stečajni postopek pa se je nad stečajnim dolžnikom ustavil in se nadaljeval zoper stečajno maso. Po nakupu stečajnega dolžnika je novi lastnik CCC, Podjetje za ... d.o.o., iz B , vpisal v sodni register dne 31. 3. 1992 opr. št. Srg ... novo podjetje in s tem je bilo vpisano preoblikovanje družbenega podjetja v delniško družbo s firmo AAA, Podjetje za ... d.d., B. Tožena stranka ugotavlja, da je bil pritožnik torej prodan kot pravna oseba v skladu z določili 129. in 130. člena ZPPSL (SFRJ/89). Poudarja, da je bil v času sprejetja sklepa o začetku stečaja v veljavi Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 do 61/90), ki je opredelil podjetje v družbeni lastnini. Podjetje v družbeni lastnini nima lastnika, upravlja se na temelju dela, v podjetju v družbeni lastnini delo ni zgolj produkcijski tvorec, ampak konstruktivni element organizacije ter smoter gospodarjenja. Te razlike izkazujejo tako bistveno razločevalnost družbenega podjetja od takrat tako imenovanega lastniškega podjetja. Obstoječi AAA d.d. ne predstavlja pravne osebe, ki bi izkazovala kontinuiteto do AAA iz B p.o. Takoj, ko je bilo družbeno podjetje AAA p.o. prodano kot pravna oseba v stečaju, je to pomenilo, da je pravna kontinuiteta s prejšnjo pravno osebo prekinjena. Prej družbeno podjetje, v katerem manjka bistveni element podjetništva, to so lastniki vloženih sredstev, je dobilo znanega lastnika - CCC d.o.o. S tem se je ustanovitelj podjetja kot tak sploh prvič vpisal. V nobenem primeru ne more biti nosilec pravic prej družbenega podjetja, ne glede na to, da je bilo to podjetje prodano kot pravna oseba v stečaju, sedaj obstoječa gospodarska družba. Z nakupom v stečaju je bilo kupljeno družbeno podjetje, pri katerem pa gre v samem bistvu le za organizacijo dela. Kupec v stečaju ni mogel pridobiti lastninske pravice na družbenem podjetju, ki je bilo ob prodaji glede na takrat veljavno pravno ureditev v družbeni lastnini, to pa pomeni, da ni imelo lastnika. Po sami naravi stvari kupec pravne osebe sedaj ne more biti upravičen do delnic, saj je pravna oseba pred stečajem delovala na povsem drugih temeljih, pritožnik pa ne izkazuje kontinuitete s tedanjo delovno organizacijo, ki je vplačevala premije.

Tožnik se s tako odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da že iz obrazložitve izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da je tožena stranka sledila stališču SOD iz razloga, ker naj bi AAA d.d. ne bil pravni naslednik podjetja AAA p.o. Pri tem tožena stranka dejansko sploh ne obrazlaga zakaj AAA d.d. ne bi bil pravni naslednik podjetja AAA p.o. iz B. Tožena stranka se namreč v obrazložitvi svoje odločbe ukvarja predvsem z vprašanjem lastništva AAA oziroma njegovih pravnih in statusnih prednikov, kar pa je v predmetni zadevi irelevantno. Edino pomemben je odgovor na vprašanje, ali je AAA pravni naslednik podjetja AAA p.o. iz B v obsegu, ki mu zagotavlja pridobitev delnic v skladu z njegovo zahtevo za pridobitev delnic, ne pa odgovor glede njegove lastniške strukture. Tožena stranka na to vprašanje vsebinsko sploh ni odgovorila, pač pa smiselno in dejansko neobrazloženo zavzema zgolj nasprotno stališče. V posledici ima izpodbijana odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu 2. točke 1. odstavka 25. člena ZUS.

Nerazumevanje bistva zadeve kaže tudi trditev tožene stranke na zadnji strani obrazložitve izpodbijane odločbe, "da po sami naravi stvari kupec pravne osebe sedaj ne more biti upravičen do delnic". Vlagatelj zahteve za pridobitev delnic namreč ni lastnik AAA, pač pa AAA. Tožena stranka v tej zadevi očitno ne loči predmeta nakupa od samega kupca predmeta. Lastniki AAA iz naslova lastništva AAA ne zahtevajo nobenih delnic zavarovalnice DDD d.d., pač pa jih zahteva AAA v okviru svojih pravic. Nesporno je pravni temelj prodaje AAA v stečaju Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89). Ta v svojem 130. členu določa, da se po prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe, stečajni postopek glede dolžnika ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso, pri čemer za terjatve do dolžnika, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne dolžnik in ne njegov kupec nista odgovorna upnikom. V svojem 151. členu pa zakon določa, da se v primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe izbrišejo iz sodnega registra vsi vpisi v zvezi s stečajnim postopkom. Slednje pomeni izključno to, da se pravna kontinuiteta glede pravic (aktivnega dela premoženja) pravne osebe prodane znotraj stečajnega postopka ni prekinila, ker pač veljavni predpisi tega ne določajo. Obstoječi AAA je torej nosilec vseh pravic aktivnega dela premoženja, katerih nosilec je bil AAA p.o. v stečaju pred prodajo, kot pravne osebe v stečajnem postopku in AAA p.o. po prodaji, kot pravne osebe v stečajnem postopku. V posledici je torej obstoječi AAA tudi nosilec vseh tistih pravic, ki jih uveljavlja v svoji zahtevi za pridobitev pravic, saj so vse te pravice, na katerih temelji njegova zahteva, pridobili tudi njegovi pravni predhodniki, to je AAA, Tovarna ... p.o. in AAA, Tovarna ... p.o. v stečaju. Takšno pravno stališče vsebinsko potrjuje tudi teorija in praksa po veljavnem Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v 147. členu.

Glede na navedeno je Ministrstvo za finance RS v tej zadevi nepravilno uporabilo veljavne predpise in nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v smislu 1. in 3. točke 1. odstavka 25. člena ZUS. Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da je odločba tožene stranke nepravilna, zato naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v celoti ter jo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v prvi vrsti ne drži navedba, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve odločbe jasno izhaja, da pravne osebe, ki je vplačevala premije, že zaradi njene lastniške strukture ni mogoče enačiti s tisto, ki sedaj vlaga zahtevek za pridobitev delnic in da posledično kontinuitete med tedanjo pravno osebo in vlagateljem zahtevka za pridobitev delnic ni. Že SOD je v obrazložitvi svojega sklepa v 3. odstavku izrecno izpostavil, da kupec pravne osebe v stečaju ni njen pravni naslednik. Na enako stališče se je postavil tudi organ druge stopnje. Pravno nasledstvo namreč Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic v 28. členu izrecno in nedvoumno omejuje na primere, ko vlagatelj zahtevka izkaže, da je pravni naslednik iz razloga, da je bila nad prej obstoječo pravno osebo izvedena katera od tistih oblik statusnega preoblikovanja, ki ima za posledico izkazano pravno nasledstvo, to je, ko gre za primere spojitve, pripojitve in razdelitve. Prav nobenega dvoma ni, da tovrstnega pravnega nasledstva tožeča stranka ni izkazala in ga tudi ni mogla, ob dejstvu, da gre v konkretni zadevi za prodajo dolžnika kot pravne osebe v stečaju. Od pravnega nasledstva pa je treba ločevati obstoj pravne kontinuitete s stečajnim dolžnikom. Kupec pravne osebe postane le ekonomski lastnik podjetja, saj kot ugotovljeno, pravne osebe ni mogoče kupiti. Z nakupom pravne osebe v stečaju kupec ne kupi le dela premoženja, temveč funkcionalno celoto, ki je že organizirana kot podjetje, pa vendar gre še vedno samo za podjetje oziroma premoženje. Kupec torej kupi objekt pravne osebe, pravna oseba, kupljena v stečaju, pa za svoje delovanje neobhodno potrebuje poleg stvarne podlage in organizacijske oblike tudi personalni substrat, to je družbenike oziroma dosledno ustanovitelje. Kot ustanovitelj pravne osebe se zato v sodni register nujno vpiše kupec pravne osebe, kar je posebej izraženo v konkretnem primeru, ko se je kot ustanovitelj vpisal CCC d.o.o. Prodaja in vpis novega ustanovitelja neizpodbitno kažeta, da ne gre več za tisto pravno osebo pred stečajem, četudi se ta pojavlja s firmo, ki je v konkretnem primeru v fantazijskem delu enaka firmi bivšega stečajnega dolžnika. Ne gre torej za tisto pravno osebo, ki je v zahtevanem obdobju plačevala premije in je zato upravičena do delnic. Prav zato podjetje ni in ne more biti nosilec upravičenja do nenominiranega kapitala zavarovalnice. Družba kot pravna oseba in s tem nosilka pravic in obveznosti, ki se ji prizna subjektiviteta ravno zaradi njene osebne in stvarne podlage, se je po izvedeni prodaji tako spremenila, da ji kontinuitete s pravno osebo pred stečajem ni mogoče priznati. V konkretni zadevi je še toliko bolj izraženo, da gre le za nakup podjetja. Tožeča stranka pred stečajem družbenikov kot takih sploh ni imela in so se ti prvič sploh vpisali ravno ob nakupu v stečaju. Nesporno je torej, da stvarne pravice na pravni osebi ni mogoče pridobiti. Navedbo, da kupec pravne osebe ne more biti upravičen do delnic, je treba razumeti v smislu zgoraj obrazloženega, namreč, da gre kljub temu, da zakon uporablja dikcijo prodaje dolžnika kot pravne osebe, vsebinsko le za nakup podjetja v stečaju, kjer pa se dejansko pojavi kupec, ki kupi podjetje. Pravne osebe ne kupi, ker je ne glede na zakonsko dikcijo, ne more kupiti. Poudariti je treba, da zgolj jezikovna razlaga zakona v konkretnem primeru za odločitev ne zadošča. Iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in pojasnil iz odgovora na tožbo, tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. U-A18-2029/2005-3-Š z dne 26. 5. 2005. Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh strank spora, da je za pravilno rešitev te zadeve bistven odgovor na vprašanje, kaj dejstvo, da je bil AAA p.o. v stečajnem postopku in kot tak prodan kot pravna oseba, pravno gledano pomeni.

Tožena stranka se je sicer pravilno sklicevala na relevantna določila ZPPSL/89, vendar jih je po mnenju sodišča napačno interpretirala.

S prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe ta subjekt kot pravna oseba ni prenehal obstajati. Ostane ista pravna oseba kot je bila pred začetkom stečajnega postopka. Očiščena je le obveznosti, nastalih do dneva izročitve te pravne osebe kupcu (3. odstavek 130. člena ZPPSL/89). Pri tej pravni osebi pride le do spremembe lastnika in do spremembe organizacijske oblike take pravne osebe zaradi spremembe lastništva. Prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe v stečaju torej ne povzroči prenehanja le-te kot pravne osebe in nastanka nove pravne osebe (primerjaj 1. odstavek 130. člena in 3. odstavek 151. člena ZPPSL/89). Gre za isti subjekt in ne za pravnega naslednika prejšnjega subjekta. Prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe ima za posledico ustavitev stečajnega postopka zoper prodano pravno osebo (1. odstavek 130. člena ZPPSL/89). To pa pomeni, da je prodana pravna oseba razbremenjena dolgov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka in v teku stečajnega postopka, vse do ustavitve stečajnega postopka. Pri tem se dolgovi upnikom poplačajo iz kupnine za prodano pravno osebo, iz katere se oblikuje stečajna masa v smislu 2. odstavka 130. člena zakona. Kupec pa postane lastnik celotnega premoženja prodane pravne osebe. To premoženje pa ohrani tudi zunanjo organizacijsko obliko prejšnje pravne osebe - stečajnega dolžnika. Ni pa dvoma, da taka oseba ne more biti univerzalni pravni naslednik kupljene pravne osebe, saj predmet prodaje ni celotni poslovni delež, pač pa le premoženje, ki je že organizirano v pravnoorganizacijski obliki pravne osebe. V smislu 151/3 člena zakona se v primeru prodaje dolžnika izbrišejo iz sodnega registra vpisi v zvezi s stečajnim postopkom, ne izbriše pa se pravna oseba kot taka. Pri tem se kupec vpiše kot ustanovitelj prodane pravne osebe v sodni register. Po vpisu ustanoviteljstva ali hkrati s tem vpisom lahko kupec z izvrševanjem ustanoviteljskih pravic preoblikuje prodano pravno osebo v tisto pravnoorganizacijsko obliko, ki mu ustreza, npr. v d.d., kot se je zgodilo v danem primeru. Nima torej prav tožena stranka, ko navaja, da je v trenutku, ko je bilo družbeno podjetje AAA prodano kot pravna oseba v stečaju, to pomenilo, da je pravna kontinuiteta s prejšnjo pravno osebo prekinjena. Ista pravna oseba obstoja še naprej, spremenila je, kot povedano, le ustanovitelja in pravnoorganizacijsko obliko. Zato izpolnjuje pogoje po Zakonu o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic za pridobitev statusa upravičenca do delnic, izdanih za delež nenominiranega kapitala zavarovalnice. Sodišče se tudi strinja z ugovorom tožnika, da je pravno mnenje, zavzeto v izpodbijani odločbi, po kateri po sami naravi stvari kupec pravne osebe ne more biti upravičen do delnic (saj je pravna oseba pred stečajem delovala na povsem drugih temeljih), neustrezno, saj med strankama ni sporno, da je zahtevo za pridobitev spornih delnic vložil tožnik sam, ne pa njegov lastnik. Pri tem pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo, kaj je s tem pravnim mnenjem dejansko mislila, ne zadostujejo. Predmet upravne presoje je zgolj izdana odločba tožene stranke, ne pa tudi njena kasnejša pojasnila.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka in pred njo že prvostopni organ nista pravilno uporabila predpisa (ZPPSL SFRJ/89), nepravilna uporaba zakona pa predstavlja razlog za odpravo odločbe. Sodišče je zato glede na ugotovljeno in povedano na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči o pritožbi, skladno z napotki tega sodišča. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.