Jedro

Zakonita zastopnica se je za odpoved odločila zaradi težje kršitve (ki jo je ugotovila po prejemu poročila detektivke) in dejstva, da je bila ta ponavljajoča (tožnica je namreč zaradi podobnega razloga - neupravičenega uveljavljanja prevoznih stroškov že dobila opozorilo pred odpovedjo), in nezaupanja do tožnice.

Iz detektivskega poročila, pisne izjave in izpovedbe detektivke ne izhaja, da bi slednja tožnico prikrito kontinuirano tajno opazovala in ji sledila oziroma da bi izvajala prikrite preiskovalne ukrep. Detektivka je opravljala (zgolj) neposredno osebno zaznavo tožnice in njenega vozila z javno dostopnih krajev (ceste oziroma pločnika), in še to le na območju tožničinega bivališča in krajev opravljanja dela za toženko, v časovno omejenem obdobju, pri čemer je od tehničnih sredstev uporabljala (zgolj) telefon, s katerim je fotografirala tožnico in njeno vozilo v navedenih krajih. Navedeno ne pomeni nezakonitega posega v tožničino oziroma delavčevo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je bila podana izredna odpoved zakonita. Ne drži, da je bil dejanski razlog za odpoved ta, da je toženki sporočila napačne podatke glede lokacije, iz katere se vozi na delo. Meni, da je bil dejanski razlog za odpoved ta, da je toženkina zakonita zastopnica do nje gojila negativen in zamerljiv odnos, ker jo je tožnica kot predstavnica delavcev večkrat opozorila na nepravilnosti. Odpoved zaradi osebne zamere pa ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi osebne zamere in slabega odnosa, pa potrjuje tudi izpoved toženkine zakonite zastopnice. Nadalje navaja, da je toženka za dokazovanje angažirala detektivko, slednja pa je dokaze pridobila nezakonito, s kršitvijo ustavnih pravic. Na to je tožnica opozorila že v tožbi, a se sodišče prve stopnje do teh očitkov ni opredelilo. Detektivka je namreč izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, konkretno ukrep tajnega opazovanja, saj jo je več dni zasledovala s svojim vozilom. S tem je detektivka posegla v tožničino ustavno zagotovljeno pravico do spoštovanja njene zasebnosti. Nezakonito izvajanje nalog detektivke izkazuje tudi dejstvo, da se v spisu ne nahaja račun za njene storitve. Glede na navedeno meni, da se ne bi smeli upoštevati dokazi, ki so povezani z detektivko. Poleg teh nezakonito pridobljenih dokazov pa v spisu ni nobenega drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je tožnica posredovala neresnične podatke o kraju, iz katerega prihaja na delo. Nadalje izpostavlja, da je podana nesorazmernost med tožničino kršitvijo in posledico - odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč z očitano kršitvijo pridobila bagatelno premoženjsko korist. Glede na majhne zneske, za katere naj bi bila okoriščena, je očitno, da ni mogla imeti naklepa za izvršitev kaznivega dejanja. Toženka v odpovedi niti ni navedla, da naj bi ji nastala škoda, kar je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da se večina zaposlenih na šoli z odpovedjo ni strinjala in da bi moral svet zavoda odločati o odpovedi, a odločitve ni sprejel, pač pa jo je preložil na sodišče. Postopek odpovedi je bil tako izpeljan mimo postopkovnih pravil. Nadalje meni, da je bila upravičena do potnih stroškov v zvezi s prevozom učencev v A. (Italija), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja še, da je bila celotno obdobje zaposlitve pri toženki najboljša učiteljica na šoli in da so prav njeni učenci dosegali najboljše dosežke.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), skladno s katerima lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja), ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja). Tožnica je odpoved prejela, ker je v odpovedi navedenem obdobju na delo prihajala iz drugega naslova, kot ga je v zvezi s povračilom stroškov navedla toženki, in je posledično prejemala višje izplačilo na račun prevoznih stroškov, do katerega ni bila v celoti upravičena.

5.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je navedeni odpovedni razlog zgolj navidezen. Da se je tožnica v odpovedi navedenem obdobju na delo vozila iz drugega naslova, kot ga je sporočila toženki, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi detektivskega poročila in nenazadnje tudi na podlagi izpovedbe same tožnice, ki je (drugače kot je zatrjevala v tožbi) izpovedala, da se je v tem obdobju v službo večinoma vozila iz B., torej iz drugega naslova, kot ga je sporočila toženki. Tožnica v zvezi s tem ni prerekala odpovednega očitka, da je na ta račun prejela višje izplačilo stroškov, do katerih ni bila v celoti upravičena. Naveden odpovedni razlog je v svoji izpovedbi potrdila tudi toženkina zakonita zastopnica. Zato ne drži pritožbena navedba, da je slednja izpovedala, da se je za odpoved odločila zgolj zaradi slabega odnosa s tožnico in nezaupanja do nje. Zakonita zastopnica je namreč izrecno izpovedala, da se je za odpoved odločila zaradi težje kršitve (ki jo je ugotovila po prejemu poročila detektivke) in dejstva, da je bila ta ponavljajoča (tožnica je namreč zaradi podobnega razloga - neupravičenega uveljavljanja prevoznih stroškov že dobila opozorilo pred odpovedjo), in nezaupanja do tožnice. Toženka je torej dokazala resničnost v odpovedi navedenega razloga, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bil ta zgolj navidezen.

6.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinega ugovora, da je detektivka nezakonito pridobila dokaze. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 19, 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in pravilno obrazložilo, da gre za zakonito pridobljene dokaze, ki ne posegajo v tožničino pravico do zasebnosti. Detektivka, ki jo je pooblastila toženka, je svoje delo pridobivanja informacij glede tožničine zlorabe uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela opravila zakonito, na podlagi določil drugega odstavka 26., 27., 28., 30. in 31. člena takrat veljavnega Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/2011 in nasl.). Iz detektivskega poročila, pisne izjave in izpovedbe detektivke ne izhaja, da bi slednja tožnico prikrito kontinuirano tajno opazovala in ji sledila oziroma da bi izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, kot ji očita tožnica. Detektivka je skladno z že navedenimi določili ZDD-1 opravljala (zgolj) neposredno osebno zaznavo tožnice in njenega vozila z javno dostopnih krajev (ceste oziroma pločnika), in še to le na območju tožničinega bivališča v B. in krajev opravljanja dela za toženko, v časovno omejenem obdobju, pri čemer je od tehničnih sredstev uporabljala (zgolj) telefon, s katerim je fotografirala tožnico in njeno vozilo v navedenih krajih. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da navedeno ne pomeni nezakonitega posega v tožničino oziroma delavčevo pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS). Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS iz primerljive zadeve VIII Ips 240/2015. Povsem nerelevantne za ta spor pa so pritožbene navedbe o tem, da naj detektivka toženki ne bi izstavila računa za svojo storitev, ki tudi sicer predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7.Vse navedeno pa glede na že omenjeno tožničino izpoved, da se je v obdobju, navedenem v odpovedi, v službo večinoma vozila iz B., niti ni odločilno. S svojo izpovedbo je tožnica dejansko priznala v odpovedi očitano kršitev, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da v spisu razen izpodbijanega detektivskega poročila ni nobenega drugega dokaza o tem, da je tožnica toženki podala neresnične podatke o kraju, iz katerega se vozi na delo in iz dela.

8.V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnica s svojim ravnanjem, ko je toženki sporočila drug naslov, s katerega je prihajala na delo, pridobila majhno premoženjsko korist (v mesecu maju 2024 le 28,00 EUR), ni odločilno, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zloraba pravice do povračila stroškov prevoza predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za kršitev obveznosti delavca iz 36. in 37. člena ZDR-1), ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Hujša kršitev delovnih obveznosti je namreč lahko podana tudi, če delodajalec s samo kršitvijo ni oškodovan oziroma če ta kršitev zanj nima posledic (prim. sklep VSRS VIII Ips 8/2019). Relativno majhen znesek premoženjske koristi pa tudi ne pomeni, da tožnica ni naklepoma kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kot poizkuša prikazati v pritožbi. S tem, ko je na delovno mesto prihajala iz delovnemu mestu bližnjega naslova v B., pri obračunu plač pa je potrjevala prevozne stroške iz naslova v C., se je nedvomno zavedala in tudi hotela, da prejema višje stroške prevoza od dejansko nastalih. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pa obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije (v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1) niti ni več odločilen.

9.Prav tako ni odločilno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se večina zaposlenih z odpovedjo ni strinjala, saj je bila o njej pristojna odločati toženkina zakonita zastopnica (20. člen ZDR-1). Res je tožnica nato vložila pritožbo na svet zavoda toženke (skladno s tretjim odstavkom 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI), o kateri pa toženkin svet zavoda ni odločal. A navedeno ne pomeni, da je toženka storila postopkovne kršitve, zaradi katerih bi bila izpodbijana odpoved nezakonita. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče v sklepu Pdp 359/2024, izdanim v zvezi z začasno odredbo v tej zadevi, o utemeljenosti odpovedi v takem primeru odloča delovno sodišče, kot je tudi v tej zadevi. Peti odstavek 48. člena ZOFVI namreč določa, da če svet šole o pritožbi delavca ne odloči v roku 30 dni od vložitve pritožbe, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

10.Pritožbene navedbe glede neutemeljenosti očitka v pisnem opozorilu z dne 8. 4. 2024, v katerem je bila tožnica opozorjena na neupravičeno uveljavljanje potnih stroškov v zvezi s tekmovanjem v A., pa niso bistvene za ta spor, v katerem se presoja (le) zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz tega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih trditev v zvezi s tem opozorilom. To opozorilo je v izpodbijani sodbi izpostavljeno zgolj zato, ker je bila tožnica v njem opozorjena na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti, a je kljub temu storila v izpodbijani odpovedi očitano kršitev, kar še dodatno utemeljuje izgubo zaupanja toženkine zakonite zastopnice v tožnico in s tem nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, s čimer je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na vse navedeno pa tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica sicer najboljša učiteljica pri toženki.

11.Ker je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza: