Jedro

Glede na namen osebnih stikov, da otrok ohrani občutek povezanosti in medsebojne pripadnosti z roditeljem, s katerim ne živi in da roditelj, ki nima otroka pri sebi, vpliva na njegovo vzgojo, je določitev stikov matere s sinom s strani centra za socialno delo skladna z določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR, tudi če je bil sin s pravnomočno odločbo sicer zaupan v varstvo in vzgojo materi, dejansko pa pri njej ne živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 19/98-10 z dne 15.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 21.11.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo K. z dne 21.5.1997. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odločil o osebnih stikih med mladoletnim T.B. in njegovo mamo S.B. (I. točka izreka, na katero se je tožnikova pritožba v upravnem postopku smiselno nanašala) in med mladoletno N.B. in njenim očetom S.B. (II. točka izreka). Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljen tožnikov ugovor, da za določitev stikov mladoletnega T. z materjo ni podlage, ker je mladoletni T. dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Iz podatkov spisa res izhaja, da je bil s pravnomočno sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo materi, toda dejansko ne živi pri njej, ampak pri očetu (tožniku). Ker ima po določbi 1. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pravico do osebnih stikov z otrokom tisti od staršev, ki ne živi skupaj z njim, razen če center za socialno delo glede na otrokovo korist ne odloči drugače, je taka določitev stikov, da otroka izmenično preživljata vikende enkrat pri materi, drugič pri očetu, tudi po presoji sodišča prve stopnje v korist obeh otrok, kar izhaja iz mnenja strokovne komisije in česar tožnik niti ne izpodbija.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v tem primeru, ko stanje še ni "legalizirano", saj se proti tožniku vodi izvršba zaradi izročitve otroka T. materi, skrbstveni organ za odločanje ni bil pristojen in je posegel v odločanje sodišča. Sodišče bi to moralo ugotoviti in stranke ustrezno napotiti. V vsakem primeru pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni priskrbelo pravdnih spisov in kazenskega spisa zaradi odvzema otroka. Iz izvedeniških mnenj, ki se nahajajo v njih, bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način bi moralo potekati zbliževanje staršev in otrok, da bi bili pravilno varovani interesi otrok, ne pa samo interesi prizadete stranke. Odločitev sodišča je zato napačna.

Tožena stranka in prizadeta stranka S.B. na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru, ko iz podatkov spisa izhaja, da je bil mladoletni T. s pravnomočno sodno odločbo sicer zaupan v varstvo in vzgojo materi, dejansko pa pri njej ne živi, je bila določitev stikov matere s sinom s strani centra za socialno delo tudi po presoji pritožbenega sodišča skladna z določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR. Takšna presoja izhaja predvsem iz namena osebnih stikov, da otrok ohrani občutek povezanosti in medsebojne pripadnosti z roditeljem, s katerim ne živi in da roditelj, ki nima otroka pri sebi, vpliva na njegovo vzgojo.

Postopki določitve osebnih stikov, za vodenje katerih so v skladu z 2. odstavkom 106. člena ZZZDR pristojni centri za socialno delo, so samostojni postopki, ločeni od sporov v zvezi z varstvom, vzgojo in preživljanjem skupnih otrok. Pritožbeni ugovor, da je skrbstveni organ posegel v odločanje sodišča, zato ni utemeljen. Spremenjene razmere (na primer, da bi mladoletni T. živel pri materi) pa lahko privedejo do nove odločitve o stikih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno, ker sodišče ni priskrbelo pravdnih in kazenskih spisov. Ne samo, da tožnik niti ne navede, kaj naj bi sodni spisi pravzaprav dokazovali, tudi sicer tak dokazni predlog v pritožbi ni dovoljen, če ga do konca postopka na prvi stopnji ni navajal. Po določbi 1. odstavka 71. člena ZUS sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji. Tega pa tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.