Jedro

Tožena stranka je tožnikoma v izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi očitala sodelovanje pri odtujitvi 60 ton jeklenega odpadka v noči iz 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 iz obrata B. v vrednosti 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako prvemu kot tudi drugemu tožniku po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sta v obravnavani noči kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima njuna kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvina storjene v sostorilstvu (2. točka 1. odstavka 205. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov s tožnikoma ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, predvsem zaradi velike verjetnosti ponovitve dejanja, tožnika pa sta tudi zlorabila zupanje tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke, ki se glasi: "I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke ... z dne 22. 7. 2015 delavcu A.A. nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2015, navedene v 1. točki tožbenega zahtevka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto, na katerem je tožeča stranka delo opravljala pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 8. 2010, in sicer na delovno mesto "strojevodja", obratu B., šifra DM ..., za osnovno bruto plačo 924,04 EUR mesečno za nedoločen čas s polnim delovnim časom, v 8 dneh, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 22. 7. 2015, dalje do vrnitve na delo obračunati za tožečo stranko vse pripadajoče mesečne zneske bruto plače v višini 924,04 EUR ter ji nato po odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska plače tečejo od 19. dne v mesecu za znesek plače iz predhodnega meseca, kot tudi je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 22. 7. 2015, do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v 8 dneh, pod izvršbo." in druge tožeče stranke, ki se glasi: "IV. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke ... z dne 22. 7. 2015 delavcu C.C. nezakonita in se razveljavi.

V. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2015, navedene v 1. točki tožbenega zahtevka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto, na katerem je tožeča stranka delo opravljala pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 8. 2010, in sicer na delovno mesto "progovni manipulant", obratu B., šifra DM ..., za osnovno bruto plačo 725,35 EUR mesečno za nedoločen čas s polnim delovnim časom, v 8 dneh, pod izvršbo.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 22. 7. 2015, dalje do vrnitve na delo obračunati za tožečo stranko vse pripadajoče mesečne zneske bruto plače v višini 725,35 EUR ter ji nato po odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska plače tečejo od 19. dne v mesecu za znesek plače iz predhodnega meseca, kot tudi je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 22. 7. 2015, do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v 8 dneh, pod izvršbo." in odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika in predlagata, da pritožbeno sodišča njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbama (pravilno: tožbenima zahtevkoma) v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka iz odločitve o njihovi odmeri dalje, do plačila.

Navajata, da sodba ni pravilna in zakonita ter je v nasprotju z ustavo. Tožnika znova poudarjata, da v noči z dne 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 nista naklepno kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in nista sodelovala pri domnevni odtujitvi oziroma kraji jeklenega odpadka večje teže in vrednosti kot storilca v sodelovanju z drugimi. Varovanega območja te noči nista niti enkrat zapustila. Tako jeklenega odpadka nista odpeljala iz varovanega območja in zato nista kot sostorilca izvršila tatvine jeklenega odpadka, prav tako pa nista soprispevala k izvršitvi domnevne tatvine jeklenega odpadka in sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Tožnika niti nista vedela, da naj bi se odpadek te noči odtujeval, saj tega nobeden od njiju ni videl. Sodišče prve stopnje se do njunih zatrjevanj in izpovedi ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da je manjko dejansko nastal in tudi ne, da sta tožnika pri domnevni odtujitvi dejansko sodelovala. Sodba temelji le na listinski dokumentaciji, in sicer na izjavah D.D., E.E., F.F. in G.G., podanih v zagovoru pri toženi stranki in pred policisti, ne pa na neposredno, pred sodiščem izvedenih dokazih, kar je nedopustno, saj pri podajanju teh izjav nista bila prisotna tožnika, pa tudi sodišče ne. Ker te priče, ki so pri toženi stranki zaposlene že več let, vedo o domnevni odtujitvi spornih odpadkov največ, je na dlani, da gre očitno pri njih za resnične akterje v tej sporni zadevi, ki pa tožnikoma ni poznana. Sodišče ni sledilo izpovedim tožnikov in priče H.H., ki so ves čas iste, se ne spreminjajo in se ne prilagajajo teku postopka. Tako gre za unikum ocenjevanja dokazov, saj sodišče verjame le lažnivim pričam. Takšna dokazna ocena pa je nezakonita. Sporno noč je imel dostop do lokomotive in vlakovne kompozicije prav vsak in prav vsak je lahko skozi odprta vrata varovanega območja tožene stranke nekontrolirano vstopil in izstopil. Tožnika ne zanikata, da sta bila sporno noč na delu, zanikata pa, da sta sodelovala pri spornem odtujevanju. Nobena izmed prič tožnikov ni videla, da bi zapuščala varovano območje tožene stranke in tožnika trdita, da varovanega območja nista zapustila. Na vlakovno kompozicijo in na lokomotivo, ki jo je lahko upravljati, je lahko vstopil vsakdo. Tožena stranka je zaslišanje posameznih prič predlagala zgolj z namenom ugotavljanja dejstev in tako so vsi izvedeni dokazi tožene stranke informativne narave in predstavljajo le mnenja posameznikov, ki sporne noči niso bili prisotni. Tako bi moralo sodišče te dokaze presojati še posebej skrbno. Nezadostni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov tožnikov. Po stališču sodišča za ogled videoposnetkov ni potrebno nobeno strokovno znanje, zato si je posnetke ogledalo samo, vendar pa je pri ogledu sodelovala priča I.I., ki je posnetke tudi komentirala. Sodišče prav tako ni obrazložilo, zakaj ni opravilo ogleda kraja dogodka, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar je znova kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje pritožba poudarja, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za video snemanje in hranjenje video posnetkov, zato sta tožnika utemeljeno navajala, da so ti posnetki pridobljeni nezakonito.

Sodišče je tudi zavrnilo ugovor prekluzije tožnikov v zvezi s trditvami in dokazi, ki jih je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče skladno z 286. členom ZPP ne bi smelo upoštevati teh trditev in dokazov tožene stranke.

Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je postopek tožene stranke pred izdajo izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikoma pravilen in zakonit. Pisni obrazložitvi nista niti časovno niti vsebinsko opredeljeni, prav tako tudi ne očitane kršitve, to pa ne omogoča zagovora. Poleg tega pa je bila izredna odpoved z dne 22. 7. 2015 tožnikoma podana po izteku 30 dnevnega roka iz 109. člena ZDR-1, saj je J.J. izpovedal, da je za izvoz iz zavarovanega območja tožene stranke izvedel že 21. 6. 2015. Ker nobena o zaslišanih prič (D.D., E.E. in G.G.) tožnikov ni videla na vlakovni kompoziciji, ki bi odpeljala iz varovanega območja tožene stranke, je logično, da tožnikov na njej ni bilo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji le na izpovedi I.I., da sta tožnika to noč delala v premikalni skupini.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi E.E., da o spornem odtujevanju ne ve ničesar in da mu ni znano, da bi tožnika sodelovala pri tem, ker pa je bil na policiji pridržan skoraj cel dan in celo noč, brez vode in hrane, policisti, ki so ga zasliševali, pa so nanj vršili hud psihični pritisk, je izjavo z dne 2. 7. 2015 napisal po njihovih navodilih. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnika pa odločno zanikata insuniacije sodišča, da naj bi E.E. grozila, saj gre za evidentno neresnico.

Tožnikov tudi ni na seznamu prejemnikov nagrad, saj prvega tožnika nihče ne kliče "K.", drugega pa ne "L.". Poudarjata tudi, da je sodišče z zaključki, da naj bi tožnika sodelovala pri sporni odtujitvi in s tem pri veliki tatvini, prekršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Ker tožnika nista bila s pravnomočno sodbo spoznana za kriva, bi ju moralo sodišče šteti za nedolžna.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, nikakor ni nezakonita in tudi ne neustavna. Obrazložitev sodbe je ustrezna, jasna in natančna. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o kazenski odgovornosti tožnikov, ampak o tem, ali ima njuno ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Tožnika sta si prilastila blago tožene stranke, pri čemer ni pomembna točna vrednost blaga, s tem pa sta naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Teža in narava njune kršitve pa je nedvoumno takšna, da utemeljuje presojo o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj določenim pričam ne verjame in zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo, zato ni kršilo načela kontradiktornosti, dokaze je ocenilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Tožena stranka v svojih dokaznih predlogih ni bila prekludirana, saj je za vse dokaze, ki jih je predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, izkazala, zakaj jih ni mogla navesti na prvem naroku. Tožnika sta bila skupaj z vabilom na zagovor ustrezno seznanjena z očitano kršitvijo, tako da sta lahko učinkovito izvrševala svojo pravico do zagovora. Odpovedi pogodb o zaposlitvi sta bili pravočasni, saj se tožena stranka s kršitelji ni seznanila že ob tem, ko je J.J. opazil izvoz vlaka iz varovanega območja. Resničnost dogajanja kritične noči dokazujejo zlasti uradni zaznamki D.D., E.E. in G.G. ter seznam prejemnikov denarnih nagrad, ki je bil zasežen A.A.. D.D. in G.G. sta celo vrnila prejeto denarno nagrado. V postopku je bilo dokazano, da sta tudi tožnika prejela denarno nagrado. Iz vseh uradnih zaznamkov pa izhaja, da so bili osumljenci poučeni o svojih pravicah in tudi, da potrjujejo zapisano.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Tožnika sodišču prve stopnja namreč v pritožbi večkrat očitata, da se sodba v posameznih delih ne da preizkusiti, kar naj bi bila kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ti očitki niso utemeljeni, saj se sodba da preizkusiti. Očitno je, da se tožnika ne strinjata z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni očitana absolutna bistvena kršitev postopka.

7. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da so razlogi, s katerimi je zavrnilo dokazne predloge tožnika, nezadostni. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa je tiste, katerih izvedba k razjasnitvi dejanskega stanja ne more pripomoči. Prepričljivo in izčrpno je obrazložilo, zakaj je posamezne dokaze zavrnilo, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca za video nadzorni sistem in tudi dokazni predlog za rekonstrukcijo in ogled kraja dogodka, kar izhaja iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je skladno z 213. členom ZPP dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v posamezni obravnavani zadevi. Sodišče dokazne predloge strank pretehta, izvede predlagane dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi imela vpliva. Tako je v obravnavani zadevi tudi ravnalo sodišče prve stopnje.

8. Tožnika v pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da sodišče ni pravilno zavrnilo ugovora prekluzije, ki sta ga podala v zvezi s trditvami in dokazi tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo. Pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2016 in z njo posredovane dokaze, je tožena stranka vložila skladno z napotilom v sklepu sodišča, sprejetim na prvem naroku za glavno obravnavo, kot odgovor na vlogo tožnikov. Praviloma mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo sicer lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (1. in 4. odstavek 286. člena ZPP). V obravnavani zadevi je bila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 3. 2015 toženi stranki vročena pripravljalna vloga tožnikov in sodišče ji je skladno z določbo 2. odstavka 286.a člena ZPP s sklepom dodelilo 15 dnevni rok za odgovor nanjo, pri čemer je bila tožena stranka opozorjena, da bo sodišče upoštevalo le navedbe in dokaze, ki se nanašajo na to pripravljalno vlogo tožnikov. Tožena stranka je vlogo in dokaze vložila v roku, ki ji ga je postavilo sodišče prve stopnje.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnikov, da se sodišče bi smelo opreti na video posnetke, saj so ti pridobljeni nezakonito. Sodišče je v točki 4 obrazložitve obširno obrazložilo, zakaj ti posnetki niso pridobljeni nezakonito, in se je zato nanje lahko oprlo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da je tožena stranka pred vsemi vhodi v varovano območje objavila obvestilo, s katerim je osebe seznanila, da izvaja video nadzor, objavila je tudi telefonsko številko, na kateri se lahko zainteresirani seznanijo z dodatnimi informacijami v zvezi z video nadzorom. S tem je izpolnila svojo obvestilno dolžnost iz 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004). Tožena stranka je tudi dokazala (potrdilo informacijske pooblaščenke z dne 16. 3. 2016), da je izvajanje video nadzornega sistema ustrezno evidentirano, zato lahko vodi ustrezno evidenco video nadzornih posnetkov za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja.

10. Iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v obravnavani zadevi ugotavljalo, ali sta tožnika kršila delovnopravne obveznosti in ima kršitev znake kaznivega dejanja. Tako v tem individualnem delovnem sporu sodišče ni moglo prekršiti domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, kot navajata tožnika v pritožbi, saj se ni ugotavljala njuna kazenska odgovornost, ampak le kršitev delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila tožnika zaposlena pri toženi stranki, in sicer A.A. nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2010 na delovnem mestu strojevodja, C.C. pa nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2010 na delovnem mestu progovni manipulant. Tožena stranka jima je dne 22. 7. 2015 izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po teh določbah lahko delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja 2. alineja).

12. Tožena stranka je tožnikoma v izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi očitala sodelovanje pri odtujitvi 60 ton jeklenega odpadka v noči iz 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 iz obrata B. v vrednosti 100.000,00 EUR. Jekleni odpadek je bil odtujen s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov ter odpeljan iz varnega območja delodajalca. Tožnikoma je bila očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 50/2012 - UPB2).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pisni obdolžitvi nista niti časovno niti vsebinsko opredeljeni, prav tako pa niso opredeljene očitane kršitve, kar ni omogočalo zagovora tožnikov. Kot je sodišče pravilno ugotovilo in v točki 8 obrazložitve tudi ustrezno obrazložilo, sta bila tožnika seznanjena, da jima tožena stranka očita, da sta v noči iz 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 (časovna opredelitev) kršila delovne obveznosti s tem, da sta sodelovala pri odtujitvi jeklenega odpadka teže najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR iz obrata B. s pomočjo interne lokomotive in vagonov ter da ima njuna kršitev znake kaznivega dejanja (vsebinska opredelitev). Takšna seznanitev je tožnikoma omogočala možnost sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, to možnost pa sta tudi izkoristila, saj sta podala tako pisni kot tudi ustni zagovor.

14. Pravilno je sodišče tudi ugotovilo, da sta bili izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi dne 22. 7. 2015 tožnikoma podani pravočasno, torej znotraj subjektivnega in objektivnega roka po 2. odstavku 109. člena ZDR-1. Iz poročila varnostnega managerja J.J. in njegove izpovedi izhaja, da je tožena stranka na podlagi video nadzora dne 23. 6. 2015 ugotovila, da je več zaposlenih izvršilo tatvino, vendar pa se takrat še ni vedelo, kdo je v krajo vpleten. Ustni zagovor sta tožnika podala 16. 7. 2015. Glede na to, da je lahko tožena stranka šele ob upoštevanju njunega zagovora ugotovila njuno vpletenost v sporni dogodek, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved, ki je bila tožnikoma vročena 23. 7. 2015, vsekakor pravočasna, tudi če je tožena stranka to ugotovila ob prijavi na policijo 24. 6. 2015. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe o prepozno podani odpovedi.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba temelji le na listinskih dokazih, ne pa na neposredno pred sodiščem izvedenih dokazih. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta bila tožnika v noči z 20. na 21. 6. 2015 v službi, in sicer sta skupaj s še enim progovnim manipulantom sestavljala edino premikalno skupino železniškega transporta, ki je delala v tej izmeni. Tožnik A.A. je opravljal dela in naloge strojevodje, tožnik C.C. pa dela premikača. Da sta naročeno delo dejansko opravljala izhaja iz knjige naročil železniškega transporta, kar sta tudi sama na zaslišanju potrdila, iz izpovedi I.I., vodje železniškega transporta, pa, da premikalna skupina na terenu dela skupaj. Kako je sporni dogodek potekal je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi ogleda video posnetka, na podlagi izpovedi D.D., I.I. in G.G., upoštevalo pa je tudi izpovedi tožnikov. Svoje ugotovitve je logično zapisalo v točki 12 obrazložitve, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča nemogoče, da bi kdorkoli drug upravljal z lokomotivo in vagonom, napolnjenim z odpadkom, torej sta bila na vlaku ob prevozu in izvozu iz varovanega območja zagotovo tožnika. Ob tem pa pritožbeno sodišče, glede na pritožbeni očitek tožnikov, da so vsi v postopku izvedeni dokazi tožene stranke informativne narave, ugotavlja, da je ta očitek neutemeljen. Tožena stranka je v postopku dejstva ustrezno zatrjevala in predlagala izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene trditve, in ne dokazov, da bi šele po njihovi izvedbi zatrjevala določena dejstva.

16. Tožnika sta vsekakor vedela, da sodelujeta pri odtujitvi jeklenega odpadka, saj bi morala njegov izvoz spremljati spremna dokumentacija, ki je v obravnavanem primeru ni bilo, prav tako pa to izhaja tudi iz izpovedi policista M.M., ki je izpovedal, da so seznam prejemnikov nagrad našli v telefonskem etuiju tožnika A.A.. E.E., ki je napisal ta seznam na listek, na katerem so bile na drugi strani zapisane mere hladilnika tožnika A.A., je na policiji pojasnil vsebino tega seznama in da se vzdevek L. uporablja za tožnika C.C., vzdevek K. pa za tožnika A.A.. Ko je bil zaslišan kot priča je potrdil, da je napisal seznam, ni pa se spomnil, koga je zapisal z vzdevkom L. in koga z vzdevkom K.. Sodišče prve stopnje se je v točki 14 obrazložitve opredelilo do izpovedi priče E.E.. V kolikor bi držala njegova izpoved o ravnanju policije ob njegovem pridržanju, bi zagotovo sprožil ustrezen postopek o kršenju pravic, saj je sodišče ugotovilo, da je bil o tem poučen, tako pa se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje o tem, da je bila izjava E.E. na policiji resnična, pred sodiščem pa je izpovedal drugače zaradi prejetih groženj. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi mu grozila tožnika.

17. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako prvemu kot tudi drugemu tožniku po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sta v obravnavani noči kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima njuna kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvina storjene v sostorilstvu (2. točka 1. odstavka 205. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, št. 50/2012). Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov s tožnikoma ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, predvsem zaradi velike verjetnosti ponovitve dejanja, tožnika pa sta tudi zlorabila zupanje tožene stranke.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krijeta svoje pritožbene stroške.