Jedro

Katerih priglašenih stroškov strankama ni priznalo, sodišče prve stopnje v sodbi sicer ni izrecno navedlo, vendar pa veljajo za obrazložitev stroškovnih odločitev v sodni praksi nekoliko nižji standardi, poleg tega pa te vrste odločitev tudi nimajo zavrnilnega dela.

Tožnik kljub priznanju dodatnih stroškov postopka zaradi predhodno nepravilno (preveč) priznanih stroškov postopka in toženkinega utemeljeno uveljavljenega pobotnega ugovora v končni fazi ni upravičen do višjega, temveč celo do nekoliko nižjega skupnega zneska stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep o stroških v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 2.827,73 EUR nadomesti z zneskom 2.309,08 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep o stroških v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 78,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.365,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2011 dalje (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožnikov zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sprejelo je tudi odločitev o stroških celotnega pravdnega postopka, in sicer je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 2.827,73 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških v III. točki izreka sodbe sta se pravočasno pritožili obe stranki. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), toženka pa le zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh priglašenih postavk njegovega stroškovnika z dne 25. 4. 2019, niti nikjer v obrazložitvi ni navedlo razlogov za to. Opozarja, da ne ve, kateri postopki od treh, ki so se vodili na prvi stopnji, so bili upoštevani pri odmeri stroškov. Izreka o stroških zato v navedenem delu ni mogoče preizkusiti. Glede na načelo uspeha v pravdi in glede na vse njegove dosedanje navedbe meni, da bi mu morali biti priznani stroški v višjem znesku. Zmotno je ugotovljen tudi njegov uspeh v pravdi po temelju (71 %), saj je uspel glede vseh vtoževanih postavk odškodninske odgovornosti. Meni, da njegov uspeh po temelju znaša vsaj 90 %. Opozarja še na očitno pisno pomoto v zapisu njegovega priimka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da bodo med njegovimi stroški postopka upoštevane tudi postavke stroškovnika z dne 25. 4. 2019 in stroški odmerjeni v višjem znesku od prisojenega; podredno pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži v plačilo njegove pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v pritožbi opozarja, da je tožniku že poravnala nepravnomočno dosojene stroške v višini 549,03 EUR, ki so ji bili naloženi v plačilo s sodbo III P 1799/2015 z dne 14. 9. 2017, ki je bila zaradi tožnikove pritožbe s sklepom VSL II Cp 346/2018 v navedenem delu vrnjena sodišču prve stopnje. O nakazilu je toženka tožnika pisno obvestila 27. 9. 2017, v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2019 in na naroku 25. 4. 2019 pa je obvestila tudi sodišče ter podala zahtevo za upoštevanje navedenega zneska. Tožnik njenemu plačilu stroškov ni ugovarjal, zato je to nesporno. Ker so glede na navedeno pravdni stroški odmerjeni previsoko, pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter glede na uspeh v pravdi in že izvršeno plačilo odmeri ustrezno plačilo stroškov. Prilaga obvestilo o nakazilu stroškov in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Nobena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

6. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo še o višini tožnikovega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kot o zadnjem zahtevku, o katerem v predmetni pravdi še ni bilo pravnomočno odločeno) – glej I. in II. točko izreka sodbe, ter o stroških celotnega pravdnega postopka (III. točka izreka sodbe). Obe stranki v pritožbi delno nasprotujeta le pravilnosti stroškovne odločitve,1 vsaka z navedbo drugačnih pritožbenih razlogov.

8. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je izpodbijano stroškovno odločitev mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago za sprejem te odločitve in posebej naštelo stroške, ki jih je priznalo vsaki stranki, pri čemer je iz vrstnega reda navedenih stroškov razvidno, da se je držalo kronološkega zaporedja nastanka priglašenih stroškov. Vsaki stranki je priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z njenim deležem uspeha v pravdi (pri čemer je upoštevalo le njun uspeh glede višine zahtevka - to je 39 % uspeh tožnika oziroma 61 % uspeh toženke) ter po medsebojnem pobotu stroškov naložilo plačilo presežka toženki, katere stroški so nižji. Katerih priglašenih stroškov strankama ni priznalo, sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, vendar pa veljajo za obrazložitev stroškovnih odločitev (ki so le stranske odločitve v postopkih) v sodni praksi nekoliko nižji standardi (iz tega, kar in kolikor je stranki priznano, je mogoče sklepati na nepriznano), poleg tega pa te vrste odločitev tudi nimajo zavrnilnega dela.2

9. Tožnikovo pritožbeno nasprotovanje oceni njegovega pravdnega uspeha po temelju zahtevka (71 %) ni le povsem pavšalno (saj ne pojasni, zakaj njegov uspeh znaša vsaj 90 %), temveč za izpodbijano stroškovno odločitev sploh ni pravno pomembno. Čeprav obrazložitev izpodbijane odločitve omenja tudi tožnikov uspeh po temelju, ta uspeh pri odločitvi dejansko ni bil upoštevan, kajti stroški strank niso bili odmerjeni upoštevaje aritmetično sredino med njunim uspehom s temeljem in uspehom z višino zahtevka, temveč zgolj glede na njun uspeh z višino zahtevka. To je tudi pravilno, saj je v konkretnem primeru ves dokazni postopek potekal v zvezi z ugotavljanjem obsega tožniku nastale škode, torej v zvezi z višino posameznih zahtevkov. Zato pri končni odločitvi o stroških pravdnega postopka za ta primer ni smotrna delitev uspeha strank po temelju in po višini zahtevka. Upoštevati je treba le uspeh strank z višino zahtevka (39 : 61), izračunu katerega ne oporeka nobena stranka.

10. Tožnik ima prav, ko v pritožbi opozarja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo določenih pravdnih stroškov, ki jih priglasil v stroškovniku, vloženem v spis na zadnjem naroku za glavno obravnavo 25. 4. 2019, torej še pravočasno (tretji odstavek 163. člena ZPP). 3 Skupni znesek dodatnih stroškov, do katerih bi tožnik še moral biti upravičen, po izračunu pritožbenega sodišča znaša 1.754,22 EUR.4

11. Ne glede na navedeno pa je zaradi hkratne obravnave pritožbe toženke zoper isto odločitev treba upoštevati, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) tožniku z izpodbijano odločitvijo priznani stroški morali biti odmerjeni v nižjem znesku (7.192,89 EUR5) od dejansko odmerjenih 8.869,23 EUR6 (ker sta se zoper stroškovno odločitev pritožili obe stranki, za ta primer ne velja prepoved reformatio in peus iz 359. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Iz obrazložitve stroškovne odločitve je razvidno, da sodišče pri odmeri odvetniške nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje ni upoštevalo pravilne vrednosti spornega predmeta, prezrlo pa je tudi določilo četrtega odstavka opombe št. 3 v 3. delu tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT),7 po kateri se v primeru vrnitve zadeve na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (kar pa ne velja za nagrado za narok v ponovljenem postopku – glej drugi odstavek 14. člena in 19. člen ZOdvT ter določila 3. dela tarife).8

12. Upoštevaje relevantne določbe ZOdvT skupni seštevek tožniku pravilno priznanih stroškov znaša 8.947,11 EUR9 in zajema naslednje stroške: a) v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje (III P 755/2011): nagrada za postopek 477,10 EUR (Tar. št. 3100 – glede na vrednost spornega predmeta 15.750,00 EUR), nagrada za narok 440,40 EUR (Tar. št. 3102), pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (v nadaljevanju: pavšal za PTT) 20,00 EUR (Tar. št. 6002), 22 % DDV na priznano nagrado in izdatke 206,25 EUR (Tar. št. 6007), sodna taksa za tožbo 471,00 EUR, izvedenina za dr. A. 230,39 EUR, izvedenina za Medicinsko fakulteto 1.396,39 EUR + 507,84 EUR + 258,15 EUR, zaslišanje dr. B. 245,97 EUR, skupaj 4.253,49 EUR (prej zaradi napačne vrednosti spornega predmeta preveč priznani stroški 182,25 EUR), b) v prvem pritožbenem postopku II Cp 876/2015 – za pritožbo zoper sodbo III P 755/2011 z dne 9. 12. 2014: nagrada za pritožbeni postopek 587,20 EUR (Tar. št. 3210), pavšal za PTT 20,00 EUR, 22 % DDV 133,58 EUR, sodna taksa za pritožbo 513,00 EUR, skupaj 1.253,78 EUR (prej premalo priznani stroški za DDV 12,18 EUR in nepriznana sodna taksa); za pritožbo zoper sklep III P 755/2011 z dne 15. 1. 2015: nagrada za pritožbeni postopek 50,00 EUR (Tar. št. 3220), pavšal za PTT 10,00 EUR (20 % nagrade – Tar. št. 6002), 22 % DDV 13,20 EUR, sodna taksa za pritožbo 33,00 EUR, skupaj 106,20 EUR (prej nepriznani stroški 73,20 EUR), c) v drugem postopku pred sodiščem prve stopnje (III P 1799/2015): nagrada za narok 440,40 EUR, izvedenina za Medicinsko fakulteto 774,46 EUR, zaslišanje izvedenke dr. C. 363,56 EUR, pavšal PTT 20,00 EUR, 22 % DDV 101,29 EUR, skupaj 1.699,71 EUR (prej zaradi napačne vrednosti spornega predmeta in neupoštevanja četrtega odstavka opombe št. 3 ZOdvT preveč priznani stroški 644,60 EUR ter nepriznani stroški pavšala PTT in DDV v skupnem znesku 121,29 EUR), d) v drugem pritožbenem postopku II Cp 346/2018 – za pritožbo zoper sodbo III P 1799/2015 z dne 14. 9. 2017: nagrada za pritožbeni postopek 587,20 EUR, pavšal PTT 20,00 EUR, 22 % DDV 133,58 EUR, sodna taksa za pritožbo 513,00 EUR, skupaj 1.253,78 EUR (prej nepriznani stroški pavšala PTT, DDV in sodne takse v skupnem znesku 666,58 EUR), e) v tretjem postopku pred sodiščem prve stopnje (III P 683/2018): nagrada za narok 291,60 EUR (glede na še sporno vrednost predmeta v tem sojenju 6.500,00 EUR10), pavšal PTT 20,00 EUR, 22 % DDV 68,55 EUR, skupaj 380,15 EUR (prej vse to nepriznani stroški).

13. Posledično je tožnik kljub priznanju dodatnih stroškov zaradi predhodno nepravilno (preveč) priznanih stroškov upravičen le do malo višjih skupnih stroškov (8.947,11 EUR) od že odmerjenih (8.869,23 EUR), v nadaljevanju pa je treba pri novi končni odločitvi o stroških upoštevati še končni uspeh strank v pravdi, nesporno priznane stroške toženke in toženkino že izvedeno delno plačilo stroškov tožniku.

14. Utemeljeno namreč toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane stroškovne odločitve ni upoštevalo, da je toženka še pred koncem glavne obravnave (v vlogi z dne 11. 3. 2019 in na zadnjem naroku za glavno obravnavo 25. 4. 2019) – torej pravočasno (glej tretji odstavek 337. člena ZPP) - uveljavljala, da je tožniku že prostovoljno poravnala del pravdnih stroškov (v znesku 549,03 EUR), tožnik pa obstoju tega njenega plačila ni nasprotoval (kar pomeni, da to plačilo zanj ni sporno) niti ni oporekal pobotu tega plačila s stroški postopka, ki mu bodo prisojeni na koncu postopka. Poravnani znesek predstavlja stroške pravdnega postopka, ki jih je toženka tožniku plačala v skladu s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje III P 1799/2015 z dne 14. 9. 2017, ki je bila v tem delu z VSL sklepom II Cp 346/2018 z dne 5. 4. 2018 razveljavljena. Gre za toženkin smiselno uveljavljani ugovor pobota (za vrnitev plačanega zneska, glede katerega je naknadno odpadla pravna podlaga – glej tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) – t.i. kondikcijska terjatev), ki bi ga sodišče prve stopnje glede na tožnikovo nenasprotovanje in glede na izpolnjevanje vseh predpostavk za pobot (glej 311. člen OZ) moralo upoštevati pri končni odločitvi o stroških postopka.11

15. Glede na vse navedeno tožnik kljub priznanju dodatnih stroškov postopka zaradi predhodno nepravilno (preveč) priznanih stroškov postopka in toženkinega utemeljeno uveljavljenega pobotnega ugovora v končni fazi ni upravičen do višjega, temveč celo do nekoliko nižjega skupnega zneska stroškov postopka. Njegovi pravilno odmerjeni skupni stroški postopka znašajo 8.947,11 EUR, upoštevaje njegov 39 % uspeh v pravdi pa mu gre 3.489,37 EUR. Po pobotu s stroški toženke v znesku 631,26 EUR (ti stroški so odmerjeni glede na njen 61 % uspeh, sama višina odmerjenih stroškov pa za nobeno od strank ni sporna), toženka tožniku dolguje 2.858,11 EUR (minimalno več kot prej), od česar je treba odšteti toženkin v pobot uveljavljeni znesek že plačanih stroškov 549,03 EUR. Končni znesek stroškov, do katerega je upravičen tožnik, tako znaša 2.309,08 EUR, kar je manj od zneska, ki mu je bil priznan v III. točki izreka sodbe, ter posledično pomeni toženkin uspeh v predmetnem pritožbenem postopku.

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da je znesek tožnikovih stroškov pravdnega postopka, ki so bili naloženi v plačilo toženki, ustrezno znižalo (3. točka 365. člena ZPP), pritožbo tožnika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in stroškovno odločitev v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Upoštevaje uspeh strank v predmetnem pritožbenem postopku (za razliko od toženke je tožnik s svojo pritožbo celostno gledano v celoti propadel) tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa dolguje njene stroške pritožbenega postopka v znesku 78,00 EUR, kar predstavlja stroške sodne takse (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Do povrnitve materialnih stroškov za poštnino in fotokopiranje v znesku 15,00 EUR toženka ni upravičena, saj višine teh stroškov ni z ničemer izkazala.

18. V zvezi s tožnikovim opozorilom na napačen zapis njegovega priimka v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče še dodaja, da je ta očitna pisna pomota odpravljiva z izdajo ustreznega popravnega sklepa (332. člen v zvezi s 328. členom ZPP).

1 Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ker sta se obe stranki pritožili le zoper stroškovno odločitev v III. točki izreka sodbe, je pritožbeno sodišče štelo, da sta se pritožili le zoper sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Glej N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 65. 2 Primerjaj N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 66. 3 Gre za nekatere stroške, ki tožniku niso bili priznani v prvem pritožbenem postopku II Cp 876/2015 (v katerem je bilo odločeno o njegovih pritožbah zoper sodbo III P 755/2011 z dne 9. 12. 2014 in zoper sklep z dne 15. 1. 2015), v drugem postopku pred sodiščem prve stopnje (III P 1799/2015) in v drugem pritožbenem postopku II Cp 346/2018 (v katerem je bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper sodbo III P 1799/2015 z dne 14. 9. 2017), ter za vse nepriznane stroške tretjega postopka pred sodiščem prve stopnje (III P 683/2018). 4 V prvem pritožbenem postopku II Cp 876/2015 tožniku neutemeljeno niso bili priznani: sodna taksa za pritožbo zoper sodbo, celotna nagrada za pritožbeni postopek zoper sklep, pavšal za PTT, DDV in sodna taksa za pritožbo zoper sklep. V drugem postopku pred sodiščem prve stopnje (III P 1799/2015) mu neutemeljeno nista bila priznana pavšal za PTT in DDV. V drugem pritožbenem postopku II Cp 346/2018 mu neutemeljeno niso bili priznani: pavšal za PTT, DDV in sodna taksa. V tretjem postopku pred sodiščem prve stopnje (III P 683/2018) mu neutemeljeno niso bili priznani: nagrada za narok, pavšal za PTT in DDV. 5 Gre za razliko med pravilnim seštevkom v sodbi priznanih stroškov (8.007,56 EUR; narobe 8.869,23 EUR) in glede na določila ZOdvT v sodbi preveč priznanimi stroški (814,67 EUR). 6 Razlika 1.676,34 EUR med navedenima zneskoma predstavlja seštevek v sodbi narobe (previsoko) seštetih priznanih stroškov (861,67 EUR) in glede na določila ZOdvT preveč priznanih stroškov (814,67 EUR). 7 V konkretnem primeru se je pravdni postopek začel leta 2011, kar je v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi, zato se odvetniški stroški v tem postopku določajo po navedenem zakonu (glej prehodno določbo drugega odstavka 20. člena nove Odvetniške tarife iz leta 2015). 8 Glej npr. VSL sklep I Cp 2636/2017 z dne 31. 1. 2018, VSL sodba I Cp 296/2016 z dne 4. 5. 2016, VSL sodba II Cp 603/2016 z dne 13. 4. 2016 in VSL sklep II Cp 1967/2017 z dne 22. 11. 2017. 9 Gre za seštevek pravilno seštetih že priznanih stroškov 7.192,89 EUR in do sedaj še nepriznanih dodatnih stroškov 1.754,22 EUR. 10 Primerjaj VSL sklep I Cp 2636/2017 z dne 31. 1.2018. 11 V nasprotnem primeru toženka v primeru morebitne tožnikove prisilne izterjave z izpodbijano sodbo prisojenih pravdnih stroškov zaradi upoštevanja časovnih meja pravnomočnosti v izvršilnem postopku ne bi mogla več uveljavljati, da je navedene stroške postopka tožniku (že) plačala, še preden so ji bili s sodbo naloženi v plačilo (to je pred koncem glavne obravnave) – glej 8. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).