Jedro

Zoper tožnika je bila s sklepom z dne 3. 10. 2017 že dovoljena izvršba in da mu je bila hkrati zagrožena denarna kazen, če ne bo izpolnil naložene mu obveznosti. Ob ponovnem kontrolnem pregledu na kraju samem dne 7. 11. 2017 je bilo ugotovljeno, da tožnik naložene mu obveznosti ni izpolnil. To pomeni, da že dovoljena izvršba s prisilitvijo ni bila uspešna. Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je tožnika prisilil k plačilu zagrožene denarne kazni in s tem k izpolnitvi obveznosti po sklepu z dne 3. 10. 2017 in z zagroženo novo denarno kaznijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da mora tožnik denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, zagroženo s sklepom inšpektorja za ceste z dne 3. 10. 2017, plačati v 8 dneh po vročitvi tega sklepa; pod 2. točko izreka je odločil, da če zavezanec v predpisanem roku denarne kazni ne bo plačal, bo denarno kazen prisilno izterjala FURS; pod 3. točko izreka je odločil, da če zavezanec naložene obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku 5 dni od vročitve tega sklepa, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR in pod 4. točko izreka je odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku s sklepom, navedenim v 1. točki izreka, zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če ne bo v naknadnem roku 5 dni po vročitvi tega sklepa z območja državne ceste znotraj naselja A. odstranil nameščenega objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob ponovnem kontrolnem pregledu dne 17. 11. 2017 je bilo ugotovljeno, da zavezanec naložene obveznosti ni opravil. Zato je bilo treba na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prisilni ukrep takoj uporabiti in zagroziti z novim prisilnim ukrepom. Po tretjem odstavku 292. člena ZUP pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Sklicuje se na prvi odstavek 292. člena ZUP, ki določa, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena samo pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnik pa v pritožbi navaja samo razloge, ki so povezani z izvršilnim naslovom (odločbo), ki je že pravnomočna. O pritožbenih navedbah je bilo odločeno že v pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki bi jih tožnik moral uveljavljati v pritožbi zoper odločbo o odstranitvi objekta, česar pa ni storil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila dne 13. 11. 2017 izdana odločba o prekršku, zoper katero se je pritožil, vendar je bila pritožba z odločbo Ministrstva za infrastrukturo zavrnjena. Z odločitvijo tožene stranke se ne more strinjati, ker tekom inšpekcijskega postopka že ves čas obvešča Inšpektorat RS za infrastrukturo o dejstvu, da on ni postavil objekta, kot je to v inšpekcijskem postopku zmotno ugotovil inšpektor in da objekt lahko odstrani samo lastnik reklamnega panoja. Ne glede na določbe 292. člena ZUP ni mogoče, da inšpekcijski organ zahteva od nekoga, da izvede nekaj, česar ne more storiti, še manj, da osebo sili v protipravna dejanja. Inšpektorat za infrastrukturo je bil namreč že zdavnaj seznanjen z ugovornim razlogom tožnika, da ni lastnik spornega objekta in da sporni objekti niso zavedeni v poslovnih knjigah kot njegova last, temveč da je to B.B. Sodišču predlaga, da odločbi Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo z dne 13. 11. 2017 in Ministrstva za infrastrukturo z dne 5. 2. 2018 razveljavi oziroma odpravi ter podredno, da se obe odločbi odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi vračilo stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za nadaljevanje izvršbe zoper tožnika, ker tožnik ni v določenem roku, niti ne v naknadno določenem roku, niti ne do dneva kontrolnega pregleda, izpolnil obveznosti, ki mu jih je z odločbo št. 06102-319/2017-4 (40217) z dne 25. 7. 2017, ki predstavlja izvršilni naslov, naložil inšpektor za ceste in sicer da mora z območja državne ceste znotraj naselja A. odstraniti nameščen objekt za obveščanje in oglaševanje.

8. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila zoper tožnika s sklepom z dne 3. 10. 2017 že dovoljena izvršba in da mu je bila hkrati zagrožena denarna kazen, če ne bo izpolnil naložene mu obveznosti. Ob ponovnem kontrolnem pregledu na kraju samem dne 7. 11. 2017 je bilo ugotovljeno, da tožnik naložene mu obveznosti ni izpolnil. To pomeni, da že dovoljena izvršba s prisilitvijo ni bila uspešna.

9. Ob takšni dejanski podlagi pa je prvostopenjski organ po presoji sodišča ravnal pravilno, s tem, ko je izdal izpodbijani sklep na podlagi 298. člena ZUP, s katerim je tožnika prisilil k plačilu zagrožene denarne kazni in s tem k izpolnitvi obveznosti po sklepu z dne 3. 10. 2017 in z zagroženo novo denarno kaznijo.

10. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožnik ni postavil objekta za obveščanje in oglaševanje in da tudi ni njegov lastnik, v tem postopku ne morejo biti pomembni, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tovrstne ugovore bi bilo namreč možno uveljavljati le zoper odločbo, ki pomeni izvršilni naslov, ne pa zoper sklep o plačilu denarne kazni. Za ta postopek je brezpredmetna tudi navedba o izdani odločbi o prekršku.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, to je brez glavne obravnave, ker tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma novih dejstev, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.