Jedro

Vprašanje obstoja kaznivega dejanja ponareditve listine (oporoke) ni predhodno vprašanje v pravdi za ugotovitev veljavnosti oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev tega postopka.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni ter predlogu za prekinitev ugodi, sicer pa naj ga vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica navaja, da obstaja sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listine, kar je mogoče ugotoviti le v kazenskem postopku. Ali je ta listina pristna in veljavna je po naziranju pritožnika pravno vprašanje, o katerem bo odločeno na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v kazenskem postopku. Po mnenju pritožnice je namreč odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne, šlo naj bi namreč za predhodno vprašanje, ki ga lahko reši le kazensko sodišče. Dalje opozarja, da v obravnavani zadevi res ne pride v poštev tisti del določbe drugega odstavka 206. člena ZPP, ki govori o ponareditvi listine, ki je uporabljena kot dokaz, je pa treba po mnenju pritožnice uporabiti generalni del te določbe. Pritožnica opozarja, da bi ob neprekinitvi postopka lahko prišlo do položaja, ko bosta kazensko in civilno sodišče obravnavala identično dejansko stanje, vendar vsako na svoj način. Pritožnica zaključuje z očitkom, da sodišče ni pribavilo spisa Okrožnega državnega tožilstva, da bi preverilo, v kakšni smeri je podana kazenska ovadba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema izčrpne razloge izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi le-tega so podani tudi že odgovori na bistvo pritoženih navedb. Pritožbeno sodišče bo zato le kratko odgovorilo na pritožbo.

Pritožnica zmotno meni, da bi bilo sodišče dolžno prekiniti postopek. Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna so taksativno našteti v 205. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter jih pritožnica ne zatrjuje. Vsi ostali primeri (206. člen ZPP) pa so fakultativni, kar pomeni, da je odločitev sodišča lahko nesmotrna, ne pa tudi nezakonita. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem odgovarja, da bi bil celo takšen očitek neutemljen. Še več, ker pogoji iz 206. člena ZPP sploh niso izpolnjeni, bi odločitev o prekinitvi postopka niti ne imela ustrezne pravne podlage in bi zato predstavljala kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da obstoj kaznivega dejanja ponareditve listine ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev, ali je oporoka veljavna ali ne. Oporoka je namreč lahko neveljavna tudi, če v kazenskem postopku ne bo izdana obsodilna sodba in tudi v primeru, če kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno. Obstoj kaznivega dejanja torej ni predhodno vprašanje v razmerju do tega pravdnega postopka, pa tudi če bi bilo, bi ga sodišče v skladu s 13. členom ZPP lahko reševalo samo. 2. odstavek 206. člena sicer dopušča, da sodišče prekine postopek tudi takrat, ko kaznivo dejanje sicer ni predhodno vprašanje (t.j. obstoj kaznivega dejanja ni del abstraktnega dejanskega stanu), je pa odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od odločitve kazenskega sodišča. Čeprav pritožnica navaja, da se je sodišče napačno osredotočilo na zadnji del pravila, ki pravi, da sodišče prekine postopek zlasti takrat, kadar obstaja sum, da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena ter da bi namesto tega moralo upoštevati tisti del določbe, ki predstavlja generalno klavzulo, ji ni mogoče pritrditi. Res je namreč, da gre za primeroma naveden procesni položaj, ki pa kljub vsemu pojasnjuje ratio legis celotnega pravila. Ta je v tem, da je od obstoja kaznivega dejanja lahko odvisna pravilnost dokazne ocene. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj lahko sodišče nepristnost listine ugotovi tudi brez obsodilne kazenske sodbe.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče odgovarja, da postopka ni mogoče prekiniti niti zaradi zatrjevane identičnosti dejanskega stanja. O t.i. identičnem dejanskem stanju govori 14. člen ZPP. Njegov pomen je v tem, da je pravdno sodišče vezano na izrek pravnomočne kazenske sodbe (obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca). V nobenem primeru pa to ni razlog za prekinitev postopka.

Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).