Jedro

Sodišče druge stopnje sme in mora pretehtati smotrnost izvedbe novega dokaza glede na rezultat, ki naj bi ga prinesla. Pri tem ni nekorektno ocenjevanje pričakovanega dejstva, da bi priča v novem postopku izpovedala tako, kot se trdi v pritožbi, in kakšno posledico bi to imelo ob tehtanju že prej izvedenih drugih dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Postopek v tej odškodninski pravdi zaradi telesne poškodbe se je na prvi stopnji končal z zavrnilno sodbo. Sodišče je po obsežnem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi ga toženec poškodoval 29.08.1994. Tožnik s pritožbo ni uspel, saj je pritožbeno sodišče štelo kot prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča, ni pa sprejelo pritožbenega predloga za zaslišanje še ene priče z Jesenic, ki naj bi bila navzoča ob dogodku, saj sta tožnik in njegov sin izpovedala, da so bili pri dogodku le onadva, tožnikov žena ter toženec.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper to sodbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlagala, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V reviziji trdi, da je obrazložitev sodbe prvostopnega sodišča sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani zapiše, da se naravnost ponuja sklep, da je rano tožniku povzročil toženec, in to spričo izvedenčeve ugotovitve, da je tožnik zanesljivo utrpel razpočno rano, in ugotovitve, da je prišlo do spopada ter da je sodnik za prekrške kaznoval toženca za ta dogodek - "sodišče pa nič". Sicer pa revizija citira dele obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in ugotavlja, da je z levo roko odpravilo predlog za zaslišanje priče B. G. in da je analiziralo izpovedi priče, čeprav še ni bila zaslišana. To pomeni grobo kršitev pravil po 14. točki 339. člena ZPP.

Tožena stranka pove v odgovoru na revizijo, da ta procesnih kršitev ne opredeli določno, pretežen del pa se nanaša na dejansko stanje. Ni videti grobe kršitve. Predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo 06.05.1999, torej pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) 14.07.1999 (503. člen ZPP). Zato je bilo treba uporabiti tako v pritožbenem kakor zdaj v revizijskem postopku določbe starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), kot je to določeno v prvem odstavku 498. člena ZPP. Sicer pa so zakonske določbe, na katere se sklicuje revizija, enako urejene tako v starem kakor v novem Zakonu o pravdnem postopku.

Uvodna graja obrazložitve sodbe prvostopnega sodišča ni utemeljena. Ko je sodišče povzelo ugotovitve iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja, odločbe sodnika za prekrške in priznanja obeh strank, da sta se ruvali, in ob tem zapisalo, da se naravnost ponuja sklep, da je toženec dejansko poškodoval tožnika, je smelo postavilo na eno stran videnje dogodka, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Vendar je na podlagi vseh izvedenih dokazov prepričljivo polemiziralo s tem videnjem in prišlo do logičnega sklepa, da tožnik ni dokazal, da mu je rano na glavi povzročil toženec. Takšno sklepanje, v katerem ni videti vrzeli, ima večjo težo, ker je razpravljajoči senat analiziral, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe, vse relevantne dokaze tako ene kakor druge stranke. Ko je bilo pri tem še pojasnjeno, zakaj sodišče nekaterim izpovedim tožnika in prič, ki jih je ta predlagal, ne verjame, je bilo povsem zadoščeno zahtevam korektno obrazložene sodbe. Ko sodišče nekaterim izpovedim ne verjame, drugim pa, in ko poveže rezultate dokazovanja v logično celoto, to ne more pomeniti nasprotja iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977).

Za takšno kršitev tudi ne gre v ravnanju pritožbenega sodišča, ki ni štelo kot relevantnega novega dokaza z zaslišanjem priče B. G.. Res sme stranka v pritožbi navajati nove dokaze (prvi odstavek 352. člena ZPP (1977)), vendar pa je tudi dolžnost pritožbenega sodišča, da presodi, ali bi izvedba takšnega dokaza utegnila privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev (drugi odstavek 365. člena in razlog iz prvega odstavka 375. člena ZPP (1977)). Skratka, ne gre, da bi sodišče zaradi predlaganega novega dokaza vselej razveljavilo sodbo (prvi odstavek 370. člena ZPP (1977)). Sodišče druge stopnje torej sme in mora pretehtati smotrnost izvedbe novega dokaza glede na rezultat, ki naj bi ga prinesla. Pri tem ni nekorektno ocenjevanje pričakovanega dejstva, da bi priča v novem postopku izpovedala tako, kot se trdi v pritožbi, in kakšno posledico bi to imelo ob tehtanju že prej izvedenih drugih dokazov. Pritožbeno sodišče je ob tem ne le pravilno upoštevalo kot neverjetno naklučje, da je tožnik po petih letih zvedel za pričo dogodka, marveč utemljeno v duhu drugega odstavka 221. člena ZPP (1977) sklepalo o tehtnosti tega dokaza.

Tožnik je namreč kot stranka (pa tudi njegov sin kot priča) na zastavljeno vprašanje zatrdil, da ob obravnavanem dogodku ni bilo nikogar zraven razen njiju, tožnikove žene in toženca. V pritožbi pa je prišel na dan s trditvijo, da je bila navzoča še "nova" priča, pri čemer niti ni pojasnil, zakaj je takrat ni videl. Sklepanje pritožbenega sodišča, da predlagani dokaz ne bi povzročil, da bi sodišče ob drugih izvedenih dokazih ugotovilo drugačno dejansko stanje, je bilo torej upravičeno in utemeljeno. Potemtakem ne gre niti za druge procesne kršitve, na katere morda meri revizija z uvodno splošno opredelitvijo po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (1977).

K reviziji priloženo izjavo omenjene priče pa je treba oceniti kot nedovoljen poskus izpodbijanja pravnomočne sodne odločbe v revizijskem postopku iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

V čem naj bi bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, revizija ne pove, ob uradnem preizkusu s tega vidika pa tudi ni videti nepravilnosti.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).