Jedro

Sprememba denacionalizacijskega upravičenca pomeni subjektivno spremembo denacionalizacijskega zahtevka. Stranka lahko v upravnem postopku zahtevek spremeni (tako da postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek) do odločbe na prvi stopnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, št. … z dne 24. 7. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno AA. Tožena stranka je presodila, da je že ugotovitvena odločba, da imenovani ob smrti ni bil državljan Republike Slovenije in se ni štel za jugoslovanskega državljana, čeprav še ni pravnomočna, zadosten razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Prvostopni organ je sicer upravičenost do denacionalizacije ugotavljal tudi glede na drugi odstavek 10. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), in ker je ugotovil, da je AA pridobil avstrijsko državljanstvo dne 23. 2. 1948, zaključil, da ni denacionalizacijski upravičenec. To stališče je po mnenju tožene stranke pravilno, čeprav po njeni oceni ni izpolnjen niti pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo njenemu očetu AA premoženje zaplenjeno na podlagi odloka AVNOJ. Meni, da je oče ob podržavljenju imel jugoslovansko državljanstvo, ker se mu ni nikoli odrekel oziroma o tem ni dokazov. Kolikor pa se njenemu očetu odreka pravica do denacionalizacije, je po 12. členu ZDen upravičenka ona kot dedič prvega dednega reda, saj ima priznano državljanstvo Republike Slovenije. Treba pa bo ugotoviti tudi, ali je njen oče, ki je pridobil avstrijsko državljanstvo dne 10. 11. 1955, prejel za zaplenjeno premoženje odškodnino od Republike Avstrije oziroma iz kakšnih zadržkov mu ni bila priznana. Dodatno je tožeča stranka poslala še potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, GZ …Pr … z dne 15. 11. 2002, iz katerega izhaja, da AA, niti njegovi pravni nasledniki za zaplenjeno premoženje niso dobili odškodnine od Republike Avstrije.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe, in predlagala zavrnitev tožbe.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. … z dne 18. 12. 2002. Tožba ni utemeljena.

Temeljna pogoja za denacionalizacijo sta lastništvo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, izrecno določenih v 3. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US, 54/02-odločba US in 108/03-odločba US), oziroma opredeljenih z generalno klavzulo v 4. členu ZDen, ali podržavljeno na način iz 5. člena ZDen, ter pri fizičnih osebah jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja in priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 9. člena ZDen). Da je bila odločitev zakonodajalca, da upravičenost do denacionalizacije veže na jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, ustavno dopustna, je presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Državljanstvo upravičenca je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje, ki ga v primeru, če oseba ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, rešuje upravni organ, pristojen za notranje zadeve z ugotovitveno odločbo (tretji odstavek 63. člena ZDen), po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času podržavljenja. Državljanstvo povojne Jugoslavije je urejal zakon o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48).

V obravnavnem primeru je Ministrstvo za notranje zadeve, kot pristojen organ, z odločbo, št. … z dne 12. 5. 1995, potrdilo odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine A, št. … z dne 3. 12. 1993, s katero je bilo ugotovljeno, da AA ni postal državljan nove Jugoslavije. V predloženih upravnih spisih niti ni podatka, da bi bil zoper to odločbo sprožen upravni spor, kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi (upravni spor pod opr. št. U 954/95 se nanaša na ugotavljanje državljanstva BB), niti tega ne zatrjuje tožeča stranka v tožbi. Glede na to, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila odločba o (ne)ugotovitvi jugoslovanskega državljanstva AA spremenjena, odpravljena ali razveljavljena, niti ni podatkov, da bi bil kakšen postopek z dopustnimi pravni sredstvi še v teku, sodišče ne more sprejeti trditve tožeče stranke, da je AA ob podržavljenju imel jugoslovansko državljanstvo. Če pa ni bila izpodbita ugotovitev, da jugoslovanskega državljanstva ni imel ob podržavljenju in mu to državljanstvo tudi ni bilo priznano po 9. 5. 1945, je odločitev tožene stranke, da mu ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca, pravilna. AA tudi po presoji sodišča ni denacionalizacijski upravičenec, ker ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

Neizpolnitev navedenega pogoja ni zahtevala nadaljnjega ugotavljanja, ali razlaščenec ne more biti denacionalizacijski upravičenec zato, ker je dobil ali imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije (drugi odstavek 10. člena ZDen). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bilo takšna tudi stališče tožene stranke, ki je svojo odločitev opirala na neizpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja. Zato njena ocena, da je prvostopni organ pravilno zaključil, da je imel AA na podlagi drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, mednarodne pogodbe, št. 2/56) pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, ki sicer glede na razlago, katero je podalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03) ni pravilna, na njeno odločitev ni mogla vplivati. Odločitev, da AA ni upravičenec do denacionalizacije, ker ob podržavljenju ni bil jugoslovanski državljan in tega državljanstva po 9. 5. 1945 ni pridobil, in ga ta okoliščina izključuje od priznanja takšnega statusa (ne glede na to, ali je oz. ni imel za zaplenjeno premoženje pravico do odškodnine od Republike Avstrije), je, kot je sodišče presodilo že zgoraj, zakonita in pravilna. Glede na to pa je prvostopni organ zahtevo za denacionalizacijo njemu podržavljenega premoženja utemeljeno zavrnil. Te odločitve po presoji sodišče tudi ne more spremeniti tožbeni ugovor, da je denacionalizacijski upravičenec tožnik sam, ki ga je tožnik oprl na 12. člen ZDen. Po tej določbi je v primerih, če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec (ker ni imela jugoslovanskega državljanstva), upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

Opredelitev upravičenca je vsebina materialnopravnega zahtevka, kateri osebi naj se priznajo pravice iz denacionalizacije. Tudi odločba o denacionalizaciji se glasi na osebo, ki je upravičenec do denacionalizacije (67. člen ZDen). Sprememba upravičenca pomeni subjektivno spremembo zahtevka. Stranka lahko v upravnem postopku spremeni zahtevek tako, da postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek - v obravnavanem primeru zahtevek za vrnitev premoženja drugemu upravičencu - do odločbe na prvi stopnji (prvi odstavek 130. člena ZUP/86 v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen). Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov je tožeča stranka v zahtevi za denacionalizacijo, vloženi dne 28. 4. 1993, kot denacionalizacijskega upravičenca opredelila AA in te opredelitve ni spremenila do izdaje prvostopne odločbe dne 27. 7. 2002, in to ne glede na to, da je bila že leta 1995 odločba o (ne)ugotovitvi državljanstva dokončna. Zato se po presoji sodišča ne more šele v tožbi v upravnem sporu uspešno sklicevati, da po 12. členu ZDen ona izpolnjuje pogoje za denacionalizacijskega upravičenca, saj bi to pomenilo spremembo zahtevka po za to dopustnem roku.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.