Jedro

V novejši sodni praksi in pravni teoriji ni zadržkov do spremembe tožbe v pravdah, ki se vodijo po razveljavitvi sklepov o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se: - v prvi in četrti vrstici znesek 3.166.793,46 EUR nadomesti z zneskom 3.160.140,48 EUR; - doda nov drugi odstavek, ki se glasi: „Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 6.652,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2009 do plačila) se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (preostali del II. točke in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi VL 157155/2009 z dne 30.10.2009 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov izvršilnega postopka (I. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo 3.166.793,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2009 do plačila, pri čemer je ta obveznost solidarna z obveznostjo družbe M., d.o.o., iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, Pg 462/2010 z dne 7.9.2012 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 43.910,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija odločitev prvega sodišča v II. in III. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče bi moralo nadaljevati postopek zgolj in edino na podlagi določil ZPP, ki se nanašajo na postopek po ugovoru zoper plačilni nalog, kot določa tretji odstavek 436. člena ZPP. Prvo sodišče je napačno navedlo, da je pravni temelj tožbenega zahtevka 3. člen kreditne pogodbe, v zvezi s 375. členom OZ. Toženčeva zaveza je zgolj menična. Njegova zaveza ni bila solidarna, ampak se je zavezal zgolj kot menični porok. Sprememba tožbe ni bila dopustna. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali menica, na podlagi katere je tožnica zahtevala plačilo dolga, predstavlja vrednostni papir in ali je pravilno izpolnjena ter nič več. Sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi, vendar pa ni navedlo, zakaj ga je razveljavilo. Sklepati je, da ga je razveljavilo ravno zaradi tega, ker je toženec podal ugovor nepravilno izpolnjene menice. Prvo sodišče se je opredelilo zgolj do spremembe tožbe v pripravljalni vlogi z dne 8.11.2012, ko je tožnica ponovno spremenila tožbeni zahtevek, ni pa se opredelilo do spremembe tožbe v prvi pripravljalni vlogi tožnice, ko je zahtevala plačilo na popolnoma drugi podlagi. Toženec se ni nikoli zavezal kot porok. Sodišče se ni opredelilo glede dejstva, da je glavni dolžnik dal za zavarovanje del avansa v višini 1.587.500,00 EUR kot depozit. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je glavni dolžnik pri tožnici deponiral denarna sredstva dvakrat, in sicer 1.586.000,00 EUR in 1.587.500,00 EUR. To kaže, da je glavni dolžnik izpolnil vse obveznosti po pogodbah. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič B. P., M. L., A. F., Ž. P. in I. D. ter pravdnih strank. Sodišče je zgolj prebralo izjave M. L. in B. P., ki sta jih dala v zadevi Pg 462/2010, kar je bistvena kršitev določb postopka. Zaradi neposrednosti sojenja je sodišče dolžno izvesti predlagane dokaze na glavni obravnavi. Toženec se ni strinjal s posrednim izvajanjem dokazov, saj je vztrajal pri zaslišanju vseh predlaganih prič. Sodišče ni navedlo prepričljivih razlogov, iz katerih je odklonilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je storjena s tem, ko je prvo sodišče zavrnilo zaslišanje prič Ž. P. in I. D. Toženec je zatrjeval, da je med pravdnima strankama in tudi med tožnikom in glavnim dolžnikom obstajal dogovor, da menice ne bodo unovčene in vračilo kredita zahtevano nazaj, če bo glavni dolžnik sprožil ustrezne postopke zoper osebe, ki so neupravičeno unovčile bančne garancije. Pri sestankih tožnika in tožene stranke, ki so se odvijali pri tožencu, je bilo dogovorjeno, da se menice in vračilo dolga po kreditni pogodbi ne bo zahtevalo v primeru uveljavljanja zahtevka za vračilo izplačanih garancij. To bi lahko potrdil Ž. P. Napačno je stališče prvega sodišča, da gre zgolj za neformalne dogovore. Iz obrazložitve sodišča smiselno izhaja, da je bil zavrnjen predlagani dokaz zato, ker naj bi šlo za pravno nerelevantna dejstva. To ne drži, saj bi toženec s predlaganimi pričami dokazal obstoj dogovora med pravdnima strankama, da tožnica ne bo unovčila menice in zahtevala vračila kredita po kreditni pogodbi, če bodo sproženi postopki vračanja denarja zaradi neupravičeno izplačanih bančnih garancij. Ker je glavni dolžnik na Hrvaškem in v Srbiji sprožil ustrezne postopke, je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Če bi se toženec zavezal kot porok bi še vedno imel vse ugovore, ki jih ima glavni dolžnik. Zato je mogoče uveljavljati tudi ugovore, ki se nanašajo na osnovni pravni posel in jih ima glavni dolžnik glede neupravičeno unovčenih garancij po osnovni pogodbi. Neupravičeno unovčevanje bančnih garancij in naknadna sklenitev kreditne pogodbe sta neločljivo povezana. Obrestovanje obresti je napačno, ker so bile pogodbene obresti obrestovane dvakrat. Obrestovanje obresti je prepovedano tako za zamudne kot za pogodbene obresti. Edino izjemo predstavlja 381. člen OZ. Od pogodbenih obresti je mogoče zahtevati plačilo zgolj od trenutka vložitve predloga za izvršbo. Tožnica je zato napačno obračunavala obresti, ko je pogodbene obresti pripisala h glavnici, nato pa od tega zneska obračunavala zamudne obresti od dneva zapadlosti do vložitve tožbe. Napačno je odločeno o stroških postopka, saj prvo sodišče ni odločilo tudi o izvršilnih stroških. Ker je bil sklep o izvršbi razveljavljen, je tožena stranka uspela v postopku.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) razveljavilo izdani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo stroškovni del zahtevka za stroške izvršilnega postopka v znesku 2.691,00 EUR. Ta del sodbe je pravnomočen, zato ni predmet pritožbenega preizkusa.

6. Tožeča stranka je po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi spremenila tožbo, in sicer je v prvi pripravljalni vlogi z dne 25.8.2011 uveljavljala tožbeni zahtevek (tudi) na novi dejanski podlagi, to je toženčevi solidarni poroštveni obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 14.10.2008. V novejši sodni praksi in pravni teoriji ni zadržkov do spremembe tožbe v pravdah, ki se vodijo po razveljavitvi sklepov o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba. Toženec se je v prvi pripravljalni vlogi z dne 4.4.2012 spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi nasprotoval spremembi, zato se je štelo, da je privolil v spremembo tožbe (drugi odstavek 185. člena ZPP). Zato ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče presojalo zadevo le z vidika menične zaveze toženca.

7. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 9.11.2012 drugič spremenila tožbeni zahtevek. V bistvu ni šlo za pravo spremembo tožbe, prej za zmanjšanje tožbenega zahtevka, postavljenega v pripravljalni vlogi tožnice z dne 25.8.2011, saj je tožnica vtoževano terjatev do toženca „omilila“ z dodatkom solidarnosti vtoževane toženčeve obveznosti z obveznostjo družbe M., d.o.o., iz sodbe Pg 462/2010 z dne 7.9.2012. Ne glede na to je prvo sodišče pravilno odločilo, ko je dovolilo (drugo) spremembo tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP).

8. Toženec se je v kreditni pogodbi z dne 14.10.2008 zavezal kot solidarni porok (3. člen pogodbe) v smislu tretjega in četrtega odstavka 1019. člena OZ. Drugačne pritožbene trditve so protispisne.

9. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je glavni dolžnik zastavil pri tožnici za zavarovanje terjatev po pogodbah o izdaji garancij le depozit v znesku 1.587.500,00 EUR po pogodbi o depozitu št. 22803. Ta sredstva so z obrestmi vred znašala 1.622.900,21 EUR, kar je bilo porabljeno za delno plačilo tožničinih terjatev iz garancijske obveznosti glavnega dolžnika, kot izhaja tudi iz izjave št. 7646/08 o kompenzaciji (priloga A28). Drugi depozit po pogodbi št. 22805 v znesku 1.586.000,00 EUR je glavni dolžnik porabil za druge namene, ne pa za poravnavo dolga iz naslova garancijske obveznosti. Tožnica je to podrobno pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 15.6.2012 in predložila številne dokazne listine o resničnosti teh trditev. Toženec je le pavšalno zavračal te tožničine trditve, poleg tega pa ni predložil nobenih dokazov o tem, da naj bi tožnica porabila za kritje garancijskih obveznosti tudi depozit 1.586.000,00 EUR po pogodbi št. 22805. Zato ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče upoštevalo tudi ta depozit kot delno plačilo obveznosti glavnega dolžnika.

10. Iz 3. člena pogodb o izdaji garancij (prilogi A19 in A20) izhaja, da je šlo za neodvisni bančni garanciji, zato toženec že iz tega razloga (enako kot glavni dolžnik) ne bi mogel uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega posla (drugi odstavek 1087. člena ZOR). Ne glede na to je bila kreditna pogodba z dne 14.10.2008 sklenjena po unovčenju garancij, kredit na tej podlagi pa odobren prav za pokrivanje tožničinih terjatev do glavnega dolžnika (kreditojemalca) iz naslova unovčenih garancij. Trditve o neopravičeno unovčenih garancijah so zato pravno nepomembne, saj je obveznost iz kreditne pogodbe neodvisna od pogodb o izdaji garancij in temeljnega posla med naročiteljem garancije ter upravičencem iz garancije.

11. Kreditna pogodba z dne 14.10.2008 je morala biti sklenjena v pisni obliki (prvi odstavek 1066. člena ZOR). Za kreditno pogodbo je bistveno, da določa znesek kredita ter pogoje, pod katerimi naj bo kredit dan, uporabljen in vrnjen (drugi odstavek 1066. člena ZOR). S kreditno pogodbo je tožnica dala glavnemu dolžniku kratkoročni kredit 2.910.453,63 EUR, zaradi pokrivanja terjatev tožnice do glavnega dolžnika kot kreditojemalca na podlagi unovčenih garancij ter s kratkim rokom zapadlosti, že 15.12.2008. Datum zapadlosti kredita je bil z aneksoma dvakrat podaljšan, vendar le za kratek čas, in sicer najprej do 16.3.2009, nato pa še do 16.6.2009. Toženec je zatrjeval domnevni ustni dogovor glavnega dolžnika in pravdnih strank, da „tožnica ne bo zahtevala vrnitve posojila (kredita) v primeru, če bodo sproženi ustrezni postopki za plačilo neupravičeno izplačanih bančnih garancij“. Pisna oblika kreditne pogodbe je predpisana predvsem v interesu kreditojemalca, zato so sicer veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti pogodbene stranke (četrti odstavek 51. člena OZ). Kljub temu pa je glede na sklenjeno pisno kreditno pogodbo in prej navedene okoliščine toženčevo trditveno breme o omenjenem ustnem dogovoru težje, kar pomeni, da bi moral toženec podati zelo podrobne, jasne in natančne trditve o tem ustnem dogovoru in zanje doseči polno prepričanje oziroma višji dokazni standard.

12. Toženčeve trditve o tem dogovoru so bile presplošne, da bi jih prvo sodišče lahko sploh obravnavalo oziroma da bi lahko vodile do zaključka o obstoju takšnega dogovora, poleg tega pa so toženčeve trditve tudi medsebojno nasprotujoče. Toženec je najprej trdil le, da je bil sklenjen dogovor, da se ne bodo unovčevale menice, dane v zavarovanje terjatve po pogodbi o izdaji bančnih garancij, če bo glavni dolžnik uveljavil zahtevke za vračilo neupravičenega plačila iz garancije (list. št. 43), kar je pravno nepomembno oz. se ta trditev logično ne izide že zato, ker je bila terjatev tožnice iz pogodb o izdaji garancij poravnana s kreditom po kreditni pogodbi z dne 14.10.2008. Toženec je trdil tudi, da je bila kreditna pogodba z aneksoma zgolj navidezna, torej nična oziroma celo neobstoječa (50. člen OZ) in da menice niso bile izdane za kreditno pogodbo (za zavarovanje terjatve iz nje). Kasneje pa je zatrjeval (s čemer je prišel sam s sabo v nasprotje), da je bil med tožnico in glavnim dolžnikom dogovor, da se menice, izdane za zavarovanje terjatev po pogodbah o izdaji garancij in terjatev po kreditni pogodbi (slednje zavarovanje je najprej zanikal), ne bodo unovčevale v primeru, če bo glavni dolžnik sprožil ustrezne postopke za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev (iz garancij), in še, da je bilo dogovorjeno, da vračilo dolga po kreditni pogodbi ne bo zahtevano v primeru uveljavljanja zahtevka za vračilo izplačanih garancij. Trditve o ničnosti kreditne pogodbe in o dogovoru, da se ne zahteva vračilo dolga iz te (nične) kreditne pogodbe, si prav tako logično nasprotujejo.

13. Toženec je torej smiselno zatrjeval, da sta bila z zatrjevanim dogovorom spremenjena način in rok izpolnitve obveznosti po kreditni pogodbi, vendar pa ni zatrjeval niti tega, kdo je sklenil ta dogovor na strani tožeče stranke, ki je pravna oseba (kdo je bil v vlogi njenega zastopnika, oziroma pooblaščenca), kdaj in kje naj bi bil sklenjen dogovor, kaj točno naj bi bilo dogovorjeno o usodi tožničine terjatve iz kreditne pogodbe (njen obstoj, zapadlost, izpolnitev oziroma prenehanje obveznosti) in zakaj naj bi tožnica sploh sklenila tak dogovor oziroma kakšno korist naj bi imela od njega. Toženec bi torej moral zatrjevati konkreten historičen dogodek ter ga opredeliti časovno, krajevno, s konkretno vsebino in osebami, ki naj bi ga sklenile. Manjkajo odločilne trditve o tem domnevnem dogovoru, saj toženec ni navedel konkretnih trditev, s čemer ni zmogel potrebnega trditvenega bremena, ob tožničinem kategoričnem zanikanju sklenitve tega dogovora (toženčeve trditve so v bistvu bile navržene mimogrede oziroma na slepo srečo). Samo s tako substanciranimi trditvami bi toženec lahko dosegel, da bi se prvo sodišče moralo ukvarjati z njihovo vsebinsko presojo. Toženec torej ni podal potrebnih trditev glede zatrjevanega dogovora o usodi (načinu izpolnitve) njegove poroštvene obveznosti iz kreditne pogodbe, zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič in pravdnih strank, saj je dokazovanje namenjeno potrjevanju navajanih dejstev, ne pa dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage oziroma ugotavljanju dejstev, ki jih stranka ni konkretizirala.

14. Pritožba utemeljeno graja odločitev o višini tožbenega zahtevka. Obresti so stranska terjatev in ne izgubijo svoje narave, če so pripisane glavnici. Tudi kapitalizirane pogodbene obresti še vedno predstavljajo obresti. Tožnica je zahtevala obrestne obresti (od pogodbenih obresti) tudi za čas pred vložitvijo tožbe, kar je prepovedano (375. člen OZ). Dopustno je le uveljavljanje procesnih obresti od vložitve tožbe dalje (381. člen OZ).

15. Znesek pogodbenih obresti od glavnice 2.910.453,63 EUR za čas od 14.10.2008 do 16.6.2009 znaša 151.713,39 EUR (v tem znesku nista upoštevani dve proviziji v skupnem znesku 130,00 EUR – priloga A13). Od tega zneska tožnica ne more uveljavljati zakonskih zamudnih obresti za čas pred vložitvijo tožbe. Glavnica skupaj z omenjenima provizijama je na dan zapadlosti 16.6.2009 znašala 2.910.583,63 EUR. Od tega zneska obračunane zakonske zamudne obresti za čas od 16.6.2009 do 28.10.2009 znašajo 97.843,46 EUR (pritožbeno sodišče je opravilo izračun po programu za izračun zamudnih obresti Vrhovnega sodišča RS, dostopnem na spletnih straneh). Glavnica z obema provizijama, pogodbene obresti in zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe skupno znašajo 3.160.140,48 EUR, kar je tožnica upravičena terjati od toženca, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2009 do plačila. V preostalem delu (plačilo zneska 6.652,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2009 do plačila) tožbeni zahtevek zato ni utemeljen.

16. Odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Stroški ugovora zoper sklep o izvršbi so del pravdnih stroškov. Odločilen je končni uspeh v pravdi. Tožnica ni uspela zgolj z majhnim delom tožbenega zahtevka (približno 0,2%), zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Toženec je zato dolžan povrniti tožnici vse pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena in 353. člen ZPP).

18. Toženec je uspel v pritožbenem postopku zgolj z zelo majhnim delom (okoli 0,2%), v tem delu pa posebni stroški niso nastali. Zato v celoti krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).