Jedro

Če je rok bistveni element pogodbe o delu, izvajalec, ki je odgovoren, da je prišlo do razdrtja pogodbe, ni upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel z začetkom izpolnjevanja pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 25.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1992 dalje do plačila, ter zakonite zamudne obresti od zneska 50.000,00 SIT od 3.6.1992 dalje do 21.6.1992 ter tožencu tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 8.800,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je prvo sodišče napačno tolmačilo določilo 2. odst. 132. čl. ZOR. Sodišče je le pavšalno navedlo, da izgube časa na strani toženca ni bilo, pri čemer je toženec iskal material po najugodnejši ceni, kot ga tudi dobavljal, kar je bilo vsebinsko tudi dogovorjeno. Predloga toženca, da ga sooči s H. J., sodišče ni hotelo sprejeti. Toženec je začel vsebinsko izpolnjevati pogodbo in bi mu moralo sodišče potrebne stroške priznati, katerih specifikacija je razvidna iz listin. Neutemeljen je očitek sodišča tožencu, da je toženec tisti, ki se dogovora ni držal in da gre za to izguba časa v njegovo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostni meri, pa tudi materialno pravno pravilno odločilo. Zaradi tega dejanskega stanja ni potrebno dopolnjevati s soočenjem toženca in priče H.J. kot toženec predlaga v pritožbi. Protispisna pa je trditev, da je toženec ta dokaz predlagal že pred sodiščem prve stopnje.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima stankama sklenjena pogodba o delu, s katero se je toženec zavezal, da bo za tožnico nabavil material in izdelal teraso in da je rok bistvena sestavina pogodbe (čl. 600 - 609 ZOR) in da toženec ni začel z delom v dogovorjenem roku, ki je toženec niti ne izpodbija, ima pa taka ugotovitev podlago v izvedenih dokazih zlasti izpovedi tožnice in priče H. J., je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker je tožnica izročila tožencu 50.000,00 SIT kot akontacijo za nabavo materiala in ker po toženčevi krivdi ni prišlo do izpolnitve pogodbe, mora toženec tožnici vrniti, kar si je zadržal za kritje svojih stroškov. Pogodba je bila zaradi tega razdrta po zakonu in ima tožnica pravico do vrnitve tistega, kar je dala (čl. 132/2 ZOR). Ker je krivda na toženčevi strani, da je prišlo do razdrtja pogodbe, toženec ni upravičen do povračila stroškov, ki naj bi jih imel z začetkom izvajanja pogodbe, ki jih tudi sicer ni v ničemer dokazal. Ker uveljavljeni pritožbeni razlog ne obstaja, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).