Jedro

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici 2.827,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 241,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici, ki se je poškodovala kot voznica osebnega avtomobila 18.11.2000, je z izpodbijano sodbo priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR in sicer za telesne bolečine 3.000,00 EUR, od uveljavljanih 9.180,44 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR, od uveljavljanih 16.691,70 EUR. Ob upoštevanju že pred pravdo plačanih 2.000.000,00 SIT, valoriziranih na dan sojenja na 10.172,17 EUR, je toženi stranki naložilo še plačilo 2.827,83 EUR.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela. Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe, zaradi kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita kršitev pravdnega postopka, ker sklep (pravilno sodba) nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. V začetku obrazložitve le skopo povzema navedbe tožeče stranke, nato izjemno površno in pavšalno navedbe tožene stranke, obrazložitev pa ne da odgovora na bistvene ugovore tožene stranke. Ne povzame navajanj tožnice v zvezi z višino odškodnine, kar je za pravilno razsojo v tej zadevi bistvenega pomena, saj temelj odškodnine ni sporen. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB-3; ZPP). Ugotavlja, da je dejansko stanje glede temelja in višine toženega zahtevka popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Prisojena odškodnina ne ustreza pravnemu standardu pravične in primerne odškodnine. Poudarja, da je podala obsežno trditveno podlago. Za ugotovitev višine škode so bila v predpravdnem postopku pridobljena kar tri izvedenska mnenja. Izvedenec M. Č., ki je bil angažiran med pravdo, je potrdil navedbe vseh prejšnjih izvedencev in celotno trditveno podlago, ki jo v nadaljevanju povzema. Vztraja, da je upravičena do 9.180,44 EUR glede na dolgotrajno zdravljenje, številne preglede, tako v bolnišnicah kot izbranem zdravniku, hude telesne bolečine, ki še niso prenehale in se bodo glede na njeno starost ob škodnem dogodku (46 let) in povprečno življenjsko dobo nadaljevale še vsaj trideset let. Neprimerna je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja na oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so jo podali izvedenci in ugotavlja, da priznana odškodnina 10.000,00 EUR ob upoštevanju 22% zmanjšanja življenjske aktivnosti ali pa tudi le 17% zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni primerna. Ni primerljiva s sodno prakso in se ob tem sklicuje na iudikate št. VS 000743, št. VS 001241 in št. VS 001412. Ker še vedno trpi za emocionalno labilnostjo in kroničnim nagnjenjem k depresiji ter poškodbenimi glavoboli, ima zmanjšano življenjsko aktivnost tako v profesionalnem kot v domačem angažiranju. Na delu trpi zlasti zaradi zmanjšanja gibljivosti hrbtenice, kar terja večkratno prekinjanje dela zaradi razgibavanja. Trpi tudi za glavoboli in senzibilnitetnimi motnjami v desni okončini. Izguba vonja in okusa jo motita v prvi vrsti v prostočasnih aktivnosti, gospodinjskih delih in drugih aktivnostih, kjer potrebuje vonj. Stanje se ne izboljšuje in bo postopno potrebovala tudi drugo delovno mesto. Sprememba višine odškodnine bo terjala tudi stroškovno spremembo.

Toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP zoper ugodilni del (za znesek 2.500,00 EUR previsoke odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), stroškovni del sodbe in predlagala ustrezno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da ocena izvedenca, da je podano 15% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne opravičuje priznane višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Ocenjuje, glede na podobne primere, da bodo bolečine, ki jih tožnica čuti v vratu in roki ter glavoboli, s časom izzveneli. Ker mora biti zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajno, meni, da bolečin, ki jih tožnica subjektivno opisuje in jo trenutno le rahlo motijo pri vsakdanjih aktivnostih, v bodoče ne bo več imela. Sicer pa je odškodnina za bodoče bolečine zajeta tudi v odškodnino za telesne bolečine. Edina trajna posledica, ki je tožnici ostala je izguba vonja in delno okusa in bi bila primerna odškodnina, v skladu s sodno prakso, 7.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju odmerilo za vsaj 2.500,00 EUR previsoko odškodnino. Pri odločitvi o stroških sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka že med pravdo tožnici plačala stroške za izvedenca (148.519,00 SIT - 619,75 EUR) in delno stroške zastopanja v znesku 90,00 SIT (375,56 EUR). Ti stroški so bili poravnani že 3.4.2003, kar bi moralo sodišče upoštevati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi tožnice v tem, da sklep (pravilno sodba) nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo odločilna dejstva (stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin, potek in trajanje zdravljenja, funkcionalne posledice poškodbe, ...) na podlagi katerih je priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na povzemanje navedb strank, ustreza zahtevi 4. odstavka 324. člena ZPP in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. Odločitev sodišča ne temelji na navedbah strank (pritožbena trditev, da bi že ob pravilnem povzemanju navedb sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino), temveč na v dokaznem postopku ugotovljenih dejstvih. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje imelo oporo za priznano višino odškodnine v izvedenskih mnenjih, ki jih je kritično ocenilo v povezavi z drugimi dokazi (med drugim zaslišanjem tožnice). V razlogih sodbe se je sodišče dolžno opredeljevati le do odločilnih dejstev, to je dejstev, na katere pravno pravilo navezuje pravne posledice (glede višine odškodnine 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR, ki ga je, glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika; Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ, treba uporabljati v predmetni zadevi). Sodišče se ni dolžno opredeljevati do vseh dejstev, ki jih stranka ponuja v trditvenem gradivu. Toženka obrazloženo pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo tožnice in ni podlage niti za višjo odškodnino, kot se zavzema tožnica, niti za nižjo odškodnino, kot se zavzema tožena stranka. Priznana odškodnina (13.000,00 EUR) ustrezno odraža vse okoliščine primera, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine in predstavlja pravično zadoščenje, upoštevaje kriterije 200. člena ZOR za odmero odškodnine in je primerljiva (15 povprečnih plač) z drugimi podobnimi primeri. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo naravo in težo poškodb (poškodba glave z majhno raztrganino in odrgnino zgornje ustnice, pretres možganov; zvin vratne hrbtenice; udarnine in odrgnine desnega kolena in leve goleni; posttraumatska stresna motnja), stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin, potek in trajanje zdravljenja in z njim povezanih nevšečnosti ter tudi funkcionalne posledice poškodbe, zaradi katerih je tožnica omejena v življenjskih aktivnostih in kar ji povzroča duševne bolečine.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, intenzivnostjo in trajanjem bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki temelje na ugotovitvah izvedencev, sodišče druge stopnje nima pomislekov glede primernosti odškodnine iz naslova telesnih bolečin v višini 3.000,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo vse preglede, preiskave in obiske, kot tudi druge nevšečnosti in bolniški stalež, kar tožnica v pritožbi povzema iz izvedenskega mnenja M.a Č.. Glede bolečinskega obdobja je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo mnenju izvedenca dr. Č. (obrazložitev sodbe na tretji strani) in ne tožnici, da še vedno čuti bolečine iste intenzitete kot po poškodbi, kot vztraja v pritožbi. Ugotovljene dva dni hude in v intervalih en dan hude, srednje hude sedem dni, srednje močne bolečine v intervalih tri dni, lažje kontinuirane tri tedne in lažje bolečine v intervalih tri tedne, občasne glavobole in bolečine v vratni hrbtenici, ki so še vedno prisotne, tožnice ne opravičujejo do višje odškodnine. Tudi dejstvo, da bo tožnica tudi v bodoče trpela telesne bolečine, je ustrezno upoštevano.

Sodišče prve stopnje je pravilno vrednotilo nepremoženjsko škodo tožnice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR in je neutemeljena zahteva tožnice po višji oziroma toženke po nižji odškodnini iz tega naslova. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zajema vse omejitve v tožničinih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljala in bi jih po rednem teku stvari opravljala v prihodnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse posledice, zaradi katerih je tožničina normalna aktivnost omejena oziroma otežkočena, in ni priznalo odškodnine le zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot trdi toženka. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj izvedencev, tako predpravdnih kot izvedenca postavljenega v pravdi, ugotovilo, da so tožnici kot posledica poškodbe ostale težave v predelu vratne hrbtenice, odsotnost okusa in delno vonja ter kot posledica pretresa možganov popoškodbeni glavobol, emocionalna labilnost v smislu reagiranja s strahom in kronično nagnjenje k depresiji, kar vse jo ovira pri delu v službi kot dejavnostih doma. Ne drži, da je tožnici kot trajna posledica ostala le izguba vonja in okusa, kot prikazuje toženka in je posledično neutemeljena trditev, da bi bila primerna odškodnina 7.500,00 EUR in da višja odškodnina ni v skladu s sodno prakso. Kot trajna posledica so tožnici ostale težave s hrbtenico pri vseh dejavnostih, pri katerih se obremenjuje vratna hrbtenica s prisilno držo in z gibanjem čez ugotovljeno omejitev, kar jo, kot je povedala ob zaslišanju, ovira pri delu v službi (zaposlena je na špediciji in opravlja delo pretežno sede za računalnikom). Isto velja za popoškodbeni glavobol in druge posledica pretresa možganov, ki nedvomno omejujejo in otežkočajo njeno normalno življenjsko aktivnost in ji povzročajo duševne bolečine. Posledice, ki so tožnici ostale so trajne, saj je izvedenec M. Č. izrecno zapisal, da je po osmih letih od poškodbe moč trditi, da se stanje ne izboljšuje in zato v izvedenskem mnenju ni podlage za pritožbeno trditev, da ne gre za trajne posledice. Ocena toženke, da bodo glede na podobne primere bolečine, ki jih čuti v vratu in roki ter glavoboli s časom izzveneli, drugačnih zaključkov, v postopku postavljenega izvedenca (tožena stranka na njegovo mnenje niti ni imela pripomb), ne more ovreči. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno ovrednotilo vse posledice, ki so tožnici ostale in ki jo omejujejo pri poklicnem delu in vsakdanjem življenju. V zvezi s sklicevanjem strank na "odstotke zmanjšanja življenjskih aktivnosti" kot so jih ocenili izvedenci, je treba pojasniti, da je višina odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odvisna od narave in teže prizadetosti oškodovanca na vseh področjih in ne od ocene odstotka. Ugotoviti je treba, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, omejitve, oziroma vlaganje povečanih naporov, zaradi posledic, ki so tožnici ostale po poškodbi, pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Škodna primera (judikata št. 001241 in št. 000743), na katera se tožnica sklicuje v dokaz prenizko odmerjeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nista primerljiva, saj gre za hujša primera od tožničinega. V primeru VS 0012141 ni bila le iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznana odškodnina v višini 19 povprečnih plač, kot trdi tožnica, temveč je bila odškodnina priznana tudi iz naslova strahu (oškodovanka je ostala zasuta v kleti ob eksploziji zemeljskega plina). Primer VS 001313 pa se nanaša le na posledice zvina vratne hrbtenice.

Pravilna je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Stroške izdelave izvedenskih mnenj (148.519,00 takratnih SIT, sedaj 619,76 EUR), glede katerih toženka opozarja, da jih je tožnici že plačala in so bili zato neutemeljeno priglašeni s strani tožnice, je sodišče prve stopnje (tretja stran obrazložitve) priznalo kot potreben strošek toženki, kar je toženka očitno spregledala. Kot je razvidno iz stroškovnika tožeče stranke, teh stroškov ni priglasila in tudi ni priglasila stroškov predpravdnega zastopanja v znesku 90.000,00 SIT in jih sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo. Izkaže se, da so očitki toženke zato glede nepravilne odmere pravdnih stroškov neutemeljeni. Tožnica obrazloženo odmeri pravdnih stroškov ne ugovarja in pravilnost odločitve o stroških veže na prenizko priznano odškodnino, s čimer pa v pritožbi ni uspela.

Ker pritožbeni razlogi strank niso podani, je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).