Jedro

Dokaz z zaslišanjem strank je strukturiran, t.j. sestavljen iz dveh ločenih zaslišanj, ki ga zaradi njegove kontradiktorne narave ni mogoče razstaviti na posamezne dele. Le v izjemnih primerih ga je dopustno izvesti okrnjeno (z zaslišanjem samo ene stranke), za takšno izjemo pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje njene zakonite zastopnice (o dejstvu, pri katerem sta obe sodelovali) razširilo tudi na zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke, saj bi v nasprotnem postopek vodilo nekontradiktorno in neuravnoteženo.

Neposredno ustno zaslišanje strank je potrebno iz razloga, ker se predpostavlja, da bosta v svojih izpovedbah potrdili, kar sta že navedli v pripravljalnih vlogah. V primeru namreč, ko razen (nasprotujočih) izpovedb strank ni drugih tehtnih dokazov o določenem dejstvu, je odločitev sodišča pač odvisna od njihove prepričljivosti oz. od vtisa verodostojnosti zaslišanih oseb, česar pa ni mogoče oceniti brez neposrednega stika stranke s sodnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31267/2009 z dne 13. 03. 2009 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 781,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 03. 2009 dalje. V preostalem delu je postopek zaradi umika tožbe (s sklepom) ustavilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP odločila višja sodnica posameznica.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako niso v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, drugih dokazov pa sodišče prve stopnje ni izvajalo, ker se stranki vabilu na zaslišanje nista odzvali. Sodna praksa, konkretno sklep VS III Ips 465/99, na katerega se sklicuje tožena stranka, se ne nanaša na primerljivo dejansko in procesno situacijo.

V konkretnem primeru je bilo z ozirom na zatrjevano dejansko stanje dokazno breme med pravdnima strankama porazdeljeno tako, da je bila tožeča stranka dolžna dokazati, da je na podlagi sklenjene prodajne pogodbe toženi stranki dobavila blago, tožena stranka pa, da je bil med njima sklenjen dogovor, da blago tožeči stranki vrne. Tožeča stranka je svojemu dokaznemu bremenu zadostila s predložitvijo računa in podpisane dobavnice, kar je po obstoječi sodni praksi običajen dokazni standard za dokazovanje izpolnitve obveznosti prodajalca iz sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Dokaza z zaslišanjem strank torej tožeča stranka ni niti predlagala niti ga (za dokazovanje svoje terjatve) ni potrebovala. Izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice je predlagala tožena stranka v dokaz zatrjevanega dogovora o vračilu dobavljenega blaga. Res je tožena stranka predložila tudi potrdilo o prejemu blaga. Vendar pa zgolj dejstvo vračila blaga tožeči stranki ni odločilno, saj so razlogi za vrnitev kupljenega blaga prodajalcu lahko zelo raznoliki (medtem ko je v praksi temelj za izdajo dobavnice skoraj vedno kupoprodajna pogodba).

Ključen dokaz za obstoj dogovora je zato predstavljalo zaslišanje strank. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je dokaz z zaslišanjem strank strukturiran, t.j. sestavljen iz dveh ločenih zaslišanj, ki ga zaradi njegove kontradiktorne narave ni mogoče razstaviti na posamezne dele. Le v izjemnih primerih ga je dopustno izvesti okrnjeno (z zaslišanjem samo ene stranke), za takšno izjemo pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje njene zakonite zastopnice (o dejstvu, pri katerem sta obe sodelovali) razširilo tudi na zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke, saj bi v nasprotnem postopek vodilo nekontradiktorno in neuravnoteženo.

Določba 236. a čl. ZPP ni uporabljiva v obravnavani situaciji. Navedeno določilo omogoča odmik od načela neposrednosti le pričam, ne pa tudi strankam. Pa tudi sicer je treba možnost, da priče podajajo pisne izjave namesto da so neposredno ustno zaslišane, razlagati restriktivno. Takšna možnost bo v primerih, ko gre za „nosilne“ priče, le izjemoma prišla v poštev.

Neposredno ustno zaslišanje strank je potrebno prav iz razloga, ker se predpostavlja, da bosta v svojih izpovedbah potrdili, kar sta že navedli v pripravljalnih vlogah. V primeru namreč, ko razen (nasprotujočih) izpovedb strank ni drugih tehtnih dokazov o določenem dejstvu, je odločitev sodišča pač odvisna od njihove prepričljivosti oz. od vtisa verodostojnosti zaslišanih oseb, česar pa ni mogoče oceniti brez neposrednega stika stranke s sodnikom.

Z ozirom na povedano pravdni stranki glede izvedbe dokaza z zaslišanjem strank nista bili v enakovrednem položaju, saj tega dokaza tožeča stranka (v dokaz svoje terjatve) sploh ni potrebovala, in je z neudeležbo na naroku, na katerem bi morala biti zaslišana, tvegala le, da bo zakonita zastopnica tožene stranke uspela prepričati sodišče, da je bil dogovor o vrnitvi blaga sklenjen. Za dokazovanje slednjega pa je bila izvedba dokaza z zaslišanjem tožene stranke nujna.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi stroške pritožbenega postopka.