Jedro

Oporočna sposobnost se predpostavlja, prav tako kot širše pojmovana poslovna sposobnost. Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila oporoka dr. E. D. neveljavna. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. Ž. je ugotovilo, da ni dovolj zdravstvenih elementov za neveljavnost oporoke. Izvedenec je upošteval podatke zapuščinskega spisa po pok. E. D., nepravdnega spisa v postopku za odvzem njegove opravilne sposobnosti, kazenski spis zoper A. L. ter medicinsko dokumentacijo in že podana izvedenska mnenja. Poudarilo je, da kasnejša izguba oporočne sposobnosti ne vpliva na veljavnost prej napravljene oporoke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe o tem, da bi vplivali na veljavnost oporoke drugi dogodki, kot so zapis razdedinjenja, podpis pooblastila in zatrjevano prikrivanje dejstva, da je imel zapustnik ženo in sina v T. Zavrnilo je tudi pritožbeni predlog na dopolnitev dokaznega postopka z imenovanjem novega izvedenca.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbama prve in druge stopnje očita, da sta si vzeli pravico odločati o vprašanjih medicinske stroke. Zato je na podlagi napačnih dejanskih ugotovitev zmotno uporabljeno materialno pravo. Meni, da izhaja iz pričevanja dr. P., da pok. D. v času zapisa oporoke ni bil oporočno sposoben. Navaja, da sta razdedinjenje in zamolčanje sorodnikov produkt tožene stranke. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj na oporoki ni zapisano razdedinjenje. Trdi, da je pokojnik oporoko napisal pod psihičnim pritiskom. Kasnejši dogodki to potrjujejo. Tožena stranka je poskrbela, da je izginil pokojnikov zdravstveni karton. To narekuje kritično presojo izvedenskega mnenja dr. Ž. s pomočjo drugega izvedenca. Tožena stranka je tožnikoma prikrivala zdravstveno stanje pokojnika in postopek preklica vodila brez njiju.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tem postopku uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija uvodoma navaja, da je sodišče "na podlagi napačnih dejanskih zaključkov zmotno uporabilo materialno pravo". To stališče utemeljuje z analizo posameznih dokazov in s kritiko sprejete dokazne ocene. Predlaga dopolnitev dokaznega postopka z imenovanjem novega izvedenca. S tem pa obravnava vprašanje, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Ne gre torej za to, da bi bila zmotna uporaba materialnega prava razlog za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odstavek 395. člena ZPP), ampak obratno, da je bilo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje razlog za zmotno uporabo materialnega prava. To pa ne spada med dovoljene revizijske razloge. Po 3. odstavku 385. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne more presojati revizijskih razlogov, ki se nanašajo na oceno dokazov in na izvedbo novih dokazov. Drugače je v primeru, ki ga ureja 2. odstavek 385. člena ZPP, namreč, če sodišče zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ne bi ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki pa bi morale biti ugotovljene, da bi bilo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo. V obravnavanem primeru sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z ugotavljanjem oporočne sposobnosti dr. E. D. v času zapisa oporoke (1. in 3. odstavek 59. člena Zakona o dedovanju) in to vprašanje rešili materialnopravno pravilno. Oporočna sposobnost se predpostavlja, prav tako kot širše pojmovana poslovna sposobnost. Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Tudi druge razloge za neveljavnost oporoke je treba dokazati. Zgolj okoliščine in dogodki, ki kažejo na to, da je imela tožena stranka interes na taki oporoki, kot jo je napravil dr. D., niso zadostna podlaga za sklepanje, da je bil na oporočitelja dejansko izvršen nedovoljen pritisk. Ugotovljeno ni niti to, da je bil dr. D. v času zapisa oporoke sploh že v takšnem duševnem stanju, da bi druge osebe mogle vplivati na njegovo svobodno odločitev. Skratka, okoliščine, na katere se sklicuje revizija, ne zadostujejo za presojo, da je oporoka neveljavna. Revizija pa temelji prav na prikazovanju dogodkov in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na drugačno dejansko stanje od tistega, na katerem temeljita izpodbijani sodbi. S tem na nedovoljen način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizija očita sodbi druge stopnje, da ne pojasnjuje, zakaj v oporoki ni zapisa o razdedinjenju, ko pa je bilo stanje tedaj enako, kot ob kasnejšem zapisu izjave o razdedinjenju, ki jo je dr. D. napisal, ko je bil že očitno oporočno nesposoben. Očitek ni utemeljen.

Pritožbenemu sodišču na to ni bilo treba odgovarjati, ker ne gre za odločilno okoliščino. Ker je oporoka veljavna, ni stvar sodišča, da pojasnjuje oporočiteljeve nagibe. Oporoka v korist drugega ni isto kot razdedinjenje. Oporočitelj je lahko prišel do odločitve o razdedinjenju naknadno. O oporočni sposobnosti dr. D. ob zapisu razdedinjenja in o veljavnosti te izjave sodišče ni odločalo, ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na to vprašanje. Iz podatkov spisa pa izhaja, da izjave ni zapisal dr. D. sam, kot napačno trdi revizija. Vendar vse to za odločitev o veljavnosti oporoke ni pomembno. Če tožeča stranka s temi revizijskimi navedbami meri na kakšno kršitev določb pravdnega postopka, gre za neutemeljen in tudi sicer nezadostno opredeljen očitek.

Glede na navedeno revizija ni utemeljena. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).