Jedro

Pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti so izpolnjeni, če je bil obdolženec pravilno vabljen nanjo in svoje odsotnosti ni opravičil, dana pa mu je bila možnost aktivne obrambe tako z vidika, da se seznani z vsemi obremenilnimi dokazi kakor tudi z vidika, da se seznani z obtožbenim očitkom, ki je pozneje tudi podlaga za izrek kazenske sodbe. Glede na to, da se pravilno vabljen obsojenec (takrat obdolženec) ni odzval na vabilo na glavno obravnavo in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, je s tem prevzel tudi tveganje, da se v kazenskem postopku ne bo mogel soočiti z obremenilno pričo. Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo obremenilne priče, obdolženec ponovno ni pršel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokaza - branjem izpovedbe obremenilne priče, ni kršilo njegove pravice do obrambe in je dejstvo, da se obdolženec ni soočil z obremenilno pričo možno pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30. 6. 2015 obsojenega T. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 194. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa mu je naložilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 2.469,68 EUR v korist zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke X. Y. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3. 3. 2016 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 270,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca, odvetnik J. K., pravočasno dne 9. 5. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik razdelil v posamične sklope (točke od A. do J.), vendar pa je po vsebini možno povzeti uveljavljanje treh poglavitnih kršitev. Prvič, zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe s tem, da je sodišče prve stopnje brez izpolnjenih zakonskih pogojev opravilo glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, na njej pa v nasprotju z načelom neposrednega zaslišanja in kontradiktornosti ni zaslišalo niti obdolženca niti priče X. Y., ki je bila ključna obremenilna priča in se posledično obdolženec ni mogel opredeliti do njene izpovedbe, se z njo soočiti in preveriti njeno verodostojnost. Drugič, po zagovornikovem mnenju je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi v nenavzočnosti obdolženca dne 30. 6. 2015 nezakonito predstavilo obtožbo in jo modificiralo, zato obdolženec ni bil seznanjen niti z obtožbo niti z njeno modifikacijo in se zoper obtožbene očitke ni mogel braniti ter ponuditi nasprotnih dokazov. Tretjič, zagovornik očita nezakonito postopanje sodišča prve stopnje s tem, ko se na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015, ki je bila znova začeta, niso ponovno izvedli vsi dokazi. Soglasja k branju zapisnika o izpovedbi priče X. Y. obdolženec ni podal in je sodišče v nasprotju z določbami ZKP oprlo na njeno izpovedbo svojo sodbo, čeprav na glavni obravnavi priča nikoli ni bila zaslišana. Zagovornik v zaključku zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in kazensko zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 17. 6. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da ne drži zagovornikov očitek, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 6. 2015 izhaja, da je sodišče izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem priče X. Y., in sicer posredno z branjem zapisnika o njeni izpovedbi. Sodišče je tudi pravilno prebralo zagovor obsojenca, saj je bil v redu povabljen, pa svojega izostanka na glavni obravnavi ni opravičil, saj niti v obvestilu o svoji odsotnosti na dan glavne obravnave niti pozneje ni predložil obljubljenega zdravniškega potrdila. Obsojenec je imel možnost seznaniti se z vsemi dokazi, ki so bili pretreseni na zadnji glavni obravnavi in se izjaviti o odločilnih dejstvih, pa se je s svojo pasivnostjo odrekel pravici do aktivne obrambe. Kar se tiče modifikacije obtožnega predloga vrhovna državna tožilka navaja, da sodišče ni dolžno prekiniti glavne obravnave, temveč to stori le, če sta obseg in vsebina spremembe takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju. V konkretnem primeru je tožilka spremenila izrek obtožbe v obsojenčevo korist, kar ne zahteva posebne priprave obrambe, obsojenec pa tudi sicer ne navaja drugih konkretnih argumentov v zvezi z očitkom kršitve pravice do obrambe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Vrhovno sodišče je uvodoma obravnavalo zagovornikovo uveljavljanje kršitve sojenja v obdolženčevi nenavzočnosti. V skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku soditi obdolžencu v nenavzočnosti, če 1.) obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen (besedna zveza v redu povabljen pomeni, da mora biti povabljen osebno na podlagi prvega odstavka 120. člena ZKP – osebna vročitev), vsebina vabila mora biti pravilna in popolna ter da mu mora biti zagotovljen rok za pripravo obrambe – tri dni od vročitve vabila; 2.) da svojega izostanka ni opravičil in 3.) da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (pri čemer se zakon izrecno ne opredeli, v kateri fazi postopka).

6. Procesnopravno dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov spisa, je naslednje: - Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je vložilo obtožni predlog, ki je bil obsojenemu T. V. vročen na sodišču dne 5. 2. 2015, skupaj s pravnim poukom, pri čemer si je obsojenec pridržal pravico do roka za pripravo obrambe, zato sodišče prve stopnje glavne obravnave tega dne ni opravilo in jo je preložilo na dne 10. 3. 2015. Obsojenec je datum glavne obravnave vzel na znanje, se odpovedal posebnemu pisnemu vabilu in bil opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, kar je potrdil s svojim podpisom na zapisnik. Na glavno obravnavo za dne 10. 3. 2015 je sodišče prve stopnje vabilo tudi pričo X. Y., ki je vabilo prejela že dne 12. 2. 2015. - dne 10. 3. 2015 je obsojenec dobro uro in pol pred predvideno glavno obravnavo po elektronski pošti poslal prošnjo za njeno preložitev, ker je zbolel. Navedel je, da bo zdravniško potrdilo poslal sodišču naknadno, saj se je v tistem trenutku nahajal v tujini. Iz priloge B1 izhaja zdravniško opravičilo z dne 19. 3. 2015, na katerem je kot razlog zadržanosti navedena "bolezen" in čas zadržanosti od dne 9. 3. 2015 do 10. 3. 2015. - navedenega dne, 10. 3. 2015, se glavna obravnava ni opravila in se je preložila na dne 24. 3. 2015, o čemer je sodišče obvestilo obsojenca po navadni in elektronski pošti. Iz razloga smotrnosti in ekonomičnosti postopka je sodišče prve stopnje tega dne, 10. 3. 2015, izven glavne obravnave zaslišalo prisotno pričo X. Y. - dne 24. 3. 2015 se je v prisotnosti obsojenca opravila glavna obravnava, na kateri mu je bil podan pravni pouk in predstavljena obtožba, na njej je bil zaslišan in v zagovoru je med drugim povedal, da ima s seboj denar za plačilo zadnjih dveh preživninskih obrokov, prav tako pa se je zavezal, da bo v roku treh mesecev poravnal ostale obveznosti in plačal tekočo preživnino. Glavna obravnava se je tako preložila na dne 30. 6. 2015 ob 9.00 uri, kar je obsojenec vzel na znanje, se odpovedal posebnemu pisnemu vabilu in bil poučen o posledicah neopravičenega izostanka, posebej o možnosti izvedbe glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti oziroma, če bo njegova navzočnost nujna, o možnostih prisilne privedbe, kar vse je obsojenec potrdil s svojim podpisom zapisnika.

- dne 30. 6. 2015 se je ob 9.00 uri glavna obravnava zaradi poteka trimesečnega roka začela znova, nanjo pa ni pristopil obsojenec. Na podlagi prvega odstavka 442. člena ZKP je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti pravilno vabljenega in poučenega obsojenca, pri tem pa v zapisnik dodalo, da je bil že zaslišan in ocenilo, da njegova navzočnost ni nujna.

- iz elektronskega sporočila, ki ga je poslal obsojenec na dan glavne obravnave, in sicer ob 9.05 uri (torej 5 minut za tem, ko se je glavna obravnava ob 9.00 pričela), izhaja prošnja za preložitev glavne obravnave zaradi bolezni, pri čemer je navedel, da se nahaja v tujini in bo zdravniško opravičilo poslal sodišču naknadno, ko bo odšel do osebne zdravnice. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obsojenec zdravniškega potrdila ni predložil. - na tej glavni obravnavi, ki se je opravila v nenavzočnosti obsojenca, je okrožna državna tožilka modificirala obtožbo, da je izpustila očitek, da je obsojenec med drugim pridobival sredstva "s prodajo osebnega avtomobila znamke VW Golf". Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče prve stopnje spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine in mu izreklo kazen deset mesecev zapora, naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in plačilo priglašenega premoženjskopravnega zahtevka.

- zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obsojenec pritožil preko svojega zagovornika, ki ga je pooblastil za zastopanje dne 23. 11. 2015, višje sodišče pa je s sodbo z dne 3. 3. 2016 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

7. Eden pod pogojev za sojenje v nenavzočnosti je, da je bil obsojenec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil. O tem, da je bil v konkretni zadevi v redu povabljen na glavno obravnavo dne 30. 6. 2015 ni nobenega dvoma (vabilo je namreč prejel na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015, kar je potrdil s podpisom na zapisnik). Nadaljnji pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je presoja, ali je svoj izostanek opravičil. Opravičiti v tem kontekstu pomeni navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila. Sama navedba razloga izostanka za opravičilo namreč ne zadošča. Dokazno breme je torej obrnjeno, oziroma je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. Če gre za izpodbijanje pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom, pa je standard dokazovanja opravičljivosti izostanka še toliko višji. Vsebovati mora namreč navedbe in dokaze, iz katerih je mogoče sklepati, da je imelo prvostopenjsko sodišče, ko je odločalo o sojenju v nenavzočnosti, zmotno predstavo o (ne)opravičljivosti izostanka.

8. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je v konkretnem primeru obsojenec poslal opravičilo po elektronski pošti 5 minut po predvidenem začetku glavne obravnave dne 30. 6. 2015, v kateri je navedel le razlog za svoj izostanek, ne da bi ga s čimerkoli opravičil, pri tem pa se je zavezal, da bo naknadno posredoval zdravniško opravičilo, pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno obrazložilo, da do pričetka glavne obravnave obsojenec svoje odsotnosti ni opravičil, prav tako je pravilno ocenilo, da se je z opravičilom seznanilo šele po opravljeni glavni obravnavi, opravičilu ni priložil nobenih dokazil, očitno pa je bil na dan glavne obravnave v tujini in svoje osebne zdravnice ni obiskal. Za takšno presojo je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago tudi v oceni predhodne obsojenčeve odsotnosti, ko je bil že dne 5. 2. 2015, ko mu je bil na sodišču vročen obtožni predlog s pravnim poukom, pravočasno obveščen o glavni obravnavi za dne 10. 3. 2015, pa nanjo ni pristopil in je o odsotnosti po elektronski pošti obvestil sodišče šele dobro uro in pol pred predvideno izvedbo glavne obravnave, v kateri je prav tako navedel, da je zbolel in se nahaja v tujini, zato bo zdravniško potrdilo predložil šele naknadno. Iz primerjave obeh opravičil po elektronski poti izhaja, da sta po vsebini popolnoma identični in se ujemata celo v slovničnih napakah (izpust posamičnih črk), edino kar je obsojenec spremenil, je datum glavne obravnave, kot že zapisano, pa je kot razlog odsotnosti navedel pavšalno navedbo, da je bolan, temu pa ni predložil kakršnih koli dokazil, ki bi lahko bila predmet presoje sodišča o obsojenčevi opravičeni odsotnosti.

9. Ker torej v kazenskem spisu ni podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o napačni presoji sodišča prve stopnje v zvezi s presojo o obsojenčevi neopravičeni odsotnosti, niti niso bila predložena o tem dejstvu kakršnakoli dokazila v zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik v tem delu ne more uspeti. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v točki E zahteve za varstvo zakonitosti zgolj na posplošeni ravni ponavlja, da se obsojenec glavne obravnave dne 30. 6. 2015 zaradi bolezni ni mogel udeležiti in se je zavezal sodišču predložiti zdravniško opravičilo, podatki kazenskega spisa pa kažejo, da obsojenec svoje zaveze po predložitvi zdravniške opravičila ni izpolnil. 10. Nadaljnji pogoj za sojenje v nenavzočnosti obdolženca v skrajšanem postopku je, da je bil obdolženec že zaslišan. ZKP izrecno ne opredeli pomena tega materialnega pogoja za sojenje v nenavzočnosti (bil pred tem že zaslišan pred sodiščem), zaradi česar sodišče s samo ugotovitvijo, da je bil zaslišan pred sodiščem ne glede v kateri fazi postopka (kot preiskovalno dejanje ali na glavni obravnavi) ne more kršiti določbe prvega odstavka 442. člena ZKP in posledično tudi ne 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa bi sodišče zaradi napačne presoje tega pogoja obdolženca prikrajšalo za pošten postopek (fair trial) , oziroma ga prikrajšalo v svoji pravici do obrambe, kar nadalje uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti (že v točki A namreč očita, da je bila navedena pravica kršena s tem, da obdolženec ni bil prisoten na glavni obravnavi, ki se je začela znova, ni mogel podati zagovora in se ni mogel opredeliti do modifikacije obtožbe, v točki B pa zagovornik kršitev pravice do obrambe dodatno uveljavlja z navedbami, da obdolženec na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015 ni mogel predlagati dokazov, s e opredeliti do izpovedi priče X. Y ., se z njo soočiti, se opredeliti do dokazov iz dokaznega sklepa ter podati besedo strank).

11. Pri presoji navedenega je potrebno upoštevati, ali bo dejansko stanje v konkretni zadevi v zadostni meri razčiščeno, četudi obdolženec ne bo neposredno zaslišan (kar presoja sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP), predvsem pa je potrebno presoditi, ali je bila obdolžencu kljub sojenju v nenavzočnosti dana možnost aktivne obrambe, kar bo sodišče presojalo predvsem glede na naslednje predpostavke: a) ali mu je bila dana možnost seznaniti se in izjaviti o vseh dokazih, na katerih temelji obtožni predlog (torej ne samo, ali je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, temveč tudi, ali temelji sodba samo na dokazih, o izvedbi katerih je bil bodisi obveščen, ko so se izvajali v fazi preiskave ali preiskovalnih dejanjih ali dokazih, katerih izvedba je bila predlagana v obtožnem predlogu) in b) ali je bil pred tem zaslišan in seznanjen z vsebinsko enakim očitkom kot ga vsebuje obtožni akt (kar bo pojasnjeno v 14. točki obrazložitve). Ustava v 29. členu, kjer zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku, med drugim določa, da mora biti obdolžencu zagotovljena pravica, da se mu sodi v navzočnosti (in da se brani sam ali z zagovornikom). ZKP predvideva izjemo od navedene ustavno določene procesne pravice, in sicer v prvem odstavku 307. člena ZKP (sojenje v nenavzočnosti v rednem postopku) in v prvem odstavku 442. člena ZKP (sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku), deloma pa izjemo predstavlja tudi drugi odstavek 302. člena ZKP (odstranitev obdolženca z glavne obravnave kot disciplinski ukrep). Ne glede na to, da je sojenje v navzočnosti obdolženčeva pravica, in sicer sodelovati v postopku kot aktivni subjekt, se lahko med postopkom tej pravici ob pogojih, predpisanih v zakonu, tudi odreče, sodišče pa bo zadevo zaključilo, ko bo po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti ter da je dejansko stanje dovolj razčiščeno za razsojo. Naloga sodišča je torej, da obdolžencu da možnost aktivnega sodelovanja oziroma možnost izjaviti se o vseh dokazih, od obdolženca pa je odvisno, ali bo to pravico tudi izkoristil.(1)

12. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje dalo obsojencu, takrat še obdolžencu, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki ga obremenjujejo, s tem pa tudi možnost soočiti se z izjavo obremenilne priče X. Y.. Kot je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, mu je bil obtožni predlog vročen na sodišču že dne 5. 2. 2015, v njem je tožilstvo med drugim predlagalo zaslišanje priče X. Y., obsojenec pa je bil takrat pravočasno in pravilno obveščen o datumu glavne obravnave za dne 10. 3. 2015, s čimer je sodišče upoštevalo njegovo pravico do roka za pripravo obrambe, prav tako pa je bil obveščen o posledicah neopravičenega izostanka. Na to glavno obravnavo je sodišče vabilo tudi pričo X. Y. Na glavno obravnavo dne 10. 3. 2015 obsojenec ni pristopil, svoje odsotnosti tudi ni opravičil (dobro uro in pol pred predvideno izvedbo glavne obravnave je poslal po elektronski pošti pavšalno opravičilo, da je zbolel; zdravniško potrdilo z dne 19. 3. 2015 pa navaja kot razlog zadržanosti "bolezen" - razen tega pa ni v kazenskem spisu nikakršnih navedb niti dokazil o vrsti in teži bolezni, kar bi lahko predstavljalo podlago za presojo sodišča o opravičljivosti obsojenčevega izostanka) in glede na to, da še ni bil zaslišan, sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo. Sodišče prve stopnje je zaslišalo izven glavne obravnave pričo X. Y. Razlog za to, da se obsojenec tega dne ni soočil z obremenilno pričo, je možno iskati izključno na njegovi strani in ne v nekorektno vodenem postopku.

13. Glavna obravnava se je opravila šele dne 24. 3. 2015, takrat je bil obsojenec zaslišan in najpozneje takrat se je lahko seznanil z izpovedbo priče X. Y. in drugimi listinskimi dokazi, predvsem tistimi, ki jih je v dokazne namene predlagalo v obtožnem predlogu tožilstvo in dokazi, ki so izkazovali obsojenčevo premoženje in zaposlitveni status. Obsojencu je bila najpozneje na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015 predstavljena obtožba, takrat pa je bil tudi zaslišan po določbah ZKP in je imel možnost izjaviti se o kaznivem dejanju ter se seznaniti o dokazih, ki so ga obremenjevali.

14. Na podlagi predstavljenega sosledja procesnih dogodkov Vrhovno sodišče šteje za utemeljeno oceno obeh nižjih sodišč, da so bili na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015 izpolnjeni pogoji, da se le-ta opravi v obsojenčevi nenavzočnosti, saj je bil pred tem že zaslišan in njegova navzočnost ni bila nujna. Na njej je državna tožilka modificirala obtožbo s tem, da je izpustila besedilo, da je obsojenec sredstva med drugim pridobival tudi "s prodajo osebnega avtomobila znamke VW Golf", tako da je ostal zgolj obtožbeni očitek, da je obsojenec sredstva pridobival "z delom v Avstriji in s priložnostnim delom". Po prepričanju Vrhovnega sodišča takšna modifikacija ne predstavlja spremembe v škodo obsojenca oziroma ne otežuje njegove obrambe. Same vsebine očitka modifikacija ne spreminja in ne posega v zakonske znake kaznivega dejanja, najpomembneje pa je, da po vsebini zgolj sledi zagovoru obsojenca. Prvotni obtožni predlog je namreč očital, da je obsojenec med drugim pridobival finančna sredstva s prodajo osebnega avtomobila znamke VW Golf, a je obsojenec ob predočenju podatkov UE Maribor predhodno na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015 povedal, da je navedeno vozilo imel na leasing in so mu ga odvzeli, ko je ostal brez službe.

15. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bil obsojenec v redu povabljen na glavno obravnavo za dne 30. 6. 2015 in da svojega izostanka ni opravičil, mu omogočilo, da se aktivno vključi v svojo obrambo, modifikacija obtožbe pa ni pomenila vsebinske spremembe, ki bi zahtevala obsojenčevo navzočnost, je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno odločilo, da so bili kljub spremembi obtožbe še vedno podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti na podlagi prvega odstavka 442. člena ZKP. Zagovornik ima prav, ko zatrjuje, da je sodišče, kadar se glavna obravnava začne znova, dolžno izvesti vse dokaze znova. Vendar pa je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015, ko je bil obsojenec zaslišan, drugi dokazi sploh niso bili izvedeni, ampak je te dokaze sodišče prve stopnje izvedlo šele na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015. 16. Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP, da se morajo "vsi dokazi znova izvesti", ne pomeni, da se morajo vse priče in izvedenci na novi glavni obravnavi ponovno neposredno zaslišati. Njihove izpovedbe je mogoče na novi glavni obravnavi prebrati, če so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem in drugem odstavku 340. člena ZKP(2). Tak pogoj je med drugim izrecno soglasje za branje zapisnikov, ki ga morata podati obe stranki, vendar ima to pravilo izjemo prav primeru sojenja v obdolženčevi nenavzočnosti. Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo, izpolnjeni pa so vsi pogoji, da se opravi obravnava v njegovi nenavzočnosti, se šteje, da se je odpovedal svoji pravici iz druge alineje 29. člena Ustave, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. V takem primeru se smejo v soglasju s tožilcem prebrati tudi zapisniki, za katere zakon sicer določa, da se smejo prebrati samo s soglasjem obeh strank po drugem odstavku 340. člena ZKP(3). Tako je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015 sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je glavno obravnavo pričelo znova, prebralo zagovor obsojenca z dne 24. 3. 2015, v soglasju z državno tožilko pa v dokazne namene med drugim prebralo tudi zapisnik o zaslišanju priče X. Y. z dne 10. 3. 2015. Zagovornik zato v tem delu zahteve neutemeljeno očita kršitev določb ZKP in s tem obsojenčevo pravico do obrambe, kot je bilo že pojasnjeno, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da navzočnost obsojenca na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015 ni bila obvezna in je zato neutemeljeno tudi zagovornikovo uveljavljanje kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Vrhovno sodišče ne pritrjuje zagovornikovim navedbam, da se obsojenec ni mogel opredeliti do obtožbe, ki je bila predstavljena na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015. Očitno je, da zagovornik loči predstavitev obtožbe in modifikacijo obtožbe in kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 30. 6. 2015, je državna tožilka predstavila obtožbo, ki je bila identična tisti, ki jo je predstavila na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015 prisotnemu obsojencu, ki jo je tudi razumel. Po predstavitvi obtožbe je slednjo hkrati modificirala in kakor je bilo obrazloženo že v točki 14 obrazložitve, je bila takšna modifikacija obtožbe v korist obsojenca, kar sta utemeljeno ugotovili tudi obe sodišči nižjih stopenj in ni terjala preložitve glavne obravnave. Zagovornik je v prilogi k zahtevi za varstvo zakonitosti priložil izrek odločbe Ustavnega sodišča Up-328/03-21 z dne 12. 5. 2005, s katero je bila sodba Vrhovnega sodišča I Ips 313/2001 z dne 6. 3. 2003, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 393/95 z dne 13. 6. 2001, razveljavljena. Vendar pa Vrhovno sodišče po vpogledu v sodbo Vrhovnega sodišča in celotno odločbo Ustavnega sodišča ugotavlja, da je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča razveljavilo iz razloga, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez obrazložitve in zato iz nje ni bilo razvidno, ali je sodišče opravilo presojo dopustnosti obtožnega akta in presojo, ali je potrebno za pripravo obrambe zaradi modifikacije obtožbe glavno obravnavo prekiniti. V tem primeru Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila takšna presoja, ki jo terja Ustavno sodišče, opravljena in sta obe sodišči nižjih stopenj zaključili, da gre za spremembo obtožnega predloga, ki je v korist obsojencu in zaradi vsebinske spremembe v neznatnem delu glavne obravnave zaradi priprav obrambe ni potrebno preložiti. Ko zagovornik v nadaljevanju očita, da zaradi glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenca le-ta ni mogel predlagati dokazov, podati zagovora, se opredeliti do izpovedbe priče X. Y., se z njo soočiti oziroma opredeliti do drugih dokazov ter podati besede strank, pa je po mnenju Vrhovnega sodišča že sodišče druge stopnje utemeljeno obrazložilo, da gre za objektivne posledice dejstva, da obsojenec na glavni obravnavi dne 30. 6. 2015 svojega izostanka ni opravičil. S takšno pasivnostjo se je obsojenec zavestno odrekel procesnim jamstvom, ki jih našteva zagovornik v zahtevi, in mora na splošno obdolženec računati s tem, da bo oteženo dokazovanje v njegovo korist, če po lastni volji ne izkoristi dokaznih možnosti, ki mu jih sodišče ponudi s korektnim vodenjem kazenskega postopka. Navedene procesne možnosti obdolženca izhajajo iz 29. člena Ustave, a kot že predstavljeno, podatki kazenskega spisa in obrazložitev sodbe ne omogočajo zaključka, da obsojenec s sojenjem v nenavzočnosti ni imel dovolj časa in možnosti za pripravo obrambe in se niso izvajali dokazi v njegovo korist, zato zagovornik ne more uspeti v delu, kjer uveljavlja kršitev 29. člena Ustave. To velja tudi za uveljavljanje kršitve zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo zagovornik vidi kot posledico zgoraj naštetih neizvedenih dokazov, kar pa na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP predstavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

18. Kot je Vrhovno sodišče predhodno že obrazložilo, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca na podlagi prvega odstavka 442. člena ZKP, na kateri pa je imelo pogoje, da v skladu z izjemo od načelo neposrednega izvajanja dokazov prebere izpovedbo priče X. Y. v soglasju z državno tožilko. Pogoji za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenca so bili podani, zato je logično, da obsojenec ni mogel dati soglasja za branje izpovedbe priče X. Y., kot tudi že obrazloženo, pa je imel realne možnosti, da bi njeno izpovedbo preveril in se z njo soočil, a se vabilu na glavno obravnavo za dne 10. 3. 2015, kamor je bila vabljena tudi navedena priča, ni odzval in svojega izostanka ni opravičil. Tako se je z vsebino pričine izjave lahko seznanil najpozneje na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015, ko je bil zaslišan in se je zavezal, da bo v naslednjih treh mesecih poravnal pretekle in tekoče preživninske obveznosti. Sodišče je obsojenčevo zavezo upoštevalo in preložilo glavno obravnavo na dne 30. 6. 2015, obsojenca pa istočasno opozorilo na posledice neopravičenega izostanka in možnost izvedbe glavne obravnave brez njegove navzočnosti. Tako je obsojenec moral in mogel računati s tem, da bo glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti in ker so zanjo bili izpolnjeni pogoji, je z neopravičenim izostankom moral nase prevzeti tudi tveganje, da bo sodišče v dokazne namene upoštevalo tudi izpovedbo priče, za katero je že iz obtožnega predloga znano, da jo tožilstvo predlaga v dokazne namene, na glavni obravnavi dne 24. 3. 2015 pa je bil seznanjen z njeno izpovedbo, zato zagovornik neutemeljeno očita kršitev načela neposrednega zaslišanja, saj je sodišče prve stopnje dopustno odstopilo od tega načela z branjem zapisnika priče (drugi odstavek 340. člena ZKP) in sojenjem v obsojenčevi nenavzočnosti (prvi odstavek 442. člena ZKP). Obdolženec je bil zaslišan dne 24. 3. 2015 in je najpozneje takrat izvedel za izjavo priče X. Y., kar kaže na to, da je z vsebino obremenilne izjave bil obveščen, njeno resničnost oziroma verodostojnost pa bi lahko preveril že dne 10. 3. 2015, ko je sodišče vabilo na glavno obravnavo tako njega kakor pričo Y., pa se obsojenec brez opravičenega razloga zaslišanja ni udeležil. Sodišče prve stopnje je obsojencu dalo zadostno in realno možnost, da bi bil tekom postopka vsaj enkrat navzoč pri zaslišanju priče X. Y., vendar je s tem, ko se brez opravičenega razloga dvakrat ni odzval vabilu (prvič dne 10. 3. 2015, ko je bila zaslišana ta priča in drugič dne 30. 6. 2015, ko se je glavna obravnava začela znova in opravila v obsojenčevi nenavzočnosti) po mnenju Vrhovnega sodišča prevzel nase nevarnost, da njene izjave ne bo mogel preveriti, se z njo soočiti in predlagati drugih razbremenilnih dokazov. S takšnim ravnanjem se je obsojenec očitno odpovedal opisanim procesnim jamstvom, zato ravnanju sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati kršitev pravic do obrambe.

19. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar ostaja zgolj na ravni splošnih navedb in jih konkretneje ne opredeljuje, zato se tudi Vrhovno sodišče do takšnih navedb vsebinsko ne more opredeliti.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

(1) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008. (2) ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), str. 671, 6. točka.

(3) Ibidem, str. 950, 10. točka.